20. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B. in C. C., vseh iz Ž., na seji senata dne 4. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 181/2003 z dne 28. 10. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Postojni je v izvršilni zadevi št. In 8/98 dne 20. 12. 2002 izdalo a) sklep o ugotovitvi tržne vrednosti nepremičnin, vpisanih v vložne št. 2235, 2009 in 2416 vse k.o. Z., v vložno št. 333 k.o. V. in v vložno št. 192 k.o. U., ter b) sklep o založitvi dodatnega predujma za stroške izvršilnega postopka in odmeri nagrade sodnemu cenilcu gradbene stroke. Dne 23. 12. 2002 je izdalo sklep o imenovanju cenilke kmetijske stroke. S sklepi z dne 28. 1. 2003 je sodišče prve stopnje a) zavrglo pritožbo A. A. in B. B. kot nedovoljeno, b) ugotovilo tržno vrednost nepremičnine, tj. parcelne št. 1679, vpisane v vložno št. 2416, k.o. Z. in c) priznalo nagrado cenilki kmetijske stroke. S sklepom z dne 25. 3. 2003 je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor tretjih (A. A. in B. B.). Pritožnica C. C. (v izvršilnem postopku dolžnica) se je pritožila zoper vse sklepe z dne 20. 12. 2002, z dne 23. 12. 2002 in z dne 28. 1. 2003. Pritožnici A. A. in B. B. sta se pritožili zoper sklep z dne 25. 3. 2003. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi C. C. zoper sklep z dne 20. 12. 2002 (o ugotovitvi tržne vrednosti nepremičnin) in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na nepremičnino, vpisano v vložno št. 2235 k.o. Z., in vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritožbo C. C. zoper sklep z dne 23. 12. 2002 o imenovanju cenilke kmetijske stroke je zavrglo. Pritožbo C. C. zoper vse preostale sklepe pa je zavrnilo in potrdilo sklepe sodišča prve stopnje. Ravno tako je zavrnilo pritožbo tretjih (A. A. in B. B.) zoper sklep z dne 25. 3. 2003.

2.Pritožnica C. C. v ustavni pritožbi navaja, da naj bi ji njen pooblaščenec prepozno poslal sklep o postavitvi sodnega cenilca gradbene stroke, zato je tudi zamudila z vložitvijo predloga za izločitev cenilca. V zvezi z opravljeno cenitvijo nepremičnine, vpisane v vložno št. 2235 k.o. Z., na naslovu Š. Š. 10 – poslovno stanovanjski objekt Vila Č. navaja, da naj bi sodišču pravočasno poslala obvestilo, da se zaradi zdravstvenih razlogov cenitve ne more udeležiti, za kar naj bi kasneje predložila tudi zdravniško potrdilo. Sodni cenilec je tako opravil cenitev v njeni odsotnosti brez ogleda notranjosti objekta. Takšna cenitev naj ne bi bila popolna in naj bi bila zanjo škodljiva. Nasprotuje tudi višini cenitve, ki naj bi bila bistveno prenizka in ki po oceni pritožnice ne predstavlja realne tržne vrednosti. V zvezi z ugovorom njenih hčerk, A. A. in B. B., navaja, da je obrazložitev Višjega sodišča nezakonita in nesprejemljiva. Dodaja, da je bila pritožba zoper sklep o založitvi dodatnega predujma za stroške izvršilnega postopka in odmeri nagrade sodnemu cenilcu gradbene stroke popolnoma utemeljena, ker je cenilec z opravljenimi cenitvami tako njej kot tudi njenima hčerkama napravil nepopravljivo škodo. V zvezi z izpodbijanim sklepom Višjega sodišča navaja, da se je sodišče nejasno opredelilo glede njene, s pravnomočnim sklepom o dedovanju št. D 105/96 z dne 23. 10. 1996 priznane lastninske pravice iz naslova skupnega pridobivanja v zakonski zvezi do ½ nepremičnin, vpisanih v vložne št. 2235, 2009 in 2416 vse k.o. Z. Stališče Višjega sodišča, po katerem so vse nepremičnine iz sklepa o izvršbi podedovane, je napačno. Hipoteka naj bi tako bremenila le ½ vseh nepremičnin iz sklepa o izvršbi. Zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave ter 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

3.Pritožnici A. A. in B. B. v ustavni pritožbi navajata, da sodni cenilec pri cenitvi nepremičnine ni upošteval, da sta oni in ne mati C. C. lastnici nepremičnin, vpisanih v vložni št. 2009 in 2416 obe k.o. Z., in da nista bili vabljeni na cenitev njunih nepremičnin. Tako je cenilec opravil cenitev le od zunaj in zato naj bi bile cenitve nepopolne in napačne. Nasprotujeta tudi metodologiji izračuna vrednosti nepremičnin, v kateri naj cenilec ne bi ugotavljal dejanske stanovanjske površine. Pritožnici nasprotujeta tudi odločitvi Višjega sodišča, ki je zavrnilo njuno pritožbo. Odločitev sodišča naj bi bila nesprejemljiva, nezakonita in zanju materialno škodljiva. Zatrjujeta kršitev 8., 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave, 13. in 14. člena EKČP ter 1., 2., 7., in 8. člena Splošne deklaracije človekovih pravic[1] iz leta 1948 (v nadaljevanju Splošna deklaracija).

