Jedro

Senat pritožbenega sodišča je ob obravnavanju predmetne pravdne zadeve na seji dne 14. 12. 2021 sprejel odločitev, da je potrebno v zadevi razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP) ter da se zadeva dodeli v odločanje sodnici posameznici - poročevalki, saj ne gre za zapleteno zadevo v dejanskem in pravnem smislu in od odločitve tudi ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja (peti odstavek 347. člena ZPP).

Končno je še dodati, da je gradnja doma za marsikoga eden večjih, če ne največji življenjski projekt, tako zaradi vrednot naše družbe kot tudi zaradi finančnega bremena, ki ga predstavlja. Prvi odstavek 85. člena takrat veljavnega ZGO-1 je namreč določal, da mora investitor zagotoviti gradbeni nadzor najpozneje z dnem, ko se začne s pripravljalnimi deli na gradbišču. Pri tem se gradbeni nadzor, ki je v interesu investitorja, ne sme poveriti izvajalcu, ki izvaja gradnjo na istem objektu.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „ I. Tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka X. d.o.o. je dolžan plačati tožnikoma A. A. in B. B. 16.099,10 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2016 v 15 dneh pod izvršbo,“ se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 4.952,64 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 917,67 EUR, ki so pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila, ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.034,97 EUR, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 1.492,25 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju1 z uvodoma navedeno sodbo naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki), da v roku 15 dni prvi in drugi tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) nerazdelno plača 16.099,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka), tožnikoma pa, da v roku 15 dni toženki povrneta stroške pravdnega postopka v znesku 917,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka).

