Jedro

Ker vrednost z denacionalizacijo vrnjenega podjetja (v naravi in odškodnini) ne sme preseči vrednosti neto aktive podjetja in ker je bil v obravnavani zadevi del podržavljenega podjetja že vrnjen z delnimi odločbami v obliki odškodnine in v naravi, je tožena stranka višino odškodnine, ki po določbah ZDen še pripada upravičencu, pravilno ugotovila tako, da je najprej izračunala vrednost neto aktive podržavljenega podjetja in nato od tega odštela vrednost že vrnjenega premoženja (odškodnine za denarna sredstva podjetja in druge premičnine ter vrednost nepremičnin, vrnjenih v naravi).

Ker gre v tej zadevi za vračanje podjetja, in sicer v kombinirani obliki, deloma v naravi in deloma v obliki odškodnine, je tožena stranka uveljavljano bistveno zmanjšano vrednost v naravi vrnjenih nepremičnin pravilno upoštevala tako, da je vrednost v naravi vrnjenih nepremičnin, ki jo je odštela od neto aktive (zato da je dobila višino odškodnine, do katere je upravičenec še upravičen), ugotovila po stanju, v kakršnem so bile v naravi vrnjene nepremičnine v času njihove vrnitve.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Litija z dne 10. 10. 2007, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 7. 1. 2009. Z navedeno dopolnilno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da upravičencu pokojnemu A.A. za podržavljeno podjetje B. pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d. d. (v nadaljevanju SOD) v znesku 546.867,84 DEM oziroma 279.609,09 EUR, kar predstavlja razliko med čisto aktivo podržavljenega podjetja in vrednostjo že vrnjenega premoženja (1. točka izreka), da mu za tam navedena objekta, ki sta bila podržavljena v sklopu podjetja B., nista pa bila zajeta v aktivi podržavljenega podjetja, pripada odškodnina v znesku 92.816,35 DEM oziroma 47.456,25 EUR (4. točka izreka), da je zavezanec za plačilo odškodnine SOD (2. in 5. točka izreka), da je D.S.U., d. o. o., dolžna izločene delnice v tam navedenem roku izročiti SOD (3. točka izreka) in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka izreka). Tožena stranka je po dopolnjenem ugotovitvenem postopku s svojo odločbo zavrnila pritožbo vlagateljev zoper dopolnilno odločbo prvostopenjskega organa, zavrgla njihovo zahtevo za dvakratno odškodnino za del parc. št. 10 k. o. ... in zavrnila zahtevek za povračilo stroškov.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v tej zadevi sporna višina odškodnine za podržavljeno podjetje B. V zadevi je bilo doslej izdanih že več delnih odločb, s katerimi je bilo odločeno o vračilu podržavljenega premoženja, med drugim tudi odločba z dne 5. 10. 1994, s katero so bile določene nepremičnine vrnjene upravičencu v last in posest. Za pravilen izračun odškodnine, ki upravičencu pripada za preostanek podržavljenega premoženja in o katerem še ni bilo odločeno, je treba upoštevati tudi vrednost že vrnjenega premoženja. Glede na to, da je izvedenec D., postavljen s strani upravnega organa, vrednost vrnjenih nepremičnin z delno odločbo z dne 5. 10. 1994 ugotovil na podlagi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in na njegovi podlagi sprejetih zakonskih predpisov, postavitev novega izvedenca, ne glede na razlike v ocenah vrednostih, ki so jih ugotovili različni izvedenci, ni potrebna. Zavrača tudi ostale ugovore, ki se nanašajo na vrednotenje nepremičnin. Kot pravilno ocenjuje, da v izračunu odškodnine niso bile upoštevane nepremičnine, za katere je bil zahtevek za vrnitev že pravnomočno zavrnjen.

3. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Sodišču prve stopnje očita, da ni odpravilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih je v upravnem postopku zagrešila tožena stranka. Navaja, da sodišče ni upoštevalo določbe 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Ur. l. RS, št. 23/1992, 42/1993 – odl. US, 65/1993 – odl. US, 26/2000, v nadaljevanju Navodilo) glede zemljišč, podržavljenih v mestu ali naselju mestnega značaja. Zahteva še odškodnino iz naslova podržavljenega podjetja za preostale nepremičnine, ki niso bile vrnjene v naravi. V dosedanjem postopku je bila pri izračunu odškodnine neutemeljeno upoštevana vrednost premoženja, vrnjenega v pravnomočno končanih postopkih. Meni, da je upravičen do odškodnine iz naslova manjvrednosti v naravi vrnjene nepremičnine v času vrnitve. Toženi stranki očita, da ni upoštevala dokazov, ki jih je predložil, oziroma da jih je zmotno ocenila in da so njeni zaključki protispisni. Upravnemu organu očita nepravilnosti pri ugotavljanju vrednosti nepremičnega premoženja z izvedenci. Vztraja pri odškodnini za odvzeto vodno pravico. Priglaša stroške postopka.

4. Revizija ni utemeljena.

K I. točki izreka:

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je v tej zadevi sporna višina odškodnine za podržavljeno premoženje, v tem upravnem sporu še sporna vrednost pa presega 20.000,00 EUR.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

7. Z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo je upravni organ odločil o denacionalizaciji podjetja B., ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP, Ur. l. FLRJ, št. 35/48) oziroma Ukazom prezidija Ljudske skupščine LRS z dne 28. 4. 1948, pri čemer je Vlada LRS to ugotovila še z odločbo z dne 13. 12. 1952. V tem denacionalizacijskem postopku je bilo pred tem izdanih že več delnih odločb, s katerimi je bila za del podržavljenega premoženja izplačana odškodnina v obveznicah SOD (delna odločba z dne 11. 11. 1997, ki je postala pravnomočna 13. 3. 1999, za podržavljeno gotovino v znesku 39.309,96 EUR in delna odločba z dne 26. 11. 1999, ki je postala pravnomočna 16. 12. 1999, za podržavljeno premično premoženje v znesku 788.991,88 EUR), del nepremičnega premoženja podržavljenega podjetja pa je bil vrnjen v naravi (delna odločba z dne 5. 10. 1994, ki je postala pravnomočna 16. 2. 2000). Predmet odločanja v tej zadevi je ostali del nepremičnega premoženja podržavljenega podjetja, ki ni zajet z navedenimi delnimi odločbami in ki se vrača v odškodnini v obliki obveznic SOD po določbah 44. člena ZDen in podzakonskih predpisov, sprejetih na podlagi 85. člena ZDen.

8. V tej zadevi je sporna višina odškodnine, do katere je upravičenec še upravičen, glede na to, da mu je bil del podržavljenega podjetja že vrnjen v naravi. Revident izpodbija način ugotavljanja odškodnine in vrednotenje nepremičnin, ki so mu bile vrnjene v naravi. Navaja namreč, da bi upravni organ moral odločiti le še o odškodnini za premoženje, ki z dosedanjimi odločbami ni bilo zajeto, in o zahtevi za odškodnino zaradi bistveno zmanjšane vrednosti v naravi že vrnjenih nepremičnin. Uveljavlja tudi, da upravni organ pri odločanju ni upošteval vsega podržavljenega premoženja oziroma je nekatere nepremičnine nepravilno vrednotil. 9. Po ZDen se podržavljeno podjetje lahko vrne v različnih oblikah ali v kombinaciji teh oblik, pri čemer je način vrednotenja podržavljenega in vrnjenega premoženja glede na določbe ZDen in podzakonskih predpisov k temu zakonu odvisen od vrste premoženja. Ko gre za vračanje podjetja, se mora ugotoviti vrednost njegove neto aktive (8. člen Navodila), ta pa se ugotavlja na podlagi 4. člena oziroma 5. člena in prvega odstavka 6. člena Navodila. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi I Up 1597/2005 z dne 18. 10. 2007. 10. V obravnavanem denacionalizacijskem postopku gre za vračanje podjetja v kombinaciji dveh oblik, in sicer v naravi in v odškodnini v obliki obveznic SOD. Ker vrednost z denacionalizacijo vrnjenega podjetja (v naravi in odškodnini) ne sme preseči vrednosti neto aktive podjetja in ker je bil v obravnavani zadevi del podržavljenega podjetja že vrnjen z delnimi odločbami v obliki odškodnine in v naravi, je tožena stranka višino odškodnine, ki po določbah ZDen še pripada upravičencu, pravilno ugotovila tako, da je najprej izračunala vrednost neto aktive podržavljenega podjetja in nato od tega odštela vrednost že vrnjenega premoženja (odškodnine za denarna sredstva podjetja in druge premičnine ter vrednost nepremičnin, vrnjenih v naravi).

