Jedro

Sodišče iz izpodbijanega sklepa ne razbere zadostne dejanske podlage za omejitev gibanja tožniku na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka v izpodbijanem sklepu sicer navaja razloge za nevarnost tožnikovega pobega, vendar pa je to le eden izmed pogojev za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe, medtem ko glede ostalih kumulativnih pogojev v izpodbijanem sklepu ni ustreznih razlogov. Tako iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katera so tista dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja in ki jih ima tožena stranka oziroma pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Razlog za omejitev gibanja tožniku na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zato ni utemeljen.

Obrazloženo, z obširnim opisom razmer v Azilnem domu, pa v izpodbijanem sklepu tožena stranka pravilno ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti tožnikovo omejitev gibanja. Na ta način je toženka ustrezno obrazložila sorazmernost izrečenega ukrepa pridržanja v smislu določb 2. odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142‑676/2018/5 (1312‑03) z dne 19. 4. 2018 za besedo „istovetnosti“ odpravi besedilo „in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito“, v preostalem pa se tožba zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnika pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce, in sicer od ustne naznanitve dne 19. 4. 2018 od 10.35 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali.

2. Dejansko stanje zadeve, kot ga je ugotovila toženka, je naslednje: (i) tožnik je prek Turčije, Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške prišel do Slovenije, kamor je vstopil ilegalno in kjer ga je slovenska policija prijela ter privedla na policijsko postajo, (ii) za mednarodno zaščito poprej še ni zaprosil, je pa zanjo zaprosil v Sloveniji, (iii) dotlej ni predložil nobenih osebnih dokumentov s fotografijo, ki bi bili namenjeni ugotavljanju istovetnosti, (iv) policiji je tožnik povedal, da je v Turčijo vstopil s potnim listom, ki ga je nato pustil pri znancu, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pa je tožnik navedel, da je potni list izgubil v reki, ki jo je preplaval ob prehodu iz Hrvaške v Slovenijo.

3. Glede omejitve gibanja tožniku zaradi razloga po 1. alinei prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) toženka ugotavlja, da niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje izpodbijanega sklepa tožnik ni predložil nobenega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Toženka namreč sama v času trajanja postopka zaradi mednarodne zaščite ne more pridobivati ali preverjati podatkov o istovetnosti tožnika v njegovi izvorni državi. Toženka upoštevaje, da Slovenija ni tožnikova ciljna država, utemeljeno sklepa, da namerava tožnik nadaljevati pot v druge države EU. Ker njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena, si povečuje upe, da v kasnejšem dublinskem postopku ne bo vrnjen v Slovenijo. Zaradi kontradiktornih izjav glede osebnih dokumentov toženka utemeljeno dvomi, da je tožnik podal resnične navedbe glede posedovanja svojih dokumentov. Zato se je toženka na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 odločila za omejitev gibanja z namenom, da se osebam, katerih istovetnost ni izkazana, preprečiti prosto gibanje po državi ter nadaljnje prehajanje meja držav članic Evropske unije.

4. Glede omejitve gibanja tožniku zaradi razloga po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 toženka v izpodbijanjem sklepu zapiše, da je potrebno ugotoviti dejansko stanje, za kar pa je ob odsotnosti predloženih dokazil bistven osebni razgovor s tožnikom, saj brez osebnega razgovora v večini primerov ni mogoče odločiti o prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik je prečkal že več varnih držav in je že imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, torej je v Sloveniji prošnjo vložil le zato, ker ga je policija prijela in mu ni ostalo drugega, sicer bi svojo pot nadaljeval. Ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, se je toženka na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 odločila za omejitev gibanja z namenom, da se o prošnji za mednarodno zaščito enkrat končno odloči in se mu s tem prepreči nadaljnje zlorabljanje postopkov za mednarodno zaščito.

5. Toženka je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 nadalje presojala, ali bi v poštev prišlo pridržanje na območju azilnega doma, kot milejši ukrep, ter po obširnem zapisu razmer v azilnem domu zaključila, da to ne bi prišlo v poštev, upoštevaje tudi tožnikove navedbe, iz katerih toženka sklepa, da je tožnikov namen čim prej zapustiti Republiko Slovenijo. Toženka se je pri svoji odločitvi, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda, lahko odšel v drugo državo.

6. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, s katero predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Glede omejitve gibanja iz razloga po 1. in 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik v tožbi ne navaja tožbenih ugovorov, temveč podaja navedbe v smeri neutemeljenosti omejitve gibanja za namen predaje po Uredbi (EU) št. 604/2013 v povezavi s 5. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ‑1. Tožnik je vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženki naložilo, da mora nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v predmetnem upravnem sporu.

