Jedro

Nikjer ni določeno, da po „funkcionalnem zemljišču“ ne more potekati tudi dovozna pot, da bi obstajale kakšne druge ovire za takšno pot, pa tožnica niti ne navaja.

Izrek

I. Zadevi I U 217/2018 in I U 1226/2018 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I U 217/2018. II. Tožbi se zavrneta.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanima deloma odločb tožnici odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za leti 2016 in 2017 za del parcele 346/1 k.o. ... v izmeri 766,65 m2 v višini 82,61 EUR. V obrazložitvi se je sklicevala na 58. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ/84), 218. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in določila Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Šenčur (Uradni vestnik Gorenjske, št. 18/08 in naslednji, v nadaljevanju Odlok).

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničini pritožbi zoper izpodbijani odločbi. Pritožbene ugovore glede nepravilne površine nezazidanega stavbnega zemljišča je zavrnil s sklicevanjem na podatke, ki jih je pridobil v upravnem postopku, po katerih spada v območje stavbnih zemljišč 1008,15 m2 navedene parcele, ki jo je toženka zmanjšala za površino stavb, ki stojita na njej, pomnoženo s faktorjem 1,5 (241,50 m2). Pritožbeni ugovor, da odmera NUSZ ni mogoča, ker to zemljišče nima dostopa na javno cesto, je zavrnil z navedbo, da je že tožnica sama navedla, da je na sporno parcelo možen dostop (preko funkcionalnega zemljišča, ki pripada stavbama, stoječima na parcelah št. 345/1 in 345/2, ki sta sicer tudi v solasti drugih lastnikov.) Pri tem se je skliceval na stališče upravnosodne prakse, po katerem je pri ugotavljanju dostopa do javne ceste bistvena možnost dejanskega dostopa. Predmetno stavbno zemljišče dejansko možnost dostopa do javne ceste ima, poleg tega pa leži neposredno ob cesti.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbi, s katerima izpodbija prvostopenjski odločbi v delu, ki se nanašata na odmero NUSZ za zemljišče s parcelo št. 346/1 k.o. ...

4. V tožbah smiselno navaja, da za odmero NUSZ ni izpolnjen pogoj dostopa na javno cesto, saj zemljišče, ki predstavlja funkcionalno zemljišče k stavbam na parcelah št. 345/1 in 345/2, ne more služiti tudi potrebam za izgradnjo cestnega priključka za dostop do nezazidanega stavbnega zemljišča. Poudarja, da je bil del parcele št. 346/1 že „odrejen“ kot funkcionalno stavbno zemljišče k stanovanjski hiši, zato se od njega ne more odmeriti NUSZ. Poleg tega ugovarja možnosti smotrnega izkoriščanja nezazidanega stavbnega zemljišča, katerega širina znaša v povprečju le 10 do 13 m. Sklicuje se na sosednjo Mestno občino Kranj, ki ne zaračunava nadomestila, če v obravnavano stavbno zemljišče ni mogoče vrisati kvadrata s stranico 18 m. Poleg tega ji Finančna uprava in občina še nista podala odgovora na pritožbo glede smotrne izrabe zemljišča in izvedbe centralnega priključka do obravnavanega nezazidanega stavbnega zemljišča. Sklicuje se še na odločbo Ustavnega sodišča U-I-286/04, v kateri je podana definicija stopnje komunalne opremljenosti nezazidanega stavbnega zemljišča. Predlaga odpravo odločb v izpodbijanem delu.

5. Tožena stranka v odgovorih na tožbi prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožb. 6. Tožbi nista utemeljeni.

K I. točki izreka:

7. Sodišče lahko s sklepom združi v skupno obravnavo in odločanje več odprtih postopkov o istem predmetu, ki se vodijo pri oddelku sodišča (prvi odstavek 42. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8. Z izpodbijanima odločbama je toženka odločila o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leti 2016 in 2017. Obe izpodbijani odločbi s nanašata na isto zavezanko in enako obveznost, tudi tožbene navedbe so v bistvenem enake, zato je sodišče zadevi združilo in odločilo, da se združena zadeva vodi pod opravilno številko starejše zadeve, I U 217/2018. K II. točki izreka:

9. V obravnavanih zadevah je sporno, ali del zemljišča parc. št. v izmeri 766,65 m2 izpolnjuje pogoje za odmero NUSZ iz druge alineje prvega odstavka 218.b člena ZGO-1. Po navedeni določbi se nadomestilo za uporabo plačuje za nezazidana stavbna zemljišča (iz tretjega odstavka 218. člena ZGO-1), če je za gradnjo, ki je dopustna na njih (v obravnavanem primeru z Odlokom), zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto. Četrti odstavek istega člena v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006 določa, kdaj se šteje, da so ti pogoji izpolnjeni: če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanje mogoče izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav.

