Jedro

Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe so na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da izpodbijana prvostopenjska odločba v tožničin pravni položaj ne posega več. V takem položaju si tožnica v upravnem sporu z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Upravna enota ... je kot organ prve stopnje odločila, da se v korist upravičenke A. (A.) omeji lastninska pravica na nepremičninah: parc. št. 1628, k. o. ..., ob meji s parcelo št. 2343, ..., v delu v površini 39 m2, parc. št. 1679, k. o. ..., ob meji s parc. št. 2342, k. o. ..., v delu v površini 24 m2, parc. 1686, k. o. ..., ob meji s parc. št. 2342, k. o. ..., v delu v površini 84 m2, parc. št. 1786, k. o. ..., ob meji s parc. št. 2342, k. o. ..., v delu v površini 85 m2, parc. št. 1793, k. o. ..., ob meji s parc. št. 2342, k. o. ..., v delu v površini 24 m2, parc. št. 1845, k. o. ..., ob meji s parc. št. 2343, k. o. ..., v delu v površini 38 m2, in parc. št. 1864, k. o. ..., ob meji s parc. št. 2340, k. o. ..., v delu v površini 30 m2, vse v lasti tožnice do deleža 1/2, z ustanovitvijo služnostne pravice začasne uporabe dela nepremičnin za območje delovnega pasu za potrebe ureditve gradbišča in transportne poti za gradnjo ..., v trajanju dveh mesecev od dejanskega pričetka gradbenih del ob oziroma na nepremičninah parc. št. 1628, 1679, 1686, 1786, 1793, 1845 in 1864, vse, k. o. ..., vendar najdlje do 31. 12. 2023 in s tem datumom omejitev preneha (1. točka izreka). Nadalje je tožena stranka odločila, da je ta odločba podlaga za vknjižbo omejitve lastninske pravice na nepremičninah iz I. točke izreka odločbe v zemljiški knjigi v korist upravičenke ter za izbris zaznambe postopka omejitve lastninske pravice iz zemljiške knjige, pri čemer pritožba zoper to odločbo ne zadrži ustanovitve omejitve lastninske pravice na nepremičninah iz I. točke izreka te odločbe (II. točka izreka). S III. točko izreka je tožena stranka tožnico in upravičenko napotila na sodišče za odmero odškodnine v nepravdnem postopku, s IV. točko izreka pa napovedala, da bo o stroških postopka upravni organ odločil s posebnim sklepom.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je A. zahtevala omejitev lastninske pravice s pravico uporabe za določen čas na delu tožničinih nepremičnin, ker le-to nujno potrebuje za gradnjo ..., ki je objekt gospodarske javne infrastrukture za odvajanje odpadne vode. Organ prve stopnje v obrazložitvi ugotavlja, da so za ugoditev zahtevi izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 210. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) v zvezi z 211., 192., 193. in 194. členom istega zakona - javna korist za predlagano omejitev je izkazana tako v abstraktnem kot v konkretnem smislu.

3.Organ druge stopnje je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil in odločil, da tožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

4.Tožnica je zoper odločbo organa prve stopnje v zvezi z odločbo organa druge stopnje vložila tožbo, in sicer iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču je predlagala, da obe odločbi odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 posredovala vse spise, ki se nanašajo na zadevo.

6.Stranka z interesom je na tožbo odgovorila in sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

7.Tožba ni dovoljena.

8.V tej zadevi gre za spor o zakonitosti odločbe organa prve stopnje, s katero je bila v korist stranke z interesom s pravico začasne uporabe omejena lastninska pravica tožnice na njenih nepremičninah. Iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da je bil omenjeni ukrep dovoljen za določen čas, in sicer za dva meseca od dejanskega pričetka gradbenih del ob oziroma na tožničinih nepremičninah, vendar najdlje do 31. 12. 2023, ko omejitev pravice začasne uporabe preneha. Tožnica s tožbo sicer izpodbija tudi odločbo organa druge stopnje, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje in odločila, da tožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

9.V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, ter o zakonitosti drugih aktov, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora tožnik izkazovati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena).

10.Tožnica je v tožbi postavila izpodbojni zahtevek (prim. prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), saj je predlagala, da sodišče prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

11.Sodišče je glede na postavljen tožbeni zahtevek ter dejstvo, da je omejitev lastninske pravice na delu tožničinih nepremičnin upoštevaje izrek izpodbijane odločbe organa prva stopnje z dnem 31. 12. 2023 prenehala, tožnico 3. 3. 2025 pozvalo k utemeljitvi pravnega interesa za podano tožbo.

12.Tožnica je v vlogi, podani v odgovor na poziv sodišča, navedla, da pravni interes za vloženo tožbo še vedno obstoji, tako kot je obstajal ob vložitvi tožbe in tudi prej, ko so bili nepravilno in nezakonito izdani izpodbijani upravni akti. Na podlagi izdanih izpodbijanih upravnih aktov je namreč prišlo do posega v zemljišče - nepremičnine tožnice, ne glede na časovno omejitev začasne omejitve lastninske pravice. Na podlagi izpodbijanih aktov je torej prišlo do posega (gradbenih del) v lastninsko pravico tožnice (začasna uporaba delov nepremičnin za območje delovnega pasu za potrebe ureditve gradbišča in transportne poti za gradnjo ...). Tožnica drugega pravnega sredstva kot tega nima, razumevanje, da je tožnica s potekom časa začasne omejitve lastninske pravice izgubila pravni interes, pa je napačno in bi pomenilo izvotlitev in kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva tožnice.