2. Toženka s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da v predmetnem pravdnem postopku ni bil izpolnjen osnovni pogoj za uporabo 634. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj sta se pravdni stranki pred sklenitvijo sporne Pogodbe pogajali, kar izhaja iz več ponudb s strani toženke. Določilo 2. člena Pogodbe, ki opredeljuje predmet obligacijskega razmerja pravdnih strank, je jasno in razumljivo, prav tako je v ponudbi, na podlagi katere je sklenjena Pogodba, jasno zapisano, kaj je predmet ponudbe. Osnovno pravilo pri razlagi pogodbenih določil je, da se le-ta uporabljajo tako, kot se glasijo, zato bi sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe moralo uporabiti 82. člen OZ ter pri tem upoštevati, da je pri gradbeni pogodbi obličnost strogo določena (649. člen OZ). Graja tudi, da je sodišče prve stopnje celoti sledilo subjektivnim navedbam tožnikov ter izpovedbam dveh prič, in sicer C. C. (bivši delavec toženke, ki ni sodeloval pri sestavi in sklenitvi Pogodbe, prav tako ni bil nadzornik del niti na strani toženke niti na strani tožnikov, temveč je bil prisoten le pri temeljni plošči kot namestnik odgovornega vodje del) in D. D. (sosed tožnikov, ki je pomagal pri gradnji in je slišal, da gradi pasivna hiša), pri tem pa brez obrazložitve prezrlo listinske dokaze in dve izvedenski mnenji. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje pri postavitvi izvedenca E. E. ni dopustilo s strani toženke zastavljenih vprašanj, tega pa ni pojasnilo niti v sklepu, s katerim je postavilo izvedenca, niti v izpodbijani sodbi. Medtem pa sta obe vprašanji, ki ju je sodišče prve stopnje postavilo navedenemu izvedencu, izhajali iz predpostavke, da je bila predmet Pogodbe pasivna hiša, zato sta po mnenju pritožbe protispisni in prejudicirajoči. Toženka je oporekala s strani navedenega izvedenca ocenjeni tržni vrednosti objekta, saj je za primerjavo uporabil popolnoma neprimerljive podatke. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi sicer dopustilo dopolnitev izvedenskega mnenja (v kateri si je izvedenec prišel v nasprotje), nato pa ni zavzelo stališča do pripomb toženke v zvezi z ocenjeno tržno vrednostjo. Poleg tega iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje določilo znesek, ki ga je tožnikoma priznalo iz naslova manjvrednosti objekta, prav tako to ne izhaja iz izvedenskega mnenja. Pritožba je tudi prepričana, da v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o skriti napaki, kaj šele uporabiti 636. oziroma 635. člen OZ. Skozi vse faze pogodbenega sodelovanja je bilo jasno, da tožnikoma ni mogoče zagotoviti pasivne hiše, saj je bilo to razvidno iz ponudb, načrtov za hišo, izdanega gradbenega dovoljenja in sklenjene pogodbe, tega pa sta se oziroma bi se ob povprečni skrbnosti morala zavedati tudi tožnika. Zaključki o kakršnemkoli zavajanju tožnikov v zvezi s pasivnostjo objekta pa so po mnenju pritožbe protispisni in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnika sta pri gospodarski družbi, ki ni v nobeni povezavi s toženko, naročila izris načrtov za svojo hišo, na podlagi katerih sta pridobila gradbeno dovoljenje in če sta želela pasivno hišo, bi to morala povedati oziroma naročiti že ob izrisu načrtov. Podrejeno navedenemu, za primer, če bi obveljalo stališče, da ima zgrajen objekt skrito stvarno napako, ker ni pasivna hiša, pa pritožba navaja da sta tožnika zamudila rok, ki ga zakon določa za grajanje tovrstnih napak. Tudi če bi sledili navedbi tožnikov, da je bil objekt prevzet poleti leta 2013, je zahtevek tožnikov še vedno vložen po izteku zakonsko in pogodbeno določenega roka. Tožba je bila namreč vložena šele decembra 2016, torej po izteku 2-letnega roka (634. člen OZ). Prav tako pritožba graja stališče sodišča prve stopnje, da so bila dela po pogodbi dokončana šele z opravo testa zrakotesnosti, torej po poteku 60-dnevnega roka za dokončanje del. Tožnika sta izmed treh različnih ponudb, ki jih je pripravila toženka, sprejela ponudbo C, kar izhaja iz 3. člena Pogodbe, in tako naročila postavitev stanovanjske hiše brez izvedbe 3. gradbene faze in kitanja, brez tega (torej preden je zgradba v celoti zgrajena) pa je test zrakotesnosti povsem brezpredmeten in nerealen. Vsled navedenega test zrakotesnosti nikakor ne more predstavljati tiste okoliščine, ki bi opredeljevala zaključek gradnje, saj toženka ni imela vpliva na potek in dokončanje del 3. gradbene faze in kitanja. Toženka je tožnika po tem, ko je izvedla vsa dela, za katera sta se pravdni stranki dogovorili, pozvala k prevzemu del, vendar tožnika pri prevzemu nista želela sodelovati, ob zavrnitvi prevzema del tega tudi nista pojasnila, vsled česar je na podlagi drugega odstavka 633. člena OZ nastopila domneva, da je bilo delo toženke prevzeto. Toženka je naredila tudi obračun vseh izvedenih del in ga posredovala tožnikoma, tožnika pa nista ugovarjala. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka ter podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnika se v odgovoru na pritožbo zavzemata za njeno zavrnitev in priglašata stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Senat pritožbenega sodišča je ob obravnavanju predmetne pravdne zadeve na seji dne 14. 12. 2021 sprejel odločitev, da je potrebno v zadevi razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP) ter da se zadeva dodeli v odločanje sodnici posameznici - poročevalki, saj ne gre za zapleteno zadevo v dejanskem in pravnem smislu in od odločitve tudi ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja (peti odstavek 347. člena ZPP). Na naroku za glavno obravnavo dne 12. 1. 2022 je pritožbeno sodišče za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponovilo vse dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje.

7. Pravdni stranki sta dne 15. 12. 2012 sklenili Pogodbo za dobavo in montažo individualne hiše v izvedbi s pasivno tehnologijo št. 17/2012 (Pogodba, prilogi A11 in B3 spisa), katere sestavni del je tudi Ponudba za montažno F. hišo (pasivna stena), št. kalkulacije: A. 4, z dne 7. 12. 2012. 8. Tožnika kot naročnika sta v predmetni zadevi od toženke kot izvajalke vtoževala plačilo 36.600,00 EUR iz naslova znižanja plačila zaradi stvarne napake in 8.372,00 EUR iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku glede znižanja plačila, o presežku vtoževane terjatve pa ni odločilo. V danem primeru, ko je torej sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe (pomotoma) izpustilo odločitev o delu zahtevka, gre za specifično napako, za odpravo katere je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe (325. do 327. člen ZPP). Sodbo (lahko) dopolni (zgolj) tisto sodišče, ki je obravnavano napako zagrešilo, in sicer le na predlog stranke, ki je vezan na (prekluzivni) rok petnajstih dni od prejema sodbe (prvi odstavek 325. člena ZPP). Takšnega predloga tožnika nista podala, zato se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.2 Predmet pritožbenega preizkusa je tako tisto, kar vsebuje odločitev v izreku izpodbijane sodbe.

9. Glede na to, da sta pravdni stranki usklajevali pogodbena določila, saj je toženka pripravila več različnih ponudb (v spisu so kalkulacije A. 1, 3 in 4, priloge A4, A5 in A6 spisa), ni mogoče reči, da gre za pogodbo, sklenjeno po vnaprej natisnjeni vsebini ali kako drugače pripravljeno in predlagano od toženke, temveč je vsebina Pogodbe rezultat pogajanj med strankama. Glede uporabe določil in razlage spornih določil Pogodbe je tako uporabiti 82.člen OZ.3 Prvi odstavek 82. člena kot primarno razlagalno pravilo določa jezikovno oziroma besedno razlago določil pogodbe. Jezikovna razlaga je prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravnega pravila in hkrati stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki z razlago ne sme biti prestopljena. Drugi odstavek 82. člena OZ pa določa obvezno razlagalno pravilo, ki se uporablja za razlago spornih določb pogodbe. Določilo je sporno takrat, kadar mu stranki pripisujeta različen pomen oziroma kadar ena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pa, da je njegov pomen drugačen. Vendar zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra odločilne vloge; kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag.4

10. Naslov Pogodbe se nanaša na dobavo in montažo individualne hiše v izvedbi s pasivno tehnologijo, prvi odstavek 2. člena Pogodbe pa kot predmet le-te opredeljuje dobavo in montažo enodružinske stanovanjske hiše, izdelane po sistemu pasivne stene, in garaže, izdelane po sistemu nizkoenergijske stene z veliko stenskimi elementi. V skladu s 3. členom pogodbe je le-ta sestavljena na podlagi ponudbe »A.4končna« z dne 7. 12. 2012 in se sklepa za primer rekapitulacije C po ponudbi, pri čemer se navedena ponudba prav tako nanaša na pasivno (F.) steno za hišo in nizkoenergijsko F. steno za garažo. Pri tem je potrebno upoštevati, da stranki gradbene pogodbe predmet (vsebino) izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja določita na podlagi načrta5 oziroma projektne dokumentacije6, ki poleg načrta v ožjem pomenu obsega tudi druge sestavine (na primer tehnične opise), ki so pomembne za določitev lastnosti končnega rezultata izvajalčevega dela, torej lastnosti objekta.7

