Jedro

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni preizkusa po uradni dolžnosti, kot ga sicer pozna pritožbeni postopek (člen 383. ZKP). Edina izjema od tega načela je beneficium cohaesionis (2. odstavek 424. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

J.F. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici z dne 19.3.2001 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen zapora štiri mesece in preizkusna doba enega leta. Sodišče mu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornik obsojenca se je zoper navedeno sodbo pritožil, njegovo pritožbo pa je Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici s sklepom z dne 24.4.2001 zavrglo kot prepozno. Ugotovilo je namreč, da ne obsojenec in ne zagovornik nista napovedala pritožbe v osemdnevnem roku od razglasitve sodbe, temveč kasneje, zaradi česar je sodba postala pravnomočna. Pritožbo zagovornika zoper navedeni sklep pa je Višje sodišče v Mariboru z izpodbijanim sklepom zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obsojenca je zoper sklep Višjega sodišča vložil dne 18.12.2001 zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo (verjetno sodbo sodišča prve stopnje) razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP predlaga, da naj senat vrhovnega sodišča zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep zavrne, zoper sodbo pa zavrže kot prepozno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi le navaja, da izpodbija sklep pritožbenega sodišča ne da bi pojasnil, kateri (procesni ali materialni) zakon je sodišče kršilo z napadenim sklepom niti iz katerega razloga 1. odstavka 420. člena ZKP vlaga to izredno pravno sredstvo. Takšna neobrazložena vloga ne more biti uspešna.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče napasti sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve materialnega ali procesnega zakona (1. odstavek 420. člena ZKP).

Obseg in predmet presoje pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je strogo omejen. Pri odločanju namreč ni preizkusa po uradni dolžnosti, kot ga sicer pozna pritožbeni postopek (člen 383. ZKP). Vrhovno sodišče presoja samo tiste kršitve, ki jih stranka v zahtevi uveljavlja, pri čemer pa mora vložnik zatrjevano kršitev tudi obrazložiti, v primeru, ko ne gre za absolutno bistveno kršitev iz 1. odstavka 371. člena ZKP pa mora biti obrazložena tudi vzročna zveza med kršitvijo določb ZKP in zakonitostjo sodbe (1. odstavek 424. člena ZKP). Edina izjema od tega načela je beneficium cohaesionis (2. odstavek 424. člena ZKP). Glede na to, da vložena zahteva zoper sklep, kot je bilo že povedano, teh zakonskih predpostavk ne vsebuje, jo je vrhovno sodišče v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Če pa zagovornik (čeprav uvodoma tega ne navaja, bi se pa to dalo sklepati iz obrazložitve zahteve in predloga vrhovnemu sodišču) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, pa je zahteva vložena prepozno, oziroma po preteku trimesečnega roka od pravnomočnosti odločbe (3. odstavek 421. člena). Sodba sodišča prve stopnje je namreč bila razglašena dne 19.3.2001, pravnomočna pa je postala s pretekom roka za napoved pritožbe. Zahtevo za varstvo zakonitosti je zagovornik vložil dne 18.12.2001 torej več mesecev prepozno.