Jedro

Ker ZOR ne ureja pogodb o leasingu, se zanje smiselno uporabljajo tiste zakonske določbe, ki so po značilnosti najbližje konkretni pogodbi. V obravnavani zadevi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na uporabo 550. člena ZOR, kadar se še uporabljajo pravila o prodaji na obroke.

Obveznost prvega toženca odplačati kredit temelji na pogodbi o leasingu in na prvem odstavku 542. člena v zvezi s 550. členom ZOR. Obveznost druge toženke pa temelji tudi na pogodbi o leasingu, ki jo je podpisala in pri kateri je nastopala kot porok in plačnik, ter na 3. odstavku 1004. člena ZOR.

Izrek

Revizija druge toženke se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi nalog za plačilo iz sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, po katerem morata toženca plačati tožnici 662.172,91 ATS v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 16.6.1998 dalje po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za devizne vloge v ATS na vpogled in povrniti izvršilne stroške.

Odločilo je tudi o nadaljnjih pravdnih stroških. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o leasingu, s katerim je tožnica kreditirala prvemu tožencu nakup avtomobila, druga toženka pa je nastopala kot porok in plačnik. Na predloženi pogodbi je sicer manjkal tožničin podpis, vendar je pomanjkljivost oblike konvalidirala s pretežno izpolnitvijo pogodbe. Toženec je potrdil, da je prejel 20.000 DEM kredita in prevzel tudi avtomobil. Na veljavnost sklenjene pogodbe ne more vplivati dejstvo, da je pogodbo o kasko zavarovanju v toženčevo korist sklenil nekdo drug. Ker prvi toženec nesporno ni plačeval obrokov v skladu s pogodbo, druga toženka pa je bila po tej pogodbi porok in plačnik, je tožbeni zahtevek utemeljen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh tožencev ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženca sta v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 268. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prepovedjo pritožbenih novot in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagala sta razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v nov postopek. Toženca brez svoje krivde nista mogla pravočasno uveljavljati okoliščine, za katero nista vedela, torej da je bila zavarovalna polica o kasko zavarovanju uničena in da zato kritje po tej zavarovalni polici ni nastopilo. Po obravnavi sta opravila poizvedbe in dobila tak odgovor zavarovalnice v njenem dopisu z dne 8.11.2001, ki sta ga priložila pritožbi. To okoliščino bi pritožbeno sodišče moralo upoštevati, pa se je izognilo z navedbo, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Tako stališče pomeni onemogočanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj sta toženca dokazala, da sta se bolj po naključju in po sreči dokopala do tega podatka. Zato vztrajata, da tožnica ne bi smela nakazati denarja ali drugače povedano, da ni bilo pogojev za sklenitev pogodbe.

Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker sodišče šteje, da je prišlo do sklenitve pogodbe oziroma ker priznava veljavnost tej pogodbi.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Ko je bila revizija predložena revizijskemu sodišču, je druga toženka vložila predlog za obnovo postopka, v katerem je zatrjevala, da ji je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku zaradi napačnega vročanja in nepravilnih pooblastil. Zato je revizijsko sodišče z odločbo z dne 27.11.2003 pod opr. št. II Ips 268/2003 postopek v zvezi z revizijo druge toženke prekinilo do pravnomočne odločitve o njenem predlogu za obnovo postopka, revizijo prvega toženca pa je obravnavalo in jo z isto odločbo zavrnilo. Vendar je druga toženka v nadaljnjem postopku umaknila predlog za obnovo postopka. Zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4.2.2004 odločilo, da se zaradi umika predloga obnovitveni postopek konča, zadevo pa ponovno predložilo revizijskemu sodišču. S tem so nastopili pogoji za vsebinsko obravnavanje revizije druge toženke.

Revizija druge toženke ni utemeljena.