11. Iz pisnega izvida in mnenja izvedenca gradbene stroke G. G. izhaja, da niti v Pogodbi niti v PGD dokumentaciji (priloga C4 spisa) ni zapisano, da gre za projekt pasivne hiše. Izkaz energijskih lastnosti stavbe, ki je sestavni del PGD dokumentacije, vsebuje izjavo projektanta, da stavba dosega predpisano raven učinkovite rabe energije oziroma da letna raven primerne energije za delovanje sistemov na enoto uporabne površine stavbe znaša 18,37 kWh/m2, kar ustreza nizko energetski hiši oziroma je več od dovoljene po standardu za pasivno hišo (15 kWh/m2), kar pomeni, da projektant ni projektiral pasivne hiše, prav tako v projektni dokumentaciji ni projektne naloge, ki bi mu to narekovala. V PGD dokumentaciji ni »Integralnega načrta«, ki po pravilu vsebuje in med seboj povezuje vse komponente, ki so potrebne za dosego standarda pasivne gradnje. V PGD dokumentaciji tudi niso omenjeni standardi za pasivno hišo, poleg tega je zastavljena arhitekturna zasnova hiše v nasprotju s temi standardi, saj ima objekt kar nekaj elementov, ki izhajajo že iz faze samega načrtovanja in so v nasprotju s standardom pasivne hiše (pokrita terasa, garaža v sklopu hiše, okenske špalete in komarniki, prevelik vetrolov, streha ima napušč, prepire pri notranjih vratih ne omogočajo zadostnega pretoka zraka). Upoštevajoč določila Pogodbe, vsebino projektne dokumentacije PGD št. projekta 55-PGD/2012, mapa 3 in ugotovitve na osnovi ogleda je izvedenec mnenja, da je toženka zgradila tisto, kar je specificirano kot predmet pogodbe, to je tisto, kar sta ji tožnika ob podpisu Pogodbe s predloženo PGD dokumentacijo tudi naročila. Stanovanjska hiša je zgrajena v skladu s Pogodbo, ne pa tudi s PGD dokumentacijo, saj garaža ni predmet PGD dokumentacije in gradbenega dovoljenja. Nadalje pa je tudi izvedenec H. H. ugotovil, da iz (PGD dokumentacije, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja) elaborata gradbene fizike izhaja, da je bil predmetni objekt projektiran, da dosega standard energetske učinkovitosti B2, ki predstavlja nizkoenergijski objekt, za pasivno hišo pa bi moral objekt dosegati standard energetske učinkovitosti A1, A2. 12. Glede na mnenje izvedenca G., da ni jasno, kaj pomeni pasivna tehnologija, in je sklicevanje na ta izraz v Pogodbi lahko zavajujoče, pri čemer si si pravdni stranki izraz pasivna tehnologija oziroma pasivna stena dejansko različno razlagata, je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno na podlagi obveznega razlagalnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ iskati skupni namen oziroma voljo pogodbenih strank. Tožnika sta navedbe o tem, da je bila volja pravdnih strank skleniti gradbeno pogodbo za pasivno hišo, utemeljevala z navedbo, da v nasprotnem primeru ne bi bilo potrebe po vgraditvi takšnih materialov in tehnologije, kot so predpisani za pasivno hišo, prav tako ne bi bilo potrebe po dokumentaciji za Eko sklad in testu zrakotesnosti. Glede na izpovedbo prvega tožnika sta se odločila za pasivno hišo na predlog toženke, da lahko v tem primeru od Eko sklada pridobita povrnjena sredstva, s čimer bi se znižali stroški, ki bi bili v začetni fazi zaradi potrebe po vgraditvi sistema rekuperacije večji, dolgoročno pa bi bili nižji stroški ogrevanja. Gradnja pasivne hiše je zahtevala vgradnjo dražjih materialov, rekuperacije, toplotne črpalke vendar bi iz Eko sklada dobili povrnjenih 9.000,00 EUR, ker gradnja ni dosegala standardov pasivne hiše, pa so dobil manj (7.000,00 EUR). Prav tako je priča F. F. izpovedala, da so tožnikoma ponudili pasivno tehnologijo oziroma steno ter opravo testa zrakotesnosti zato, da sta se lahko potegovala za nepovratna sredstva pri Eko skladu, pri čemer tudi iz ponudbe, na podlagi katere je bila sklenjena Pogodba, izhaja, da je bilo prezračevanje z rekuperacijo in test zrakotesnosti dogovorjeno v zvezi z vlogo za nepovratna sredstva pri Eko skladu, ki sta jih tožnika tudi dobila, kljub temu, da ni bila zgrajena pasivna hiša. Zakoniti zastopnik toženke je izpovedal, da so tožnikoma ponudili tehnologijo, ki se sicer uporablja tudi pri gradnji pasivnih hiš (izgradnja stene, stropa, tehnika prezračevanja, toplotna črpalka), ne pa tudi izgradnje pasivne hiše, saj je pojem pasivne hiše odvisen tudi od drugih faktorjev (arhitektura, lega, način bivanja, nadmorska višina). Slednje je potrdil izvedenec G. G., ki je pojasnil, da je pasivno hišo potrebno obravnavati kot zaključeno funkcionalno celoto. Samo sestavljanje posameznih komponent, ki so sicer primerne za pasivno hišo, ali gradnja hiše v izvedbi s pasivno tehnologijo, kot to izhaja iz naslova Pogodbe, ni dovolj, da bi s tem zgradba ustrezala standardom pasivne hiše. Za doseganje standarda pasivne hiše je potreben »integralni načrt«, iz katerega mora izhajati, da so posamezne komponente (zgradba sten in plošč, toplotna izolacija, karakteristike oken in vrat, površine zasteklitve, konstrukcije brez toplotnih mostov, zrakotesnost, prezračevanje in ogrevanje) celostno in smiselno povezane, le-tega pa pri obravnavani gradnji ni bilo. Energijska učinkovitost je odvisna od množice dejavnikov. Med najpomembnejše sodi makro lokacija, kateri sledi mikro lokacija v smislu orientacije glede na smer severa. Tako lokacija kot sama arhitekturna rešitev pomembno vplivata na možnost zajemanja sončne energije, prav tako se ne sme pozabiti na koriščenje toplote notranjih virov. Načrtovalci pasivnih hiš se morajo odpovedati balkonom, nadstreškom, napuščem, prizidkom (garaže in kleti), sosednji objekti na hišo ne smejo metati sence, vgrajena okna morajo biti brez špalet in komarnikov, morajo pa imeti zunanje žaluzije, notranja vrata morajo imeti visoke prepire. Poleg tega je izvedenec v ustni dopolnitvi izvida in mnenja pojasnil, da se pri gradnji nizko energetskih in pasivnih hiš uporabljajo podobni materiali, zaradi česar tudi v ceni na m2 ni bistvene razlike8, ter da se tudi v nizko energetskih hišah priporoča in namešča prezračevanje z rekuperacijo, prav tako je splošno znano, da se toplotne črpalke ne nameščajo le v pasivne hiše. Glede na navedeno niti vgrajeni materiali in tehnologija niti vloga na Eko sklad in test zrakotesnosti niso vezani zgolj na gradnjo pasivne hiše ter tožnika ne uspeta prepričati, da navedene okoliščine same po sebi dokazujejo, da je bila dogovorjena gradnja pasivne hiše. Tako je zaključiti, da ni bila volja pravdnih strank, da sklenejo gradbeno pogodbo za pasivno hišo. V nasprotno pa ne prepriča niti izpovedba priče C. C.9 niti izpovedba priče D. D.10, saj nobeden od navedenih ni bil prisoten pri pogajanjih.

