23. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa B. B. iz Z., na seji senata 9. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 118/2005 z dne 6. 12. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 551/2004 z dne 9. 12. 2004 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Kranju, št. Pd 463/2002 z dne 5. 2. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Delovno sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika za ugotovitev, da je bil tožnik brez utemeljenega razloga razrešen s funkcije direktorja pritožnice (tožene stranke v delovnem sporu), in na plačilo odpravnine (odškodnine). Ocenilo je, da tožnik s svojim ravnanjem (predsedniku inventurne komisije je vročil dopis, da prepoveduje vsakršno delo in aktivnosti inventurne komisije do prihoda pooblaščenca uprave, ki bo skrbel za zakonito izvedbo pregleda poslovanja in pravilnost navzven danih podatkov) ni preprečil dela inventurni komisiji, zato njegovo ravnanje ne pomeni neupoštevanja sklepov nadzornega sveta. Višje delovno in socialno sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče je zavrnilo njeno revizijo.

Zoper odločitev Vrhovnega sodišča v zvezi z odločitvama nižjih sodišč vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje, da so odločitve sodišč nepravilne. Sodišča naj bi kršila določbe Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – v nadaljevanju ZGD) in naj ne bi upoštevala pogodbe o zaposlitvi. Zaradi tega naj bi bil kršen 2. člen Ustave. Izpodbijane odločitve naj bi pomenile nedopusten poseg v podjetniško svobodo (prvi odstavek 74. člena Ustave), ker naj bi neutemeljeno in nesorazmerno posegle v določanje pristojnosti in razmerij med nadzornim svetom in upravo pri pritožnici. Pritožnica še navaja, da naj bi bila sedanja sodna praksa, po kateri so za odločanje o zahtevkih iz naslova odpravnin pristojna delovna sodišča, v neskladju z 22. in 23. členom Ustave.

B.

Glavni očitek pritožnice v obravnavani zadevi je, da je stališče sodišč, po katerem sporno ravnanje direktorja ne pomeni neupoštevanja sklepa nadzornega sveta, nepravilno, zaradi česar naj bi ji bila kršena 2. člen in prvi odstavek 74. člena Ustave. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Očitki pritožnice o nepravilni uporabi ZGD in statuta pritožnice ter očitki o neupoštevanju pogodbe o zaposlitvi, s katerimi oporeka zgolj materialnopravni presoji sodišč, zato sami po sebi ne morejo biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Pritožnica ustavne pritožbe tudi ne more utemeljiti s sklicevanjem na 2. člen Ustave, saj ta ustavna določba neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

Pritožnica zatrjuje tudi, da odločitve sodišč kršijo njeno pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Pritožnica zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbo, da naj bi izpodbijane odločitve neutemeljeno in nesorazmerno posegle v določanje pristojnosti in razmerij med nadzornim svetom in upravo pri pritožnici. V obravnavani zadevi odločitve sodišč temeljijo na stališču, da ravnanje direktorja pritožnice ne pomeni neupoštevanja sklepa nadzornega sveta, zaradi česar ni podan utemeljen razlog za njegovo razrešitev. Takšno stališče samo po sebi ne posega na raven pravice iz prvega odstavka 74. člena Ustave, ki zagotavlja podjetniško svobodo. Zgolj dejstvo, da se pritožnica ne strinja z odločitvami sodišč in da pravo razume drugače od sodišč, ne zadošča za sklep o kršitvi te človekove pravice.

V zvezi z očitkom, da naj bi bila sedanja sodna praksa, po kateri so za odločanje o zahtevkih iz naslova odpravnin pristojna delovna sodišča, v neskladju z 22. in 23. členom Ustave, pritožnici velja pojasniti, da določitev stvarne pristojnosti sodišč ni predmet sodne prakse temveč zakonske ureditve. Zakonska določitev pristojnosti za odločanje o zahtevkih za plačilo odpravnine zaradi razrešitve pa ne more biti predmet presoje v okviru obravnavane ustavne pritožbe.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan