Jedro

Vpis lastninske pravice je dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena lastninska pravica. Ne glede na to pa sodišče v skladu z določbo 6. člena ZPPLPS dovoli vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe na podlagi pogodbe o prodaji posameznega dela stavbe po določbah SZ. V primeru prodaje posameznega dela stavbe po določbah SZ se šteje, da je zemljiškoknjižni lastnik prodajalec iz te pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Dovoli se izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor K., z.o.o. zoper sklep zemljiškoknjižne referentke Dn. št. 12/2008 z dne 14. 1. 2008, s katerim je zemljiškoknjižna referentka na podlagi prodajne pogodbe z dne 14. 7. 1992 dovolila vknjižbo lastninske pravice Rad. S. in R. S., vsakega do ½, pri podvložku št. 1720/4 k.o. L., ki obstoji iz stanovanja z oznako 4.E v stavbi na naslovu B. Zoper tak sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje K, z.o.o.. V pritožbi pojasnjuje, da je lastnica parcel št. 127/8 in 127/50, na katerih sta zgrajeni večstanovanjski stavbi B.14 in B. 16. Vknjižba lastninska pravice se sme opraviti le, če je izkazano pravno nasledstvo med zemljiškoknjižnim lastnikom in osebo, ki se vpisuje kot novi lastnik na isti nepremičnini. V izpodbijanem sklepu je navedeno, da je pogodbo z dne 14. 7. 1992 kot prodajalka sklenila P. s kupcema Rad. in R. S. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je bila pogodba sklenjena na osnovi Stanovanjskega zakona (1) (SZ), ta pa je zgolj uredil lastninjenje stanovanj v družbeni lastnini in ni mogel odločati o stanju v zemljiški knjigi.

Pritožba je bila vročena predlagateljema, ki nanjo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da je podlaga za vpis lastninske pravice predlagateljev, kljub temu da v pogodbi, s katero sta kupila stanovanje, kot prodajalka ni navedena zemljiškoknjižna lastnica, 6. člen Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (2) (ZPPLPS). Ta določba se na podlagi 1. točke 1. odstavka 248. člena Zakona o zemljiški knjigi (3) (ZZK-1) še vedno uporablja. Določa pa, da sodišče ne glede na določbo 17. člena Zakona o zemljiški knjigi (4) (ZZK) oziroma sedanjega 1. odstavka 150. člena ZZK-1 dovoli vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe na podlagi pogodbe o prodaji posameznega dela stavbe po določbah SZ. V primeru prodaje posameznega dela stavbe po določbah SZ se šteje, da je oseba iz 1. odstavka 17. člena ZZK (oziroma 1. odstavka 150. člena ZZK-1) prodajalec iz te pogodbe. Ta določba predstavlja neke vrste izjemo načelu zemljiškoknjižnega prednika oziroma vzpostavlja domnevo, da je zemljiškoknjižni prednik tisti, ki je nepremičnino prodal po privatizacijskih določbah SZ. Določba je posledica stanja, ko je bilo po uveljavitvi SZ prej izjema kot pravilo, da so bili prodajalci stanovanj po SZ tudi njihovi zemljiškoknjižni lastniki. Večino stanovanj so po SZ prodala podjetja in drugi subjekti, ki so jih odkupili od tedanjih investitorjev usmerjene družbene stanovanjske gradnje samoupravnih skupnostih, ki so gradile stanovanjske bloke praviloma na zemljiščih v družbeni lastnini z različnimi imetniki pravice uporabe, na primer občino in drugimi. Pogosto pogodb, s katerimi so podjetja v preteklosti kupovala stanovanja za stanovanjske potrebe svojih delavcev od samoupravnih stanovanjskih skupnosti, ni več. Zaradi tedanjih razmer na področju družbene lastnine in ob praktično popolni odsotnosti etažne lastnine pa te pogodbe, četudi še kje obstajajo, praviloma niso zemljiškoknjižno izvedljive. Prav zato je bil sprejet ZPPLPS, ki je v teh primerih omogočil vpis lastninske pravice.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo in jasno obrazložilo, da gre v obravnavanem primeru za situacijo iz 6. člena ZPPLPS, da sta torej predlagatelja posamezni del stavbe kupila po določbah SZ. Temu pritožnica niti ne oporeka. V pritožbi meni le, da je SZ določil zgolj lastninjenje stanovanj v družbeni lastnini, ni pa mogel odločati o stanju v zemljiški knjigi. Kot rečeno, pa SZ ni podlaga za vpis lastninske pravice, ampak je to ZPPLPS.

Ostale pritožbene navedbe, tako na primer sklicevanje na določbo 8. člena Stvarnopravnega zakonika (5) (SPZ), ki naj bi jo uporabilo sodišče pri svoji odločitvi (pa je ni), so neutemeljene.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je isto sodišče obravnavalo več bolj ali manj podobnih zemljiškoknjižnih zadev. V vseh primerih so bili predlogi za vpis lastninske pravice na drugi stopnji zavrnjeni. Vendar pa višje sodišče pojasnjuje, da zadeve niso popolnoma primerljive, saj je šlo v nekaterih zadevah za predloge za vknjižbo lastninske pravice, na podlagi prodajnih pogodb, ki niso bile sklenjene po določbah SZ (ampak v osemdesetih letih prejšnjega stoletja), zato v teh zadevah določba 6. člena ZPPLPS ni mogla biti uporabljena (tako npr. zadeve I Cp 3087/2009, I Cp 3084/2009 in I Cp 4484/2008). V eni od zadev (I Cp 3088/2009) je šlo za poskus vpisa lastninske pravice na garaži, za katero prav tako ni mogoče uporabiti določbe 6. člena ZPPLPS. V zadevi I Cp 3190/2009 je bila predlagana vknjižba lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe s 26. 10. 2005, ki tudi ni bila sklenjena po določbah SZ. Po podatkih, s katerimi razpolaga višje sodišče, sta zelo podobni obravnavani zadevi le zadevi tega sodišča I Cp 2737/2009 ter I Cp 3189/2009, v katerih pa iz sklepov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bil opravljen vpis na podlagi določbe 6. člena ZPPLPS.

Ker torej pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 3. odstavka 161. člena ZZK-1 zavrnilo in potrdilo sklep zemljiškoknjižnega sodišča, hkrati pa odredilo izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o vknjižbi lastninske pravice.

(1) Ur. l. RS, št. 18/9 1-I s sprem. in dop.

(2) Ur. l. RS, št. 89/99 s sprem. in dop.

(3) Ur. l. RS, št. 58/2003 s sprem. in dop.

(4) Ur. l. RS, št. 33/95 s sprem. in dop.

(5) Ur. l. RS, št. 87/2002 s sprem. in dop.