Jedro

15 dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je začel teči z dnem, ko je tožnik podal svoj zagovor, saj je bila tožena stranka šele po opravljenem zagovoru tožnika seznanjena z razlogi in vsemi okoliščinami, ki so utemeljevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev odločbe tožene stranke št. 103-200/2-03 z dne 23.7.2003 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na podlagi katerega naj bi ga bila dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu priznati delovno razmerje, izplačati plačo, kot če bi delal z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za nazaj in nezakonito odtegnjeno razliko, izkazano med plačo, ki bi jo moral prejeti v času prepovedi dela in nadomestilom, ki ga je v tem času prejel z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.2003 dalje, poleg tega pa je zavrnilo tudi njegov zahtevek, za povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo smiselno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. V pritožbi navaja, da niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista upoštevala njegovega težkega bolezenskega stanja. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje bi moralo pred odločanjem pridobiti mnenje izvedenca medicinske stroke, ki bi znal pojasniti vzroke in posledice tožnikovega depresivnega stanja. Tožnik meni, da je bil celotni postopek zoper njega izveden tudi iz šikanoznih razlogov. Tožena stranka je namreč vedela, da ima tožnik v posesti dokumente, ki kažejo na nezakonito ravnanje tožene stranke. Tožena stranka je silila tožnika, da je pri svojem delu ravnal nezakonito, zaradi česar je dnevno prihajal v konflikt tako na delovnem mestu, kot tudi sam s seboj. Vse to pa je bistveno vplivalo na njegovo zdravstveno stanje. Po stališču tožnika sodišče prve stopnje kljub njegovemu opozorilu ni upoštevalo določbe 2. odst. 110. čl. ZDR.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V tem odgovoru navaja, da se tožnik neopravičeno sklicuje na težko bolezensko stanje, saj le-to ni potrjeno v zdravniških potrdilih, ki jih je predložil ob podajanju zagovora po uvedbi postopka za izredno odpoved o zaposlitvi. Iz zdravniškega potrdila lečečega zdravnika izhaja, da je bilo tožniku občasno predpisano pomirjevalo in antidepresiv. Tožnik bi se moral pri jemanju teh zdravil vzdržati od uživanja alkohola, česar pa ni upošteval. Uživanje alkohola med jemanjem navedenih zdravil pa je vsekakor poslabšalo njegovo počutje in zdravje. V času abstinence tožnik ni bil slab delavec, uživanje alkohola pa se je odražalo v poslabšanju kvalitete njegovega dela. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika je bila hujša kršitev delovne obveznosti zaradi vinjenosti na delovnem mestu in ne šikanozni razlogi, kot to navaja tožnik. To dokazuje tožena stranka tudi s tem, da je na obravnavi izkazala pripravljenost, da tožnika ponovno sprejme na delo, če bi ta po uspešnem zdravljenju v določenem času izkazal, da ima resno in trajno namero rešiti se odvisnosti od alkohola. Tožnik je ta predlog zavrnil. Neresnične so trditve tožnika o nezakonitem ravnanju tožene stranke. Če bi takšno ravnanje obstajalo, bi ga moral tožnik zavrniti in o tem obvestiti vodstvo družbe in organe pregona.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), da je tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedla zakonito in da so obstajali vsi zakonsko določeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da ZDR ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi z odločbo delodajalca, kot je to napačno storila tožena stranka. Novi ZDR je (drugače kot prej veljavni zakon, ki ureja delovna razmerja) vzpostavil pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem in sicer z določenimi posebnostmi, ki odstopajo od klasičnega pogodbenega razmerja po civilnem pravu, ker je delavec v takšnem pogodbenem razmerju šibkejša stranka. Z ozirom na določbe novega ZDR se pogodba o zaposlitvi ne odpoveduje na podlagi enostransko izdanega oblastvenega akta delodajalca, temveč z odpovedjo kot izrazom volje ene od pogodbenih strank. Navedena nepravilnost pa ni vplivala na samo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka spoštovala določbo 2. odst. 110. čl. ZDR, na podlagi katere mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je pričel 15 dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi teči od dneva, ko je tožnik podal svoj zagovor. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka šele po opravljenem zagovoru tožnika dne 17.7.2003 seznanjena z razlogi in vsemi okoliščinami, ki so utemeljevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šele po opravljenem zagovoru tožnika je tožena stranka lahko ugotovila, če je tožnik z vinjenostjo na delu kršil pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja in s kakšno stopnjo krivde so bile te kršitve storjene. Ker je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 23.7.2003, torej v roku 15 dni od zagovora tožnika (tožnik je zagovor pri toženi stranki podal 17.7.2003) je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka ni upoštevalo določbe 2. odst. 110. čl. ZDR, ko je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v zakonsko določenem roku.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta bila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjena oba pogoja, ki jih opredeljuje 1. odst. 110. čl. ZDR. S tem, ko je bil tožnik dne 17.6.2003 vinjen na delovnem mestu (preizkus alkoholiziranosti tožnika z alkotestom je pokazal 1,04 g alkohola na kg krvi) je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih vsebujejo določbe 31., 33. in 35. čl. ZDR (31. čl. ZDR zavezuje delavce k vestnemu opravljanju dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi; 33. čl. ZDR zavezuje delavca k spoštovanju in izvajanju predpisov o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivemu opravljanju dela z namenom zavarovanja svojega življenja in zdravja ter življenja in zdravja drugih oseb; 35. čl. ZDR pa nalaga delavcu, da se vzdrži vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca). Po stališču pritožbenega sodišča predstavljajo pravno podlago za presojo kršitve tožnikovih obveznosti navedene določbe ZDR, ne pa določbe pravilnika o delovnih razmerjih, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ker pa je tožnik z vinjenostjo na delovnem mestu kršil tudi zgoraj citirane določbe ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi, saj so bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR).

Po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan tudi drugih pogoj iz 1. odst. 110. čl. ZDR saj z ozirom na delo, ki ga je tožnik opravljal pri toženi stranki (kot odpremni referent je bil odgovoren za kontrolo odpremljenega blaga, za pravilno sestavo dobavnic, za pravilno usmeritev delovnega procesa pri nakladanju in odpremi blaga, kontaktiral je s strankami) in ozirom na to, da je bil v preteklosti že v disciplinskih postopkih zaradi alkoholiziranosti, ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, ki se nanaša na postavitev izvedenca medicinske stroke, na šikanozno ravnanje tožene stranke, ki naj bi bilo posledica tega, da je vedela, da ima tožnik v posesti dokumente, ki kažejo na nezakonita ravnanja tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavljajo te navedbe pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče z ozirom na določbo 1. odst. 337. čl. ZPP ni moglo upoštevati. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika o njegovem bolezenskem stanju, ki naj bi vplivalo na kvaliteto opravljanja njegovega dela pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovitve vinjenosti na delovnem mestu, ne pa zaradi morebitnega slabšega opravljanja njegovih delovnih obveznosti, ki bi bila lahko posledica njegovega zdravstvenega stanja. Glede na to je ta pritožbena navedba za presojo pravilnosti sodbe prvostopenjskega sodišča irelevantna.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča (353. čl. ZPP).