13.Sodišče ugotavlja, da so pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe na delu tožničinih nepremičnin, kot jih je vzpostavila prvostopenjska odločba, na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da izpodbijana prvostopenjska odločba v tožničin pravni položaj ne posega več. Da so bili učinki prvostopenjske odločbe zgolj začasni, v vlogi, s katero je utemeljevala svoj pravni interes, izrecno potrjuje tudi tožnica, ki navaja, da je na podlagi te odločbe prišlo do (zgolj) "začasne uporabe delov nepremičnin".

14.V takem položaju si tožnica v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), kar pa za odločbo, izdano za določeno časovno obdobje, ki je že poteklo, ni več mogoče. Če bi sodišče v takem primeru odpravilo prvostopenjski akt in ga vrnilo organu, ki je akt izdal, bi odločalo o pravnem razmerju, ki več ne obstaja. Ob tem je že s potekom časa nastopilo tudi stanje, za katerega si je tožnica prizadevala s predlogom za odpravo prvostopenjske odločbe, to pa pomeni, da si tožnica zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, svojega pravnega položaja z vloženo tožbo ne bi več mogla izboljšati.

15.Ob zapisanem sodišče ne more slediti stališču tožnice, da drugega pravnega sredstva (kot izpodbojne tožbe) nima. Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov namreč predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožeča stranka zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njene pravice ali pravne koristi (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1).

16.Takšnega zahtevka pa tožnica v tem postopku ni postavila, čeprav bi to lahko storila bodisi tako, da bi poleg izpodbojnega že v tožbi postavila tudi ugotovitveni zahtevek (ki ni sam po sebi vsebovan v izpodbojni tožbi), bodisi tako, da bi zahtevek prilagodila oziroma ga dopolnila od nastanka spremenjenih okoliščin dalje (to je od prenehanja učinkovanja ukrepa iz prvostopenjske odločbe), in sicer vse do odločitve naslovnega sodišča o tožbi. To jasno izhaja iz prakse Vrhovnega sodišča, ki je bila poznana tudi že v času navedene spremembe okoliščin. Ker vsebina tožbenega zahtevka, skladno z ustaljeno sodno prakso, ni predmet materialnega-procesnega vodstva sodišča, tožnico, ki je v predmetnem upravnem sporu zastopana po kvalificiranem pooblaščencu - odvetniku, sodišče tudi ni opozorilo na možnost postavitve takšnega zahtevka.

17.Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožnica pravnega interesa za vloženo izpodbojno tožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo ne izkazuje več.

18.Kot uvodoma že predstavljeno, je v skladu s prvim in drugim odstavkom 2. člena ZUS-1 predmet presoje pred naslovnim sodiščem dokončni, posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V konkretnem primeru tak akt glede začasne omejitve lastninske pravice s pravico uporabe na tožničinih nepremičninah predstavlja prvostopenjska odločba - zgolj s to je bilo namreč (z vzpostavitvijo pravice v korist stranke z interesom oz. nasprotne obveznosti v breme tožnice) poseženo v tožničin pravni položaj. Drugostopenjska odločba, kolikor je bila z njo zavrnjena tožničina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo, v pravni položaj tožnice ni (dodatno ali drugače) posegla, tožnica pa tako za tožbo zoper ta del drugostopenjske odločbe pravnega interesa ne izkazuje. Ker tožnica v tožbi obenem ne uveljavlja konkretno nezakonitosti stroškovnega dela drugostopenjske odločbe (ki predstavlja dokončen upravni akt glede stroškov pritožbenega postopka), ravno tako pa niti v tožbi niti v odgovoru na poziv sodišča z ničemer ne utemeljuje pravnega interesa za ta del tožbe, sodišče sodi, da tožnica tudi pravnega interesa za tožbo zoper stroškovni del drugostopenjske odločbe ne izkazuje.

19.Ker torej tožnica ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, jo je sodišče zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

20.Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov tega postopka. Odločitev o njenem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

2V pozivu je sodišče izpostavilo izrek prvostopenjske odločbe, 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ter posledico zavrženja, v kolikor pravni interes za vloženo tožbo ni izkazan.

3Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča, I Up 234/2023 z dne 30. 11. 2023, I Up 138/2023 z dne 6. 9. 2023, I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023 in I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023.

4Prim. npr. sklepa Vrhovnega sodišča, I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023 ter I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

5Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča, I Up 234/2023 z dne 30. 11. 2023, I Up 138/2023 z dne 6. 9. 2023, I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023, I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023, I Up 36/2020 z dne 7. 1. 2020, I Up 33/2019 z dne 22. 5. 2019 ter I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.