Jedro

Sodišče prve stopnje z odmero odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ni pravilno izpolnilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine ter je zato odmera odškodnine za to obliko nepremoženjske škode materialnopravno zmotna, saj ni v skladu z navedenimi merili in kriteriji iz 179. člena OZ.

Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je 52.000 EUR.

Nevšečnosti med zdravljenjem se obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine, zato je neutemeljeno pritožbeno računanje zneska, ki tožniku pripada za vsak dan trajanja telesnih bolečin, saj ne upošteva nevšečnosti med zdravljenjem.

Način ugotavljanja uspeha stranke v postopku ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Glede na to, da je bilo sodišče prve stopnje vezano na kazensko obsodilno sodbo, z ugotavljanjem temelja niso nastali znatni pravdni stroški.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Toženec je dolžan tožniku plačati 52.063,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2018 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (za plačilo 50.326,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) se zavrne.

Toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni plačati 343,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“

II. V preostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženca zavrneta in se potrdi izpodbijani, a nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžan v roku 15 dni plačati 49,28 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati 49.063,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2018 dalje. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek v znesku 53.326,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je, da je toženec v roku 15 dni dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 141,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da primeri iz sodne prakse, ki jih navaja sodišče prve stopnje, niso primerljivi z dejanskim stanjem predmetne zadeve. Sodba II Ips 35/2011 je s področja medijskega prava, v ostalih primerih pa gre za drugačne telesne bolečine, drugačen način in obseg zdravljenja ter za drugačne posledice. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V zvezi z odškodnino za pretrpljene telesne bolečine se sklicuje na sodbi II Ips 248/98 in II Ips 289/2003, kjer je bila oškodovancema za bistveno lažje telesne poškodbe in milejše nevšečnosti med zdravljenjem priznana višja odškodnina. V sodbi in sklepu II Ips 227/2007 je bilo prisojenih 13 povprečnih mesečnih plač. Z obravnavanim primerom je primerljiva zadeva II Ips 10/2014, kjer je bilo oškodovancu priznanih 41 povprečnih mesečnih plač za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, zadeva II Ips 942/93, kjer je bilo oškodovancu priznanih 32 povprečnih mesečnih plač iz navedenega naslova, ter II Ips 128/2013, kjer je bilo oškodovancu priznanih 30 povprečnih mesečnih plač. Meni, da starost ni razlog, da bi mu sodišče prisodilo nižjo odškodnino. Iz navedene sodne prakse izhaja, da je VS RS oškodovancem priznalo za pretrpljene telesne bolečine od 12 do 23 povprečnih neto plač več, kot je priznano tožniku. Sodišče pri prisoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upoštevalo, da tožnik nikoli ne bo mogel odstraniti kovinske opore, zaradi česar obstaja nevarnost nastanka tromboze. Ni upoštevalo, da tožnik lahko brez bolečine in šepanja hodi zgolj krajše razdalje (manj kot 100 m), da je moral kupiti nov avto z avtomatskim menjalnikom, da ima težave s spanjem, da ga ves čas zebe v noge, da je pred škodnim dogodkom 3-krat tedensko športno ribaril, kolesaril tudi po 150 km na dan, vsak dan sprehajal psa in občasno hribolazil ter da ne more opravljati različnih gradbenih del. Posledično je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. VS RS je v zadevah II Ips 248/98, II Ips 289/2003, II Ips 10/2014, II Ips 227/2007, II Ips 128/2013 in II Ips 942/93 oškodovancem priznalo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja telesnih aktivnosti od 10 do 40 povprečnih plač več, kot tožniku. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je sodišče zgolj pavšalno sklicevalo na sodno prakso in neobrazloženo od nje odstopilo. Glede pravdnih stroškov navaja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je po temelju uspel 100 %. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo občasne bolečine v času zdravljenja v okviru nevšečnosti med zdravljenjem. Opozarja, da je tožnik starejši in invalid III. kategorije, zato je običajno, da ob spremembi vremena čuti bolečine. Tožnikove bolečine ocenjuje na 65 dni, kar pomeni, da je za vsak dan bolečine prejel skoraj 308,00 EUR. Gre za pretiran znesek ob dejstvu, da so na voljo protibolečinska sredstva. Izvedenec je intenzivnost bolečin opredelil skladno s tem, kakšno protibolečinsko terapijo je prejemal tožnik. Takih zaključkov izvedenca ne gre zamenjevati za pravno priznane bolečine. Opozarja, da je tožnik invalid in ima zato zmanjšano življenjsko aktivnost že iz tega razloga. Napačen je zaključek sodišča, da toženec ni uspel dokazati, da škodni dogodek ni izključni vzrok za slabo počutje in za zmanjšano življenjsko aktivnost. Dejstvo je, da so tožnikove fizične aktivnosti omejene zaradi njegove siceršnje invalidnosti. Ni mogoče, da bi invalid III. kategorije dolgo časa tekel ali kolesaril, saj je to v neposrednem nasprotju z dejstvom invalidnosti. Nasprotuje prisoji odškodnine iz naslova skaženosti, saj so posledice vidne zgolj, ko ima tožnik oblačila, ki ne prekrivajo noge, poškodbe pa pri ljudeh tudi ne vzbujajo odpora. Meni, da je bil tožnikov primarni strah kratkotrajen. Vprašljiva je visoka intenzivnost sekundarnega strahu, saj je običajno, da v takšnih primerih pride do takojšnjega injiciranja protibolečinskih in pomirjevalnih sredstev. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca je neutemeljena.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 51 let ter da je utrpel zlom golenice (tibije) v srednjem delu in zlom mečnice (fibule) v proksimalnem delu, zlom 5. stopalnice ter rano na goleni in kolenu desne noge. Po poškodbi je bil 4-krat operiran in prejel 3 splošne anestezije. S prvo operacijo so mu napravili osteosintezo z zunanjim fiksaterjem, z drugo operacijo so naravnali zlom stopalnice ter napravili osteosintezo 5. stopalnice s Kirschnerjevo žico, s tretjo operacijo so odstranili zunanji fiksater, napravili repozicijo fragmentov ter osteosintezo s ploščo in 12 vijaki, s četrto operacijo pa so napravili spongioplastiko diafize leve golenice. Med hospitalizacijo je prejemal močne analgetike, nesteroidne antirevmatike, pomirjevala, infuzije, antibiotike, sredstva proti krvnim strdkom, sredstvo za zaščito želodčne sluznice pred razjedo ter štiri vrečke rdečih krvničk. Bil je 14 dni na zdraviliškem zdravljenju, opravil je 6 obiskov fizikalne terapije ter 32 obiskov osebne zdravnice. Velikokrat je bil rentgensko slikan, in sicer je bilo 28 ekspozicij in 3 krat CT preiskava. Hude bolečine je trpel 30 dni, srednje hude 3 tedne, lahke 2 tedna, prav tako je celoten čas zdravljenja (skoraj dve leti) trpel občasne bolečine lahke do srednje intenzitete, ki so bile intenzivnejše in pogostejše prvih 6 mesecev, sicer pa postopoma manj pogoste in manj intenzivne, razen v času zadnje operacije. Kratkotrajne občasne lahke do srednje hude bolečine trpi še danes in jih bo tudi v bodoče ob spremembi vremena in pri prevelikih ali prepogostih obremenitvah ter pri nenadnih in nerodnih gibih. Tožnik zmerno šepa, zmožnost za velike obremenitve je manjša, gibljivost gležnja je zmanjšana za 1/3, ne more več opravljati svojega dosedanjega dela, ne zmore športnih aktivnosti, težko dalj časa hodi, težko teče, pri vožnji s kolesom težko poganja pedala, težko počepne, poklekne, težje hodi po stopnicah, v breg in navzdol ter težko stopi na prste leve noge.

7. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sta temeljni načeli načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa je treba upoštevati pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen Obligacijski zakonik, OZ). Upoštevati je torej treba tudi objektivne materialne zmožnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih.

8. V obravnavanem primeru je skupni prisojeni znesek za utrpelo nepremoženjsko škodo 49.000,00 EUR. Upoštevaje razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je prisojeni znesek znašal približno 44 povprečnih neto mesečnih plač. Od tega je sodišče prve stopnje odmerilo 20.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar je približno 18 takratnih povprečnih neto mesečnih plač, ter 20.000,00 EUR odškodnine za pretrpljene telesne bolečine (18 takratnih povprečnih neto mesečnih plač), razliko pa predstavlja odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu (5.000,00 EUR) in skaženosti (4.000,00 EUR).

O pritožbi tožnika:

9. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo 11 podobnih primerov iz sodne prakse (pri navedbi opravilne številke zadeve II Ips 35/2011 gre za očitno pomoto), na katere je oprlo odmero odškodnine, s čimer je upoštevalo načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je sodišče zgolj sklicevalo na navedene primere iz sodne prakse.

10. V zvezi z odmero odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da obstaja nevarnost tromboze zaradi prisotnosti vijakov in plošče, saj je izvedenec to ocenil kot zelo malo verjetno glede na čas, ki je minil od zadnje osteosinteze ter glede na to, da je zdravljenje od osteosinteze potekalo brez zapletov. Sodišče je tudi upoštevalo, da lahko tožnik hodi brez bolečine in šepanja krajše razdalje, in sicer 500 m, kot je to izpovedal tožnik (list. št. 60). Pritožbena navedba, da lahko hodi manj kot 100 m, je zato neutemeljena. Glede na to, da tožnik ni dokazal oziroma ni izpovedal o težavah s spanjem in menjavi avtomobila, je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče navedenega ni upoštevalo. Sodišče je tudi upoštevalo, da je bil tožnik pred škodnim dogodkom vsestransko aktiven pri prostočasnih aktivnostih in pri dodatnem delu (primeroma je navedlo kolesarjenje, ribarjenje, hišna dela, obnavljanje streh) ter da je bil nasploh aktiven človek. Posledično sodišče ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo navedb tožnika, da je pred škodnim dogodkom kolesaril tudi po 150 km na dan, saj je bil že pred škodnim dogodkom invalid III. kategorije (glej tudi 15. točko obrazložitve predmetne sodbe). Prav tako okoliščina, da tožnika zebe v noge, ne utemeljuje zvišanja odškodnine, saj je odškodnina tudi z upoštevanjem te okoliščine primerna.