Oba toženca sta skupaj vložila eno revizijo. Uveljavljani revizijski razlogi prvega toženca in druge toženke so torej enaki. Zato so tudi razlogi za zavrnitev revizije druge toženke enaki razlogom iz sodbe z dne 27.11.2003 pod opr. št. II Ips 268/2003 za zavrnitev revizije prvega toženca.

Razlogi sodišča prve stopnje o veljavnosti pogodbe o leasingu so materialnopravno pravilni. Ker Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) ne ureja pogodb o leasingu, se zanje smiselno uporabljajo tiste zakonske določbe, ki so po značilnostih najbližje konkretni pogodbi. V obravnavani zadevi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na smiselno uporabo 550. člena ZOR, kdaj se še uporabljajo pravila o prodaji na obroke. Taka pogodba mora res biti sklenjena v pisni obliki, sodišču pa je bila predložena le pogodba s podpisi obeh tožencev, vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je zaradi pretežne izpolnitve pogodbe v skladu s 73. členom ZOR napaka v obliki sanirana. Neutemeljen je revizijski ugovor o neveljavnosti pogodbe, ki temelji na okoliščini, ki je na strani revidentov. Gre za ugovor, da je bila pogodba neveljavno sklenjena, ker prvi toženec ni izpolnil pogodbene obveznosti o sklenitvi kasko zavarovanja za avtomobil, pač pa naj bi to storil nekdo drug. Kršitev pogodbenih določb ene stranke ne more iti v škodo druge pogodbene stranke, zlasti pa ne more vplivati na samo veljavnost pogodbe, saj izpolnjevanje ali neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti pomeni, da je bila pogodba že sklenjena.

Zato so materialnopravno pravilni tudi razlogi pritožbenega sodišča, da v pritožbi ponujene nove trditve in dokazi o uničenju zavarovalne police niso pravno pomembni, ker je odločilno le to, da je prvi toženec sam povedal, da je prejel 20.000 DEM kredita in prevzel avtomobil, kredita pa ni vrnil. Nova dejstva in novi dokazi v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 286. člena ZPP so lahko le tista dejstva in dokazi v zvezi z njimi, ki so pravno pomembna. Pritožbeno na novo zatrjevana okoliščina o uničenju zavarovalne police iz že prej pojasnjenih razlogov nima takega pomena. Tudi če je bila zavarovalna pogodba naknadno uničena, to pomeni samo, da prvi toženec ni izpolnil svoje obveznosti iz pogodbe o leasingu skleniti tako zavarovalno pogodbo. Ta okoliščina pa ne more vplivati niti na veljavnost pogodbe o leasingu, niti na veljavnost izplačila kredita, ki ga je prvi toženec po lastni izpovedi prejel. Zato do revizijsko uveljavljane procesne kršitve pred sodiščem druge stopnje ni prišlo. Ne glede na to pa revizijsko sodišče še dodaja, da bi toženec moral že v pritožbi utemeljevati pogoje iz drugega odstavka 286. člena ZPP, da torej tega dejstva in dokaza brez svoje krivde ni mogel prej uveljavljati. V pritožbi tega ni z ničemer utemeljeval, saj je razloge o tem navedel šele v reviziji.

Obveznost prvega toženca odplačati kredit temelji na pogodbi o leasingu in prvem odstavku 542. člena v zvezi s 550. členom ZOR. Te pogodbene obveznosti ni izpolnjeval. Zato je bila materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč, da mora vrniti ves kredit, kot je revizijsko sodišče pojasnilo že v sodbi pod opr. št. II Ips 268/2003. Obveznost druge toženke pa temelji tudi na pogodbi o leasingu, ki jo je podpisala in pri kateri je nastopala kot porok in plačnik, ter na tretjem odstavku 1004. člena ZOR. Tožnica lahko na podlagi navedene zakonske določbe zahteva plačilo hkrati od prvega toženca kot dolžnika in od druge toženke kot solidarnega poroka. Zato je materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč o utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi proti drugi toženki.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo druge toženke.