Jedro

Za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega G.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 9.5.2008 zoper obdolženega G.V. odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 6.5.2008 od 11.03 ure dalje, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega G.V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da so v obeh sklepih podane takšne pomanjkljivosti, ki pomenijo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pripor zoper obdolženca pa je bil odrejen, čeprav niso bili podani pogoji iz 3. točke prvega odstavka 201. in 202. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in obe odločbi v celoti razveljavi.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Obdolženčev zagovornik v odgovoru na izjavo vrhovne državne tožilke vztraja pri navedbah v zahtevi in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj odgovora nasprotne stranke ne upošteva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o priporu mora sodišče opraviti vsebinsko presojo, ali so podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila očitano kaznivo dejanje; b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi.

Utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za pripor zahteva za varstvo zakonitosti ne problematizira, pač pa izpodbija obstoj ostalih dveh pogojev.

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in posebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. To določbo je treba razlagati tako, da za obstoj tega pripornega razloga ni potrebno, da so kumulativno podane vse naštete okoliščine, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti.

Sodišče je o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti sklepalo na podlagi teže obeh kaznivih dejanj, načina njune izvršitve, pri čemer naj bi obdolženi G.V. skupaj z J.V., medtem ko naj bi ju med tem v vozilu čakal obdolženi M.Z., zamaskiran, enkrat s pištolo, drugič pa z nožem v rokah vstopil v trgovino, kjer sta od prodajalk zahtevala, da jima izročita denar, kar sta ti dve tudi storili. Sodišče je tudi poudarilo, da je način storitve kaznivih dejanj tak, da je mogoče zanesljivo sklepati, da se je nanju tudi obdolženi G.V. zelo dobro pripravil. Sodišče je tudi navedlo, da so premoženjske razmere v obdolženčevi družini slabe in da mu prihodki ne zadoščajo za njegov način življenja, da si je zato moral izposojati denar, izvrševanje kaznivih dejanj pa da mu je pomenilo vir dohodkov, s pomočjo katerih je lahko zadostil svojim potrebam. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da zahteva ni utemeljena ko trdi, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso navedeni konkretni razlogi o odločilnih dejstvih, kolikor pa so, da so popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju ter da je o odločilnih dejstvih, pomembnih za presojo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti tudi precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe (očitno mišljeno sklepa) o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Z navedbami, da je ob primerjavi vseh ropov, ki se izvršijo v tej državi, v obravnavanih življenjskih primerih mogoče govoriti kot o blažjih ropih, saj da ni bila uporabljena večja sila, nobena od trgovk ni bila resneje ogrožena ali poškodovana, trgovski podjetji sta bili oškodovani za manjša zneska, ki skupno dosegata povprečno plačo v državi, pri čemer jima je obdolženec pripravljen nemudoma povrniti škodo, vložnik po vsebini ponuja drugačno oceno okoliščin, pomembnih pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti od tiste, ki jo je v pravnomočni odločbi sprejelo sodišče. Enako velja tudi za njegove navedbe, da ponovitvena nevarnost pri nekaznovanem obdolžencu, ki je redno zaposlen, njegova plača je znašala 1.210,38 EUR, ni podana. Dejansko stanje izpodbija tudi z navedbami, da je obdolženec kaznivi dejanji storil iz osebne stiske in nepremišljenosti, da je še mlad človek, star komaj 22 let, da pri storitvi kaznivih dejanj njegova vloga ni bila vodilna in da se je za dejanji odločil zaradi vpliva slabe družbe. Vse te navedbe pomenijo po vsebini izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni odločbi. Iz tega razloga pa po drugem odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je odreditev pripora neogibno potrebna za zavarovanje premoženja in telesne integritete oškodovancev oziroma preprečitve ogrožanja njihovega zdravja in varnosti ter da je tak ukrep, ki posega v osebno svobodo obdolženca, v sorazmerju z veliko težo kaznivih dejanj, ki naj bi jo storil. Tudi glede neogibnosti pripora so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedeni razlogi, kolikor pa jih vložnik ne sprejema in navaja, da odreditev pripora ni nujno potrebna, da lahko obdolženec povsem normalno živi, o čemer je mogoče sklepati na podlagi dejstva, da od storitve zadnjega kaznivega dejanja do odreditve pripora ni izvršil nobenega kaznivega dejanja, da v prid takemu sklepanju govori tudi višina njegove plače in redna zaposlitev, obdolženčev zagovornik prav tako uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Kaznivo dejanje ropa, ki spada med sestavljena kazniva dejanja, sestavljeno je iz prisiljenja in tatvine, je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanja zoper premoženje, vendar pa je napačno stališče zahteve, da trgovke H.M., M.M. in M.F. niso oškodovanke, ampak samo priče. Glede na to, da naj bi jim obdolžena J.V. in G.V. zagrozila z neposrednim napadom na življenje, ni mogoče govoriti, da varnost oškodovank s tem ni bila ogrožena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obdolženega G.V., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.