13. Končno je še dodati, da je gradnja doma za marsikoga eden večjih, če ne največji življenjski projekt, tako zaradi vrednot naše družbe kot tudi zaradi finančnega bremena, ki ga predstavlja. Težko je verjeti, da bi tožnika naročila in plačala gradnjo objekta, pa pri tem ne bi točno vedela, kaj želita (kaj pomeni pasivna hiša), kaj je predmet pogodbe (kaj pomeni pasivna tehnologija oziroma pasivna stena) in kakšna so razhajanja med navedenim, če pa že, pa je to po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju z obveznostjo skrbnega ravnanja. Pri tem tudi ni nepomembno, da sta tožnika kršila zakonsko predpisano dolžnost, da zagotovita gradbeni nadzor, na kar sta bila opozorjena tudi v X. točki izreka gradbenega dovoljenja št. 351-17/2013 z dne 1. 12. 2013 (priloga C1 spisa). Prvi odstavek 85. člena takrat veljavnega ZGO-1 je namreč določal, da mora investitor zagotoviti gradbeni nadzor11 najpozneje z dnem, ko se začne s pripravljalnimi deli na gradbišču. Pri tem se gradbeni nadzor, ki je v interesu investitorja, ne sme poveriti izvajalcu, ki izvaja gradnjo na istem objektu.12

14. Po navedenem je zaključiti, da dejstvo, da sporni objekt ni pasivna hiša, ne predstavlja stvarne napake (objekt ima pogodbene lastnosti, določene s projektno dokumentacijo), zato splošne predpostavke toženkine odgovornosti za nepravilno izpolnitev oziroma stvarne napake niso podane (660. člen v zvezi 633. do 640. členom OZ), tožbeni zahtevek pa v izpodbijanem delu ni utemeljen.

