Jedro

Ker je otrok zaupan v vzgojo in varstvo materi, je ustrezneje, da ima odločitev matere, kateri kraj vrtca je primernejši za otroka (torej bolj v njegovo korist), večjo težo od očetove, kadar gre pravzaprav zgolj za krajevno dimenzijo, kot v obravnavanem primeru, seveda če je to kraj njega bivanja oziroma bivanja otroka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka).

II. Oba udeleženca naj sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se nadomesti soglasje očeta za vključitev mladoletnega A., roj. ..., v vrtec na I., vendar pa je s končno odločitvijo ugodilo enakemu predlogu matere. Obrazložilo je, da za začasno odredbo ni pogojev, ker otrok sedaj, v vrtcu na B., ni ogrožen, je pa v njegovo korist, da zamenja vrtec tako, da ga bo sedaj obiskoval v bližini svojega in materinega novega doma. Zaupan je namreč v vzgojo in varstvo materi. Predlog otroka je zavrglo ter odločilo, da oba udeleženca sama krijeta svoje stroške postopka.

2. Proti sklepu o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (II. tč.) se pritožuje predlagateljica, ki pravi, da je takšna odločitev sama s seboj v nasprotju in da je z zavrnitvijo predloga prepis otroka v vrtec na I. onemogočen, s tem pa naj bi bila zanemarjena tudi njegova korist. Navaja, da je sodišče situacijo po nepotrebnem zakompliciralo in da je sklep, kot je, neuporaben, saj bi bilo le z začasno odredbo možno otroka vpisati v vrtec do začetka šolskega leta. Predlaga spremembo odločitve in zahteva povračilo stroškov, pritožbene tudi opredeljuje.

3. Proti končnemu sklepu (III. točka) se pritožuje predlagatelj, ki predlaga njegovo spremembo oziroma razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Izraža prepričanje, da menjava vrtca ni v korist otroku, saj se v tem, ki ga že obiskuje, dobro počuti, pravi, da je tu je zanj stabilno in varno okolje. Nasprotuje temu, da bi se sledilo materinim selitvam, ki jih je še pričakovati, saj tudi na I. nima zaposlitve, sploh pa ne gre za zelo veliko razdaljo. Očita, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, kako bi na A. vplivala menjava okolja oz. vrtca, in izraža mnenje, da je take spremembe treba izvajati premišljeno in počasi.

4. Predlagateljica je na pritožbo nasprotnega udeleženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, nasprotni udeleženec pa na njeno pritožbo ni podal odgovora.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je dovolj zanesljivo ugotovilo vsa odločilna dejstva tega primera, relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, odločitev pa je tudi pravilna.

7. Ni sporno, da je mladoletni A. zaupan v vzgojo in varstvo materi in da je že do sedaj obiskoval vrtec, in sicer na B. Zgolj kraj vrtca, ki ga obiskuje otrok, načeloma sploh ni vprašanje, ki bi pomembno vplivala na razvoj otroka, da bi o tem moralo, če med roditeljema ni soglasja, odločati sodišče (2. in 3. odst. 113. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). V tem konkretnem primeru je to postalo le zaradi očitno hudega konflikta med roditeljema, ki je povezan zlasti s tem, da sedaj živita v različnih krajih; predlagatelj živi na B., nasprotna udeleženka pa se je preselila na I. 8. Ni res, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, kako bo menjava vrtca vplivala na otroka. Splošno znano je, da sprememba okolja tudi pri otroku povzroči določen stres. Vendar je sodišče verjelo materi, da je A. zelo prilagodljiv otrok, ki s privajanjem na novo okolje ne bo imel posebnih težav. Materi je verjelo, ker tudi ni zanikala, da se A. dobro počuti tudi v vrtcu, ki ga obiskuje sedaj, nenazadnje pa je imelo oporo za takšno oceno v poročilu Vrtca B., od koder izhaja, da A. zlahka naveže stike, da ni konflikten in je priljubljen med vrstniki. Ker je otrok zaupan v vzgojo in varstvo materi, je ustrezneje, da ima odločitev matere, kateri kraj vrtca je primernejši za otroka (torej bolj v njegovo korist), večjo težo od očetove, kadar gre pravzaprav zgolj za krajevno dimenzijo, kot v obravnavanem primeru, seveda če je to kraj njegovega bivanja oz. bivanja otroka. Za organiziranje dnevnega življenja otroka je to namreč bistveno bolj pomembno od želje tistega roditelja, ki mu otrok ni zaupan. Sodišče prve stopnje pri tem ni zanemarilo očetovih pomislekov o tem, ali se bo mati še selila in ali bo našla zaposlitev morda v kakšnem drugem kraju. Tudi ni zanemarilo dejstva, da ne gre za zelo veliko razdaljo med I. in B. (25 km). Vendar je pretehtalo, in to po presoji pritožbenega sodišča pravilno, da je treba izhajati iz dejanske situacije in ne neke hipotetične, ki so bo morda dogodila v prihodnje. Odločitev sodišča prve stopnje je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča v korist otroka.

9. Pravilno pa je tudi, da je sodišče o tem odločilo s prepričanjem po izvedbi celotnega dokaznega postopka in ne kot začasni ukrep, z začasno odredbo. Za začasno odločitev (ki bi temeljila le na podlagi večje ali manjše verjetnosti) namreč ni bilo potrebe. Namen začasnih odredb v sporih iz razmerij med starši in otroci je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve v sporu, razmerje uredi tako, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Pri tem pa je treba upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda, ali bi lahko prišlo do nasilja, torej če je otrok ogrožen.1 Pravilna je bila ocena sodišča prve stopnje, da otrok v sedanjem okolju (v sedanjem vrtcu) nikakor ni ogrožen. Zakaj bi bila zato odločitev brez pomena, pritožnica ne pojasni. Sklepati je da zato, ker dokončne odločitve še ni bilo pred začetkom šolskega leta, vendar, kot že beseda pove, gre za šolsko leto, kar z možnostjo vpisa v vrtec ni nujno neposredno povezano oz. česa takega pritožnica konkretno tudi ne izkazuje.

10. Na podlagi navedenega je bilo treba obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP), stroški pritožbe pa naj bremenijo oba pritožnika (1. odst. 35. čl. ZNP).

1 Tako npr. tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-232/99 in še nekaterih drugih.