11. Tožnik se sklicuje na odločbe VS RS, ki po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljujejo zvišanja odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V zadevi II Ips 248/98 je bil oškodovanec razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, medtem ko je bil tožnik že pred škodnim dogodkom invalid III. kategorije, po škodnem dogodku pa je bilo z novo odločbo ZPIZ zgolj ugotovljeno, da je invalidnost 50 % posledica predmetnega škodnega dogodka. V zadevi II Ips 289/2003 je bilo ugotovljeno, da je oškodovanec oviran pri vsakršni hoji po neravnem terenu in hoji navkreber, medtem ko tožnik hodi navkreber težje in ni omejen na hojo po ravnem terenu. Zadeva II Ips 10/2014 ni primerljiva z obravnavano, saj gre za veliko večji obseg telesnih bolečin (prav tako nevšečnosti med zdravljenjem - oškodovanec bo bergle moral uporabljati tudi v bodoče, 3 tedne je bil hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici) in večji obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj se je pri 26-letnem oškodovancu razvila depresivna dekompenzacija in prilagoditvena motnja, kronična depresija pa bo tudi v bodoče terjala medikamentno zdravljenje, poleg tega je oškodovanec nesposoben za hojo po neravnem terenu, navkreber, navzdol in po stopnicah (tožnik lahko hodi, samo težje). Zadeva II Ips 227/2007 ne utemeljuje zvišanja odškodnine, saj je bila prisojena bistveno nižja odškodnina. Prav tako ni primerljiva zadeva II Ips 942/93, kjer je oškodovanec zaradi posledic nesreče invalid I. kategorije, ne more opravljati nobenega dela, daljše hoje, hoje navkreber, živi pa na hriboviti kmetiji, ter zadeva II Ips 128/2013, kjer ima 18-letni oškodovanec 60 % zmanjšanje življenjske aktivnosti (izrazito motena hoja, mogoča le s pomočjo bergle ali palice, ne more voziti vozila z neprilagojeno opremo ...). Na pravično priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kaže sodba VSL II Cp 784/2006, kjer je bilo 15 let staremu oškodovancu prisojenih le 14 povprečnih neto mesečnih plač, pri čemer oškodovanec ne more teči in hoditi naravnost, noga mu oteka pri daljši hoji in stoji, moral je opustiti igranje košarke v klubu, prikrajšan bo tako za druženje z vrstniki ter vplivalo bo na njegove nadaljnje možnosti zaposlitve, ter sodba II Ips 646/2009, kjer je bilo 16 let staremu oškodovancu prisojenih 22 povprečnih neto mesečnih plač, pri čemer ne more hoditi po neravnem terenu, hodi lahko le po asfaltu in gladkih tleh, ne more hoditi po stopnicah (tožnik lahko, ampak težje).

12. Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku tožnika, da je odmerjena prenizko. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo predvsem dejstvo, da bo tožnik trpel kratkotrajne občasne lahke do srednje hude bolečine še v bodoče ob spremembi vremena in pri prevelikih ali prepogostih obremenitvah ter pri nenadnih in nerodnih gibih ter da je imel 4 operacije. Odmerjena odškodnina ni ustrezno individualizirana, prav tako ni primerljiva z odškodninami za škodo v podobnih primerih. Druge primerljive odločbe VS RS namreč kažejo na neustreznost odmere odškodnine iz tega naslova.1 Sodišče prve stopnje tako z odmero odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ni pravilno izpolnilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine ter je zato odmera odškodnine za to obliko nepremoženjske škode materialnopravno zmotna, saj ni v skladu z navedenimi merili in kriteriji iz 179. člena OZ.

13. Po presoji pritožbenega sodišča je primerna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine 23.000,00 EUR (to je 20,49 povprečnih neto mesečnih plač). Zato je na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožencu v plačilo naložilo še znesek 3.000,00 EUR, skupaj torej 52.063,79 EUR.

O pritožbi toženca:

14. Nevšečnosti med zdravljenjem se obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine, zato je neutemeljeno pritožbeno računanje zneska, ki tožniku pripada za vsak dan trajanja telesnih bolečin, saj ne upošteva nevšečnosti med zdravljenjem. Neutemeljeno toženec nasprotuje trajanju telesnih bolečin, kot jih je ugotovil izvedenec, saj pripomb na izvedensko mnenje ni podal. Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

15. Sodišče prve stopnje je pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo starost oškodovanca ter njegovo invalidnost pred škodnim dogodkom. Invalidnost pred škodnim dogodkom se sicer ni nanašala na okvaro spodnjih okončin in ni imela nobenega vpliva na obravnavane poškodbe nog, kot je to obrazložil izvedenec v izvedenskem mnenju. Drži pa pritožbena navedba, da dejstvo priznanja invalidnosti III. kategorije pred nastankom škodnega dogodka kaže na to, da ni verjetno, da bi tožnik pred škodnim dogodkom kolesaril tudi po 150 km na dan. Navedeno je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, saj je pri odmeri odškodnine upoštevalo le, da je bil tožnik pred škodnim dogodkom vsestransko aktiven (da je kolesaril, ribaril, nabiral gobe ...), ni pa upoštevalo, da je tožnik kolesaril tako dolge razdalje, kot je zatrjeval. Prav tako je sodišče v 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da je ugovor toženca, da invalidnost ni posledica škodnega dogodka, upoštevalo v obsegu splošnih prikrajšanj in njihovega ugotavljanja.