15. Tožnika sta tako zaradi neuspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) kot zaradi delnega umika tožbe (prvi odstavek 158. člena ZPP) dolžna toženki povrniti potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo stroške toženke, kot jih je pritožbeno neprerekano odmerilo sodišče prve stopnje (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), torej v višini 4.952,64 EUR.

16. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (prva alineja 358. člena ZPP).

17. Toženka je uspela s pritožbo, zato sta ji dolžna tožnika povrniti pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). V skladu s 155. členom ZPP, Zakonom o sodnih taksah ter Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) gre toženki (namesto priglašenih 750 točk) 625 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT), 500 točk za zastopanje na obravnavi dne 12. 1. 2022 (tar. št. 20/5 OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 22 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj tako 1.227 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke na dan odmere (0,60 EUR) znaša 736,20 EUR, skupaj s potnimi stroški v višini 22,20 EUR in 22% DDV v višini 166,85 EUR ter sodno takso v višini 567,00 EUR pa 1.492,25 EUR.

1 V predmetni pravdni zadevi je sodišče prve stopnje že razsodilo s sodbo P 240/2016 z dne 20. 8. 2019, ki je bila s sodbo naslovnega sodišča I Cp 1042/2019 z dne 11. 2. 2020 razveljavljena, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2 L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga, Uradni list republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 196. VSRS sodba II Ips 213/2012 z dne 26.11.2014, VSL Sodba in sklep I Cp 2340/2019 z dne 22.10.2020. 3 Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. 4 VSRS Sodba III Ips 11/2018 z dne 17. 12. 2019. 5 Prvi odstavek 649. člena OZ: Gradbena pogodba je podjemna pogodba, s katero se izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno gradbo na določenem zemljišču ali da bo na takem zemljišču oziroma na že obstoječem objektu izvedel kakšna druga gradbena dela, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal določeno ceno. 6 Točka 5.2 prvega odstavka 2. člena takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1): projektna dokumentacija je sistematično urejen sestav načrtov oziroma tehničnih opisov in poročil, izračunov, risb in drugih prilog, s katerimi se določijo lokacijske, funkcionalne, oblikovne in tehnične značilnosti nameravane in izvedene gradnje. Enako določa prvi odstavek 29. člena trenutno veljavnega Gradbenega zakona. 7 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 912-913. 8 Tudi zakoniti zastopnik toženke je izpovedal, da je tehnologija za izgradnjo dobre nizkoenergijske in pasivne hiše podobna in cenovno ni razlike. 9 Izpovedal je, da je bila dogovorjena gradnja pasivne hiše, saj se je temu primerno pripravljala temeljna plošča, ter da ni bil prisoten na pogajanjih, na gradbišču pa je bil prisoten v začetku gradnje. 10 Izpovedal je, da je pomagal pri gradnji in da so mu delavci in izvajalci povedali, da pripravljajo temeljno ploščo, ki je osnova za pasivno hišo. 11 8.3 točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1: gradbeni nadzor je opravljanje strokovnega nadzorstva na gradbišču, s katerim se preverja, ali se gradnja izvaja po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje in nadzoruje kvaliteta izvedenih del, gradbeni proizvodi, drugi materiali, inštalacije in tehnološke naprave, ki se vgrajujejo v objekt in ali se pri izvajanju del spoštujejo dogovorjeni roki izgradnje. 12 Na pomen gradbenega nadzora pri specifično zahtevnih gradnjah (kot v danem primeru) je opozoril tudi izvedenec G. G.