Jedro

Obsojenčeva skrb za ostarelo mater se je nedvomno povečala in to zanj predstavlja novo olajševalno okoliščino, vendar ne takšno, ki bi opravičevala izredno omilitev kazni, saj je bilo sodišču že ob izrekanju kazni znano, da bo obsojenec po nastopu kazni ločen od svoje matere in da bo zaradi daljše zaporne kazni povečana možnost, da obsojenčeva mati zaradi starosti ali bolezni potrebuje obsojenčevo pomoč.

Izrek

Zahteva obs. za izredno omilitev kazni se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 7. točki 2. odstavka 46.člena KZ RS v zvezi z 2. odstavkom 12. člena KZ SFRJ. Sodišče prve stopnje mu je izreklo kazen 9 let zapora, po 1. odstavku 63. člena KZ SFRJ pa še varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. V izrečeno zaporno kazen mu je vštelo čas pripora ter čas, ki ga bo prebil v zdravstvenem zavodu. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi javnega tožilca in obs. kazen zvišalo na 14 let zapora. Obsojenec prestaja varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu v psihiatrični bolnišnici.

Obsojenec je vložil zahtevo za izredno omilitev kazni, ki jo je vrhovno sodišče dobilo v reševanje. Obsojenec je v zahtevi pojasnil, da je njegov zagovornik že v letu 1991 vložil prošnjo za pomilostitev, ki pa ji ni bilo ugodeno. Svojo zahtevo utemeljuje s tem, da so se po pravnomočni sodbi bistveno spremenile okoliščine, saj se je materi bistveno poslabšalo zdravstveno stanje. Obsojenec pojasnjuje, da je pred odvzemom prostosti v kazenskem postopku živel skupaj v materjo. Sedaj mati ne more živeti brez tuje pomoči, stara je 81 let, je težak sladkorni bolnik in ima močno prizadeto hrbtenico ter sklepe, kar je posledica revmatizma in oslabelosti srca. Obsojenec je predlagal, da se mu izrečena kazen ustrezno omili, saj se navsezadnje ne čuti krivega za kaznivo dejanje in meni, da bo mogoče čas pokazal, kdo je resnični storilec tistega, za kar je bil on obsojen.

Zahteva za izredno omilitev kazni ni utemeljena.

Po 412. členu ZKP je omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

Iz zdravniškega potrdila Zdravstvenega doma, je razvidno, da je obsojenčeva mati težak revmatik z degenerativnimi spremembami na sklepih in hrbtenici, oslabelega srca, sladkorni bolnik ter je za vse življenjske aktivnosti vezana na pomoč tretje osebe. Obsojenčeva skrb za ostarelo mater se je s tem nedvomno povečala in to zanj predstavlja novo olajševalno okoliščino, vendar ne takšno, ki bi opravičevala izredno omilitev kazni. Sodišču je bilo namreč že ob izrekanju kazni znano, da bo obsojenec po nastopu kazni ločen od svoje matere in da bo zaradi 14-letne zaporne kazni, ki je bila obsojencu izrečena, povečana možnost, da obsojenčeva mati zaradi starosti ali bolezni potrebuje obsojenčevo pomoč. V tem pogledu torej sedanje stanje v zvezi z obsojenčevo materjo tudi ne pomeni neke posebne nepričakovane okoliščine.

Vrhovno sodišče torej ocenjuje, da sodišče obsojencu ne bi izreklo milejše kazni tudi v primeru, če bi bila obsojenčeva mati v času izrekanja kazni v takšnem zdravstvenem stanju, kot je sedaj. Pri obsojencu torej ni zakonskih pogojev za izredno omilitev kazni, zato je vrhovno sodišče njegovo zahtevo v skladu z določilom 7. odstavka 414. člena ZKP zavrnilo.