Jedro

Sodne poravnave (oziroma sporazuma iz 251.c člena ZIZ) ni mogoče in je glede na izoblikovano sodno prakso tudi v času veljavnosti prejšnjega Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 ni bilo mogoče izpodbijati na način, kot to uveljavlja tožeča stranka (s tožbo na ugotovitev ničnosti sodne poravnave), pač pa s posebno tožbo, ki jo je sedaj veljavni Zakon o pravdnem postopku uredil kot posebno izredno pravno sredstvo. Za ugotovitev ničnosti drugega posla - posojilne pogodbe pa tožeča stranka nima pravnega interesa. Ta pogodba je, kot izhaja iz zapisnika, postala sestavni del sodne poravnave in terjatev iz posojilne pogodbe je vsebovana tudi v sodni poravnavi. Učinki morebitnega uspeha s tem delom tožbenega zahtevka tako nikakor ne bi bili takšni, kot meni tožeča stranka v pritožbi, saj bi o terjatvi še vedno obstajal izvršilni naslov v obliki sodne poravnave in že iz tega razloga tožeča stranka ne bi imela pravice od nasprotne stranke zahtevati vrnitev tistega, kar je sama dala oziroma v primeru, če bi narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotovala vrnitvi, ustreznega denarnega nadomestila (104. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrže tožba zaradi ugotovitve ničnosti posojilne pogodbe z dne 2.9.1995 in sporazuma o zavarovanju posojila z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini vl. št. xx k.o. D. Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). S tožbenim zahtevkom tožeča stranka zahteva, da sodišče ugotovi ničnost posojilne pogodbe, sklenjene dne 2.9.1995, zaradi oderuških zamudnih obresti in ničnost sporazuma o zavarovanju posojila z vknjižbo zastavne pravice. Gre za dva različna pravna posla in če že sodišče šteje, da ima sporazum moč sodne poravnave, to nikakor ne more veljati za posojilno pogodbo. Glede na to ne morejo držati ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s tožbo zahteva ponovno ugotovitev (ne)obstoja terjatve, glede katere je že bila sklenjena sodna poravnava v obliki sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini. Tožeča stranka s tožbo zahteva, da se ugotovi ničnost posojilne pogodbe, posledice ničnosti pa so v tem, da mora vsaka stranka vrniti drugi vse, kar je prejela s tako pogodbo. Če pa to ni mogoče, ji mora dati ustrezno denarno nadomestilo. Zato je vprašljivo stališče prvostopenjskega sodišča o tem, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe. Denarno nadomestilo, ki gre stranki zaradi ničnosti pogodbe, če obstajajo ovire za vrnitev sprejetega iz pogodbe, prav gotovo predstavlja pravni interes tožnikov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Podpisani zapisnik strank z naroka, v katerem sodišče ugotovi sporazum strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter njuno soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini dolžnika (oziroma zastavnega dolžnika) zavaruje denarna terjatev, ima moč sodne poravnave (251.c člen Zakona o izvršilnem postopku, v nadaljevanju ZIP). Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva ničnost tako tega sporazuma, zapisanega v zapisniku pred sodiščem dne 13.9.1995, kot tudi posojilne pogodbe, ki je, kot je razvidno iz zapisnika, bila podlaga sklenitvi sporazuma in je postala njegov sestavni del. V zvezi z ničnostjo prvega sicer ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da to ni dopustno iz razloga, ker naj bi s tem tožeča stranka zahtevala ponovno ugotovitev (ne)obstoja terjatve, glede katere je bila že sklenjena sodna poravnava. S sodno poravnavo je bil namreč ugotovljen obstoj terjatve, ne pa veljavnost same poravnave. Pač pa je treba pritrditi sklepu prve stopnje v tistem delu, v katerem ugotavlja, da sodne poravnave ni mogoče in je glede na izoblikovano sodno prakso tudi v času veljavnosti prejšnjega Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 ni bilo mogoče izpodbijati na način, kot to uveljavlja tožeča stranka (s tožbo na ugotovitev ničnosti sodne poravnave), pač pa s posebno tožbo, ki jo je sedaj veljavni Zakon o pravdnem postopku uredil kot posebno izredno pravno sredstvo. Navedeno sicer kaže na neutemeljenost tožbenega zahtevka, vendar pa je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje kljub temu potrdilo, saj tožeča stranka z zahtevkom za ugotovitev ničnosti sodne poravnave (sporazuma iz 251.čl. ZIP) ne bi mogla uspeti oziroma ne bi mogla doseči ugodnejše rešitve.

V zvezi z ničnostjo drugega posla - posojilne pogodbe, pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da za ugotovitev njene neveljavnosti tožeča stranka nima pravnega interesa. Ta pogodba je namreč postala sestavni del sodne poravnave in terjatev iz posojilne pogodbe je vsebovana tudi v sodni poravnavi. Učinki morebitnega uspeha s tem delom tožbenega zahtevka tako nikakor ne bi bili takšni, kot meni tožeča stranka v pritožbi, saj bi o terjatvi še vedno obstajal izvršilni naslov v obliki sodne poravnave in že iz tega razloga tožeča stranka ne bi imela pravice od nasprotne stranke zahtevati vrnitev tistega, kar je sama dala oziroma v primeru, če bi narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotovala vrnitvi, ustreznega denarnega nadomestila (104. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Pritožba tožeče stranke se tako izkaže za neutemeljeno, saj pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).