Jedro

Zamudne obresti v izrekih izvršilnih naslovov so že po naravi stvari praviloma določene zgolj opisno. Odločitev o njih je dovolj določena, če so opredeljene v treh pogledih: od katerega zneska glavnice tečejo, od kdaj do kdaj tečejo in po kakšni obrestni meri tečejo. V primerih, v katerih je v izvršilnem naslovu zapisano, da je dolžnik dolžan plačati zakonske zamudne obresti do plačila, je potrebno to določbo upoštevati tako, da višino obresti nominalno ugotovi v izvršilnem postopku z razlago sodišče.

Izrek

I. Pritožbi upnika se ugodi in se sklep z dne 4. 3. 2014 razveljavi v izpodbijani 2. in 3. točki.

II. Pritožba dolžnikov zoper sklep z dne 10. 6. 2014 se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

I. 1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4. 3. 2014 sklenilo: „1. Ugovor prvega in drugega dolžnika z dne 6. 12. 2004 se zavrne.

2. Izvršba se po uradni dolžnosti ustavi za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 824,09 EUR (prej 197.484,00 SIT) za čas od 1.1.2002 dalje.

3. Izvršba se po uradni dolžnosti ustavi za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska: - 120,08 EUR (prej 28.777,00 SIT) v višini nad 120,08 EUR; - 250,47 EUR (prej 60.023,00 SIT) v višini nad 250,47 EUR; - 145,99 EUR (prej 34.984,00 SIT) v višini nad 145,99 EUR; - 242,61 EUR (prej 58.140,00 SIT) v višini nad 242,61 EUR.

4. Dolžnika morata upniku povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 110,40 EUR, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za plačilo stroškov.

5. Zahteva upnika za povrnitev stroškov ugovornega postopka se zavrne v delu, v katerem zahteva plačilo stroškov v višini nad 110,40 EUR.“

2. Zoper 2. in 3. točko tega sklepa je upnik vložil pritožbo, v kateri trdi, da dolžnika v ugovoru nista ugovarjala teku zamudnih obresti. Sodišče po uradni dolžnosti brez ugovora dolžnika ne bi smelo upoštevati predpisov, ki so omejili tek obresti. Sodišče je prekoračilo zahtevek dolžnikov, ki sta nasprotovala samo odločitvi, da se izvršba nadaljuje zoper oba večinska družbenika. V pravnomočni sklep o izvršbi, ki je postal pravnomočen že leta 2002, sodišče ne bi smelo več posegati.

3. Dolžnika sta odgovorila na pritožbo ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Drži pritožbena navedba, da v okviru ugovora novega dolžnika po 56.a členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) lahko sodišče upošteva le ugovorni razlog po 12. točki prvega odstavka 55. člena tega zakona, torej da terjatev ni prišla na upnika oziroma obveznost ni prišla na dolžnika. V kolikor je terjatev naknadno prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, bi morali dolžniki vložiti poseben ugovor po izteku roka v smislu 56. člena ZIZ. Tega pa dolžniki v ugovoru z dne 6. 12. 2004 niso uveljavljali. Odločba Ustavnega sodišča, opr. št. U-I 300/04 res vpliva na izvršbo, dovoljeno na podlagi izvršilnega naslova tako, da izvršba za zapadle pa neplačane zakonske zamudne obresti, kolikor presegajo višino glavnice na dan 1. 1. 2002, ni dopustna. Vendar na podlagi te ustavne odločbe sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, kot je že zgoraj navedeno, ob reševanju le ugovora novega dolžnika po 56.a členu ZIZ, ne more delno ustaviti izvršbe, kot je storilo v izpodbijani 2. in 3. točki sklepa. Sodišče prve stopnje je s tem kršilo načelo dispozitivnosti, po kateri nudi sodišče pravno varstvo le na zahtevo stranke, po uradni dolžnosti pa le, če tako določa zakon. Sicer pa je Vrhovno sodišče v večih odločitvah (II Ips 10/2011 z dne 5. 4. 2012, II Ips 402/2011 z dne 5. 4. 2012, II Ips 36/2011 z dne 26. 4. 2012) zavzelo stališče, da so zamudne obresti v izrekih izvršilnih naslovov že po naravi stvari praviloma določene zgolj opisno. Odločitev o njih je dovolj določena, če so opredeljene v treh pogledih, od katerega zneska glavnice tečejo, od kdaj do kdaj tečejo in po kakšni obrestni meri tečejo. Če so za opredelitev vsega tega dela akcesorne obveznosti dolžnika v izvršilnem naslovu navedeni vsi relevantni parametri, ugotovi višino obresti nominalno z razlago sodišča v izvršilnem postopku, upoštevaje vse zakonske določbe oz. odločbo Ustavnega sodišča o teku in višini obresti. Tako je Vrhovno sodišče RS navedlo, da v primerih, v katerih je v izvršilnem naslovu zapisano, da je dolžnik dolžan plačati zakonske zamudne obresti do plačila, je potrebno to določbo upoštevati tako, da višino obresti nominalno ugotovi v izvršilnem postopku z razlago sodišče. To pomeni, da se tudi v izvršilnem naslovu ne glede na to, kdaj je bil izvršilni naslov izdan pred ali po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-300/04, interpretira zapis, da obresti tečejo do njenega plačila skladno z vsakokratnimi pravili o teku zamudnih obresti. Do plačila torej ni razumeti dobesedno, ampak je potrebno uporabiti v konkretnem primeru načelo ultra alterum tantum, ko bo izvršilno sodišče na morebitno zahtevo strank ugotavljalo, ali je terjatev v celoti poplačana.

6. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo, saj je podan razlog prekoračitve ugovornega zahtevka dolžnikov (357. člen ZPP, 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.

II.

8. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 6. 2014 pritožbo dolžnikov z dne 7. 4. 2014 zoper sklep o ugovoru opr. št. Ig 310/2002 z dne 4. 3. 2014 štelo za umaknjeno.

9. Zoper navedeni sklep sta dolžnika vložila pravočasno pritožbo. Sklep izpodbijata v celoti. Trdita, da je zaključek sodišča prve stopnje, da ju je 16. 4. 2014 pozvalo k plačilu sodne takse v višini 125,00 EUR, napačen. Dolžnika sta v dopisu s tem datumom dobila samo poziv za odgovor na pritožbo upnika. V tem dopisu ni bilo popolnoma nobenega poziva k plačilu sodne takse v višini 125,00 EUR. Na ta dopis sta v roku dne 16. 5. 2014 pravočasno tudi odgovorila. Ker sta vedela, da je treba v roku plačati sodno takso, nista pa vedela koliko, sta zaradi daljše odsotnosti po prvomajskih praznikih dne 30. 4. 2014 pri pristojnem sodišču predčasno plačala 40,00 EUR sodne takse, kot jima je dejala referentka v vložišču. Šele na podlagi naslednjega dopisa z dne 21. 5. 2014, ki jima je bil vročen 22. 5. 2014, pa sta ugotovila, da je referentka zmotno povedala, kakšna je višina sodne takse. Razliko v višini 85,00 EUR sta dne 27. 5. 2014 poravnala pri pristojnem sodišču. 10. Pritožba ni utemeljena.

11. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in prepričljiva. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje glede vročitve plačilnega naloga z dne 16. 4. 2014 dolžnikoma z dne 5. 5. 2014 v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Pravilno je tudi ugotovilo datume plačila sodnih taks in posledično napravilo pravilen zaključek v skladu z 29.b členom Zakona o izvršbi in zavarovanju. V kolikor pritožnika sedaj trdita, da v sodni pošiljki plačilni nalog ni bil priložen, jima višje sodišče ne more slediti, saj navedenega dejstva nista dokazala. Deveti odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah določa, da če morata dve ali več osebi skupaj plačati sodno takso, je njihova obveznost nerazdelna. Nerazdelna obveznost pomeni, da sodišče lahko obračuna vso takso vsakemu od pritožnikov oz. da je dovolj, da pošlje plačilni nalog za plačilo vse takse le enemu od dolžnikov skupnega pravnega sredstva. Iz spisa sodišča prve stopnje izhaja, da je bil plačilni nalog skupaj s pritožbo upnika vročen A. A. na naslov ..., Ljubljana (glej povratnico pripeto k list. št. 89) s fikcijo vročitve v smislu 142. člena Zakona o pravdnem postopku. Vročilnica je javna listina v skladu z 149. členom Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ. Javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), vendar pritožnika za drugačno ugotovitev dejanskega stanja nista predlagala nobenega dokaza. Dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil plačilni nalog z dne 16. 4. 2014 torej vročen s fikcijo vročitve po tretjem in četrtem odstavku 142. člena Zakona o pravdnem postopku dolžnika nista uspela izpodbiti, posledično pa ne pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

12. Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep z dne 10. 6. 2014 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).