4.Pritožnice so z vlogo z dne 17. 7. 2004 dopolnile ustavno pritožbo. Navajajo, da dopolnjujejo svoje navedbe v zvezi z nestrinjanjem s cenitvijo, kar utemeljujejo z dvema primeroma cenitev, in sicer sosednje stavbe na naslovu Gregorčičev drevored 12 in 14 ter zelo starega gostinskega objekta.

B.

5.Ustavno sodišče je ustavni pritožbi C. C. ter A. A. in B. B. zaradi skupnega obravnavanja združilo (48. člen Poslovnika Ustavnega sodišča, Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr. – v nadaljevanju Poslovnik).

6.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

7.Pritožnice v ustavni pritožbi zatrjujejo kršitve določb 8., 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave ter 13. in 14. člena EKČP, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkažejo. Navedbe pritožnice C. C., s katerimi sodišču očita, da bi moralo izločiti sodnega cenilca gradbene stroke, niso upoštevne, ker z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o postavitvi sodnega cenilca. Kolikor pritožnica izpodbija sklep Višjega sodišča v delu, ki se nanaša na nepremičnino, vpisano v vložno št. 2235 k.o. Z. (poslovno stanovanjski objekt Vila Č.), ni izčrpala vseh pravnih sredstev, ker je Višje sodišče v tem delu sklep razveljavilo in ga vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zaradi tega Ustavno sodišče tudi ni upoštevalo očitkov pritožnice, ki se nanašajo na opravljeno cenitev (višina cenitve, metodologija izračuna) te nepremičnine.

8.Pritožnica C. C. ne more utemeljevati ustavne pritožbe z očitki, ki se nanašajo na odločitev sodišča o ugovoru tretjih (A. A. in B. B.), ker se učinki izpodbijane sodne odločbe v tem delu neposredno ne raztezajo nanjo. Neutemeljeni pa so tudi očitki pritožnic B. B. in A. A. v zvezi z opravljeno cenitvijo nepremičnine Vile Č., ker pritožnici nista lastnici te nepremičnine.

9.Ustavne pritožbe tudi ni mogoče utemeljevati z očitki, ki se nanašajo na dovolitev izvršbe. Zato jih Ustavno sodišče v tem postopku ni upoštevalo.

10.Pritožnici A. A. in B. B. zatrjevane kršitve Ustave in EKČP utemeljujeta z očitkom, da je obrazložitev sodne odločbe Višjega sodišča v delu, ki se nanaša na njun ugovor tretjega, "nesprejemljiva, nezakonita in zanju materialno škodljiva". Njuna trditev, da bi moralo sodišče na podlagi 98. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) vsa dejanja pooblaščenca, ki ni imel njunega pooblastila, razveljaviti, pomeni zatrjevanje zmotne uporabe procesnega prava. S stališčem Višjega sodišča, da v obravnavanem primeru ni pravno pomembno, ali je pritožnici zastopal pooblaščenec ali ne, temveč je pomembno, da je bilo o vsebinsko enakih zahtevkih enkrat že pravnomočno odločeno, bi lahko bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Ker pa sta pritožnici med tem postali lastnici (sklep Okrajnega sodišča v Postojni št. Dn 1369/98 z dne 10. 7. 1998 o vpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo), nimata več položaja tretjih v izvršilnem postopku.

11.Člen 8 Ustave ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (veljavnost in uporabo mednarodnega prava), zato se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Pritožnice zatrjujejo tudi kršitev 1., 2., 7. in 8. člena Splošne deklaracije. Ta deklaracija, ki nima značaja in moči mednarodne pogodbe (tako v sklepu št. U-I-90/91 z dne 7. 5. 1992, OdlUS I, 30), je del mednarodnega običajnega prava. Ker je vsebina določb zajeta v določbah Ustave, je Ustavno sodišče očitke pritožnic o teh kršitvah presojalo v okviru zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

12.Rok za vložitev ustavne pritožbe je prekluziven, zato Ustavno sodišče ni upoštevalo navedb v vlogi z dne 17. 7. 2004, ki jo je prejelo po izteku 60 dnevnega roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS.

13.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjujejo pritožnice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

[1]Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za ZN za Republiko Slovenijo, Ljubljana, 1995, str. 1-7.