16. Pritožbene navedbe toženca, da je bil tožnikov primarni strah kratkotrajen, ne vzbuja dvoma v pravilnost odmere odškodnine za strah, saj je sodišče ugotovilo, da je primarni strah trajal ves čas napada in še nekaj minut ter da je bil tožnikov strah smrtni. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o sekundarnem strahu, in sicer da injiciranje pomirjevalnih in protibolečinskih sredstev oškodovanca pomiri in ublaži bolečine, saj je sekundarni strah, strah za izid zdravljenja. Sodišče prve stopnje je pravilno tožniku odmerilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Toženec na ugotovitve izvedenca o skaženosti ni podal pripomb, zato so neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe, da poškodbe ne vzbujajo odpora.

17. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je moralo pritožbo toženca v celoti in pritožbo tožnika v preostalem delu zavrniti in potrditi izpodbijani, a nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. in 358. člen ZPP).

O stroških postopka:

18. V zvezi s povrnitvijo pravdnih stroškov je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je po temelju uspel 100 %. Način ugotavljanja uspeha stranke v postopku ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je namreč sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Glede na to, da je bilo sodišče prve stopnje vezano na kazensko obsodilno sodbo, z ugotavljanjem temelja niso nastali znatni pravdni stroški.

19. V posledici spremembe izpodbijane sodbe glede višine odškodnine je tožnik uspel z večjim delom, skupno z 52.063,79 EUR, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov. Tožnikov uspeh po spremembi sodbe znaša 50,85 % (vtoževal je 102.390,00 EUR), kar glede na pred sodiščem prve stopnje odmerjene pravdne stroške tožnika v višini 3.837,28 EUR pomeni, da mu je toženec dolžan povrniti 1.951,26 EUR. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je posledično manjši uspeh toženca, in sicer znaša 49,15 %, zato mu glede na odmerjene stroške v višini 3.270,62 EUR pripada 1.607,51 EUR. Po pobotanju navedenih zneskov mora toženec tožniku plačati 343,75 EUR prvostopnih stroškov.

20. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP ter prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti 49,28 EUR pritožbenih stroškov. Tožniku je pritožbeno sodišče priznalo priglašenih 1000 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT) in 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), skupaj 1020 točk oziroma 612,00 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV 746,64 EUR. Priglašene sodne takse za pritožbo tožniku ni priznalo, saj je bil njenega plačila oproščen. Glede na to, da je tožnik s pritožbo uspel s 6,6 %,2 je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 49,28 EUR.

1 Prim.: sodbo VS RS II Ips 673/2009, kjer je za manjši obseg telesnih bolečin (hude trajne bolečine 4 dni in občasne hude 7 dni, 2 operativna posega, 13 dni hospitalizacije) bilo prisojenih približno 16 povprečnih neto mesečnih plač, torej ne dosti nižja odškodnina glede na dosti lažje posledice (sodišče prve stopnje je tožniku priznalo 18 povprečnih neto mesečnih plač); sodba II Ips 827/2007, kjer je bilo oškodovancu priznanih 21,8 povprečnih neto mesečnih plač za podobne telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem; II Ips 248/98, kjer je bilo oškodovancu za podobne telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojenih 20 povprečnih mesečnih neto plač, sodba II Ips 71/2009, kjer je bilo oškodovancu za krajše telesne bolečine in eno operacijo prisojeno 17,4 povprečnih neto mesečnih plač. 2 S pritožbo je tožnik predlagal, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožencu naloži v plačilo 94.063,79 EUR (glede na prisojen znesek 49.063,79 EUR, je izpodbijani del 45.000,00 EUR). Glede na to, da je s pritožbo uspel z zneskom 3.000,00 EUR, je njegov uspeh 6,6 %.