Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožnikove poti za službena potovanja, za katere tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj za obdobje od junija 2014 do septembra 2018 tožniku izplača razliko med povračili stroškov prevoza na delo in iz dela in povračili stroškov za uporabo avtomobila v službene namene (kilometrino) v višini 3.287,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhajajo iz izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da naj tožniku povrne 793,31 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da same odredbe ne morejo biti predmet presoje v delovnem sporu, ker odredbam tožnik ni ugovarjal. Ključno vprašanje je, ali bi tožniku za delo po odredbah pripadalo povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela na podlagi tretjega odstavka 204. člena KPDŽP ali povračilo za službena potovanja po prvem odstavku 208. člena KPDŽP. Meni, da bi za pravilno uporabo materialnega prava sodišče moralo upoštevati celotno ureditev, torej ZDR-1, KPDŽP in Navodilo ..., ki predstavlja splošen akt, ki je bil sprejet v soglasju z reprezentativnimi sindikati in se tako šteje v smislu tretjega odstavka 215. člena KPDŽP, da so vprašanja, ki jih ureja, urejena s kolektivno pogodbo. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ureditev v Navodilu ... ni urejeno s kolektivno pogodbo. Navaja, da je za leti 2017 in 2018 potrebno direktno uporabiti določbo drugega odstavka točke 2 Navodila ..., ki določa, da se to Navodilo uporablja za določitev višine in povračila za prevoz na delo in z dela za opravljanje dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi in na podlagi odredbe o upravljanju drugega dela, izdane na podlagi 49. člena KPDŽP. Za čas pred ureditvijo v Navodilu pa je po mnenju tožene stranke potrebno upoštevati sklep Komisije za razlago kolektivne pogodbe z dne 17. 12. 2017. V smislu določbe drugega odstavka 17. člena KPDŽP pomeni razlaga Komisije obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezna podlaga za odločanje v sporih o pravicah in obveznosti delodajalca, ki izvirajo iz kolektivne pogodbe. Ker je Navodilo ... s 1. 1. 2017 vsebovalo izrecno določbo, da se Navodilo uporablja za določitev višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela tako za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi kot za opravljanje dela po odredbah o opravljanju drugega dela, izdane na podlagi 49. člena KPDŽP, je uporabiti za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela določilo .... Meni, da je razlaga kolektivne pogodbe stvar podpisnikov kolektivne pogodbe, zato ni mogoče odrekati razlagi Komisije zakonitosti in veljavnosti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo, tako tudi v delu, ki ga izrecno izpostavlja pritožba.

7. V obravnavanem sporu se je kot bistveno odločalo, ali je poti, ki jih je po posameznih odredbah za delo v drugem kraju, kot je kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, opravil tožnik, šteti kot službena potovanja po 205. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/2007, v nadaljevanju KPDŽP). Sodišče prve stopnje je odločalo o tem, ali tožena stranka tožniku dolguje razliko med priznanimi in izplačanimi stroški za prevoz na delo in z dela ter stroški za uporabo lastnega avtomobila na službeni poti po 208. členu KPDŽP. 8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v druge kraje, in sicer na postaje A., B., C., D. in E., niso redne poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je pri toženi stranki do 28. 2. 2016 po pogodbi o zaposlitvi opravljal delo premikača na postaji F. z mestom nastopa dela F., od 1. 3. 2016 dalje pa dela kot vlakovodja nabiralnih vlakov v službi G. z mestom nastopa dela na postaji D.. Po določbi 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu na določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno kraj opravljanja dela, saj pogodbi o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določata glavni kraj opravljanja dela.1 Glede na to ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih2 štelo tožnikove poti na navedena delovišča za službena potovanja, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo tudi na pravno stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

9. Na pravilnost ugotovitve o tem, da je pri spornih poteh šlo za službena potovanja, za katera je tožnik upravičen do kilometrine, ne vpliva, da so mu bili v odredbah za delo v navedenih krajih izrecno priznani stroški prevoza na delo in z dela z lastnim avtomobilom, da je tožnik vedel, da ima spremenjen kraj opravljanja dela ter da mu tožena stranka priznava (le) pravico do uporabe lastnega avtomobila za prevoz na to delovno mesto, in da je tožnik od doma odhajal na delo na kraje, navedene v odredbah, in se od tam vračal domov. Navedeno za odločitev v zadevi ni bistveno.

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, ki pri odločanju ni upoštevalo mnenja in ugotovitvenega sklepa z dne 19. 12. 2017 Komisije za razlago kolektivne pogodbe KPDŽP. Sodišče prve stopnje je svoje stališče ustrezno obrazložilo, to pa je tudi materialnopravno pravilno. Predloženo mnenje in ugotovitveni sklep nista razlaga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb te pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca, ki izvirajo iz te pogodbe (niti ni priporočilo kot strokovni predlog strankam pogodbe za ureditev določenih vprašanj). Komisija za razlago ni pristojna za presojanje, ali je določen akt posameznega delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ne, saj so ta vprašanja v pristojnosti delovnega sodišča (6. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1). Na to ugotovitev ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na domnevno voljo pogodbenih strank oziroma dejstvo, da naj bi reprezentativni sindikati obravnavali osnutek navodila in z vsebino soglašali.3

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče mu je skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 15/4 OT) in materialne stroške v višini 7,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupno 382,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pritožbenega sodišča (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožniku plačati znesek 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Prim. z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 23/2016 z dne 30. 8. 2016. 2 Sodbe VDSS Pdp 542/2019, Pdp 932/2017, Pdp 134/2019 in Pdp 376/2019. 3 Enako v zadevah VDSS Pdp 134/2019 z dne 10. 10. 2019, Pdp 376/2019 z dne 10. 10. 2019, Pdp 126/2020 z dne 16. 4. 2020 in Pdp 127/2020 z dne 21. 4. 2020.