11. Pri ugotavljanju vrednosti neto aktive je tožena stranka pravilno uporabila navedene določbe Navodila, iz katerih izhaja, da en način vrednotenja velja za nepremičnine, in sicer na podlagi drugega in tretjega odstavka 44. člena zakona in določb Navodila ter drugih predpisov, izdanih na podlagi ZDen oziroma na katere se ZDen sklicuje (drugi odstavek 4. člena Navodila); drug način pa velja za vrednotenje preostalega premoženje podjetja, ki se ugotovi iz aktov o podržavljenju oziroma z njimi povezanih zapisnikov (prvi odstavek 4. člena Navodila) ali ob posebnih pogojih iz drugih listin (5. člen in prvi odstavek 6. člena Navodila).

12. Glede zahteve za povračilo odškodnine zaradi bistveno zmanjšane vrednosti v naravi vrnjenih nepremičnin, ki jo revident uveljavlja ves čas postopka, v obravnavanih okoliščinah, ko je predmet vračanja podržavljeno podjetje, ne pride v poštev odločanje po določbah 26. člena ZDen. Ker gre v tej zadevi za vračanje podjetja, in sicer v kombinirani obliki, deloma v naravi in deloma v obliki odškodnine, je tožena stranka uveljavljano bistveno zmanjšano vrednosti v naravi vrnjenih nepremičnin pravilno upoštevala tako, da je vrednost v naravi vrnjenih nepremičnin, ki jo je odštela od neto aktive (zato da je dobila višino odškodnine, do katere je upravičenec še upravičen), ugotovila po stanju, v kakršnem so bile te nepremičnine v času njihove vrnitve. Ta čas je trenutek pravnomočnosti delne odločbe, s katero je bilo odločeno o vračilu teh nepremičnin v naravi.

13. Glede na navedeno so neutemeljeni vsi revizijski ugovori, ki se nanašajo na način ugotavljanja odškodnine za še preostalo premoženje, zajeto z obravnavano odločbo. To velja tudi za sicer pavšalni revizijski ugovor o za revidenta neugodnih tečajnih razlikah v zvezi z vrednotenjem premičnin in denarnih sredstev podjetja, in upoštevanju pasive že v pravnomočni delni odločbi, s katero je bilo odločeno o odškodnini za premičnine podržavljenega podjetja. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da se po določbi prvega odstavka 44. člena ZDen pri izračunu vrednosti podržavljenega premoženja upošteva njegova sedanja vrednost, to pa je tožena stranka glede denarnih sredstev in nepremičnin izračunala na podlagi določbe petega odstavka 44. člena ZDen. Tožena stranka je pri izračunu odškodnine, do katere je upravičenec še upravičen, tudi pravilno upoštevala višino odškodnine kot so bile upravičencu dejansko priznane s pravnomočnimi delnimi odločbami, torej pri odškodnini za premično premoženje vključno znesek odškodnine, ki vključuje odšteto pasivo. Drugačen izračun bi bil v škodo upravičenca, saj bi bila sicer pri izračunu v škodo upravičenca upoštevana vrednost, ki je ni prejel. 14. Revizijski ugovori, s katerimi revident graja dokazno oceno tožene stranke glede obsega podržavljenega premoženja (to je glede objekta s hišno št. 22 na parc. št. 33 k. o. ... in polovice kovačnice), po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni dovoljen. Kolikor pa revident sodišču prve stopnje glede tega očita bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi po njegovih trditvah sledilo protispisnim zaključkom tožene stranke, pa gre za pavšalen ugovor, saj revident ni opredelil nobenih nasprotij med tem, kar naj bi bilo v obrazložitvi odločitve navedeno o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Revizijski ugovor o protispisnosti, ki ga revident ni utemeljil na naveden način, je pavšalen in ga zato Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Vrhovno sodišče v zvezi z revizijskim ugovorom o neupoštevanju polovice kovačnice še pojasnjuje, da pravnomočno zavrnjena zahteva za njeno denacionalizacijo z odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 1. 7. 2005, na kar se v svojih razlogih opirata tako sodišče prve stopnje kot tudi tožena stranka, vključuje tako zavrnitev zahtevka za vračanje v naravi kot v obliki odškodnine. Tudi o zahtevku glede odškodnine za izgubljeno vodno pravico je že bilo pravnomočno odločeno, in sicer z odločbo organa prve stopnje z dne 18. 5. 2000, zato so vsi revizijski ugovori v zvezi s tem brezpredmetni.

15. Prav tako ni utemeljen revizijski ugovor o zmotnem vrednotenju „preostanka zemljišč“, ker ni bila uporabljena določba petega odstavka 11. člena Navodila. Revident sicer ne pojasni natančno, na katere nepremičnine meri. Kolikor pa meri na preostanek zemljišč v izmeri 4.127,53 m2, ki ni bil vključen v vrednost fundusa in pripadajočega funkcionalnega zemljišča in ki je bil ob podržavljenju po svoji katastrski kulturi njiva, pa iz odločbe tožene stranke izhaja, da je to zemljišče upoštevaje revidentove navedbe vrednotila kot odprto skladišče na način, določen v Prilogi št. 4 Navodila. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta tudi pojasnila, da tega zemljišča ni mogoče vrednotiti po določbi petega odstavka 11. člena Navodila, ker v obravnavani zadevi ni izkazano, da je v času podržavljenja ležalo na območju mesta ali naselja mestnega značaja. Revident zato zmotne uporabe navedene določbe Navodila ni izkazal s sklicevanjem na lego in rabo zemljišča v sklopu tovarne.

16. Revizijske trditve, ki izpodbijajo dokazno oceno izvedenih dokazov z izvedenci in na njihovi podlagi ugotovljeno dejansko stanje, glede na določbo drugega odstavka 85. člena niso upoštevne. Vrhovno sodišče zato ni upoštevalo revizijskih ugovorov, ki izpodbijajo dokazno oceno tožene stranke o rezultatih dokazovanja z izvedenci (npr. da tožena stranka ni sledila ugotovitvam izvedenca, ki ga je sama imenovala). Ker je dokazovanje z izvedencem (v obravnavni zadevi je sodelovalo več izvedencev, ki sta jih angažirala tako prvostopenjski upravni organ kot tudi tožena stranka) le eden izmed dokazov, ki mora biti skupaj z ostalimi dokazi podvrženo dokazni oceni upravnih organov, pa okoliščina, da tožena stranka ni v celoti sledila vsem navedbam v mnenju izvedenca, samo po sebi ne pomeni kršitve pravil postopka.

17. Tudi revizijski ugovor, da upravni organ kljub revidentovem predlogu ni imenoval novega izvedenca in z njim ugotovil dejanskih izmer objektov, podržavljenih leta 1949, ter da je po zapisniku iz leta 1962 upošteval le izmere objektov, ki so takrat še obstajali, je ugovor zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku z revizijo ni dovoljen. Iz izpodbijane sodbe in odločb upravnih organov sicer izhaja, da so ti skladno z določbo prvega odstavka 44. člena ZDen kot pravnoodločilno obdobje, po katerem se ugotavlja stanje podržavljenega premoženja, upoštevali čas podržavljenja. Prvostopenjski upravni organ pa je v svoji odločbi tudi pojasnil, zakaj zapisnik iz leta 1962 šteje kot primeren dokaz za stanje premoženja ob podržavljenju. Pravilnost njegove dokazne ocene pa glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni predmet presoje Vrhovnega sodišča. 18. Glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

19. Ker revident z revizijo ni uspel, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.