10. V zadevi ni sporno, saj tožnica tej ugotovitvi toženke ne ugovarja, da je sporni del parcele št. 346/1 k.o. ... v Odloku opredeljen kot območje stavbnih zemljišč – območje stanovanj. Navedeno pomeni, da je na njem dopustna stanovanjska gradnja in da je temeljni kriterij, da se zemljišče šteje za nezazidano stavbno zemljišče iz tretjega odstavka 218. člena ZGO-1, izpolnjen. Prav tako ni sporno, da gre za zemljišče, ki leži znotraj območja, za katerega je občina predpisala plačilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. 11. Sporno pa je med drugim, ali je toženka v površino parcele 346/1, od katere je odmerila sporno nadomestilo, štela tudi zemljišče, ki v naravi predstavlja „funkcionalno zemljišče“ k stavbama na parcelama 345/1 in 345/2. Iz neprerekane navedbe drugostopenjskega organa izhaja, da spada v območje stavbnih zemljišč del parcele 346/1 v površini 1008,15 m2, od te površine pa je toženka odštela površino, ki predstavlja površino stavb, ki stojita na njej, pomnoženo s faktorjem 1,5. Glede na navedeno tudi sicer povsem pavšalno nasprotovanje odmeri nadomestila za del parcele 346/1, ki je bil že „odrejen kot funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši“ zato ni utemeljeno.

12. Predvsem pa je v zadevi sporen drug pogoj, določen z drugo alinejo prvega odstavka 218.b člena ZGO-1, in sicer komunalna opremljenost zemljišča, od katerega je bil odmerjeno nadomestilo, konkretno njegov dostop na javno cesto.

13. (Ne)možnost dostopa do javnega cestnega omrežja je tožnica uveljavljala že v pritožbah, pritožbeni organ pa je ta ugovor zavrnil z navedbo, da je že tožnica v pritožbi navedla, da je na sporno parcelo možen dostop preko funkcionalnega zemljišča stanovanjskega in gospodarskega poslopja, stoječih na parcelah 345/1 in 345/2, ki sta v solasti tudi drugih solastnikov. Hkrati je navedel tudi, da sporno zemljišče leži neposredno ob cesti sami. Tožnica ugotovitvi, da njeno zemljišče leži ob zemljišču, ki je v naravi cesta, ne ugovarja. Zgolj dejstvo, da dostopna pot poteka po zemljišču, ki predstavlja „funkcionalno zemljišče“ stavbam, ki so v lasti tudi tretjih oseb, pa ne pomeni, da dejanskega dostopa do javne ceste ni.

14. Kot je bilo v upravnosodni praksi že večkrat pojasnjeno, možnost izvedbe priključkov na omenjena javna omrežja pomeni dejansko možnost njihove izvedbe. Zato dejstvo, da bi morali priključki potekati preko zemljišča, ki ni v izključni tožničini lasti, še ne pomeni, da te možnosti ni (na primer sodba Upravnega sodišča RS I U 447/2015, sodba Vrhovnega sodišča X Ips 214/2013 in druge). Prav tako samo dejstvo, da priključek na javno cesto poteka po zemljišču, ki ima naravo „funkcionalnega zemljišča“, to je zemljišča, na katerem so urejene površine, ki služijo oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu potrebnega za redno uporabo stavbe (peti odstavek 127. člena ZGO-1B), še ne pomeni, da dejanske možnosti priključitve na javno cesto ni. Nikjer namreč ni določeno, da po „funkcionalnem zemljišču“ ne more potekati tudi dovozna pot, da bi obstajale kakšne druge ovire za takšno pot, pa tožnica niti ne navaja.

15. Tožnica tudi ne pojasni, zakaj zemljišča, katerega širina znaša v povprečju le 10 do 13 metrov, ne bi bilo mogoče uporabiti v skladu z njegovo namembnostjo. Sodišče zato navedenega ugovora ni moglo preizkusiti.

16. Ker gre v obravnavanem primeru za presojo izpodbijane odločbe na podlagi Odloka, tožnica ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na ureditev odmere nadomestila v drugih občinah, na katere se Odlok ne nanaša. 17. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da sta tožbi neutemeljeni, zato ju je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnica je kot dokaze v zadevi predlagala izključno listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.