7. Toženka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa odgovorila, da tožbene navedbe prereka in se pri tem v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

8. Sodišče je dne 3. 5. 2018 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je tožnik vztrajal pri svojih navedbah in dokaznih predlogih ter opozoril na nasprotja v izreku in obrazložitvi izpodbijanega sklepa, sodišče ga je na naroku zaslišalo ter vpogledalo v upravni spis in na naroku predloženo listino A3. Tožnik je ob priliki svojega zaslišanja med drugim izpovedal, da mu je ime A.A. in da je v Slovenijo vstopil ilegalno, saj ni imel dokumentov, kajti četudi je v Turčijo iz Alžirije vstopil legalno z vizo, je namreč kasneje potni list izgubil v mejni reki med Hrvaško in Slovenijo, pri čemer ne drži, da bi slovenski policiji predhodno dejal, da je potni list pustili pri znancu v Turčiji. Misli, da podpis, ki je na registracijskem listu, ni njegov. Tožnik je predložil v sodni spis kopijo osebne izkaznice, ki mu jo je poslal brat prek Facebooka in ki jo je tudi že predložil upravnemu organu pri svojem osebnem razgovoru. Povedal je, da na njej piše: Demokratična ljudska republika Alžirija; Nacionalna identifikacijska izkaznica; Prebivališče: B., Tizi ouzou; izdano dne: 30. 1. 2018; veljavno do: 29. 1. 2028; ID številka: ...; priimek A.; ime A., datum rojstva: 24. 4. 1979 v mestu Boghni. Tožnik je povedal tudi, da so bili pri vstopu v Slovenijo skupaj trije, ki so prečkali reko, eden je pri tem utonil, kar so prijavili slovenski policiji. Po tem so bili približno 10 dni nastanjeni v Ljubljani, kjer so mu dejali, naj si uredi kopijo oziroma sliko osebne izkaznice. Na zaslišanju dne 19. 4. 2018 pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni dejal: "Osebno izkaznico imam v Alžiriji, tukaj s seboj pa imam sliko osebne izkaznice.", temveč je kasneje naknadno dobil od brata iz Alžirije to sliko osebne izkaznice, ki jo ima na telefonu. Kjer je sedaj nastanjen, je hrana še kar v redu, higiena je tudi v redu, vendar ni svoboden, izhoda izven objekta nima, ima pa dovoljen izhod na dvorišče, ki je obdano z objekti. V sobi velikosti ca. 4 x 3 metre jih biva šest. Tožnik je na zaslišanju pred sodiščem kopijo osebne izkaznice, ki jo je predložil v sodni spis na tem zaslišanju, lastnoročno podpisal na drugi strani. Pooblaščenec tožnika je v tej zvezi na zapisnik navedel, da je ta, pred sodiščem podani lastnoročni podpis, identičen podpisu, ki ga je tožnik dal pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, ni pa podoben podpisu tožnika na zapisniku - registracijskem listu PP Črnomelj z dne 10. 4. 2018. Tožnik je na vprašanje sodnice, kaj predstavlja podpis na kopiji osebne izkaznice spodaj desno, ki jo je na dan zaslišanja vložil v sodni spis, povedal, da je to njegov lastnoročni podpis. Na vprašanje sodnice je povedal tudi, da, kolikor ve, je njegov podpis podan tudi na ročno pisani listini iz upravnega spisa, na kateri je navedeno "Alžirijo sem zapustil zaradi družinskih težav, prosim za azil v Sloveniji". Opozorjen s strani sodnice na razlike v treh podpisih, ki naj bi bili vsi njegovi, je tožnik dejal, da je bil pri policiji raztresen in ne ve, kako je prišlo do razlik, ter da se v življenju ni velikokrat podpisoval. Pooblaščenec tožnika je v zaključni besedi dejal, da, v kolikor je tožeči stranki bilo omejeno gibanje po obrazložitvi izpodbijanega sklepa po 1. in 2. odstavku 84. člena ZMZ-1, da je današnji postopek dokazal, da je tožeča stranka izkazala svojo istovetnost z predložitvijo kopije osebne izkaznice in da ne gre več dvomiti v njegovo istovetnost. Prav tako pa, v kolikor je tožena stranka omejila gibanje tožeči stranki na podlagi 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 je ugotoviti, da tudi na obravnavi ni bilo mogoče ugotavljati tistih dejstev, ki bi naj bi jih bilo z omejitvijo gibanja tožeče stranke nujno potrebno ugotoviti, da bi tako obstajala utemeljena nevarnost pobega tožeče stranke ter da tako niso izpolnjeni kumulativni pogoji po 2. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožeča stranka je danes prepričljivo navedla kot že navaja v celotnem postopku dejstva in okoliščine o njegovi neresničnosti utemeljenih dejstev pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, tako da o njegovih izjavah ni dvomiti in jih je kot take mogoče smatrati za verodostojne in resnične.

K I. točki izreka:

9. Po tako izvedenem dokaznem postopku sodišče ugotavlja, da je tožba le delno utemeljena.

10. Predmet tega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka omejila gibanje tožniku po 1. in 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sodišču na tem mestu pojasnjuje, da razlogov za omejitev gibanja po 5. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v izpodbijanem sklepu ni, zato tozadevnim tožbenim ugovorom ni sledilo.

11. Tožnik v zvezi s 1. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 navaja, da je izkazal svojo istovetnost z predložitvijo kopije osebne izkaznice na naroku za glavno obravnavo in da ne gre več dvomiti v njegovo istovetnost. Sodišče temu ne sledi. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da toženka meni, da obstaja očiten dvom v tožnikovo istovetnost, ki jo je izpričeval pred slovenskimi organi, ker je ni potrdil z eno od listin, ki jih ZTuj-2 našteva kot dokazilo za potrjevanje istovetnosti, poleg tega pa obstajajo razhajanja v tožnikovih izjavah glede njegovih osebnih dokumentov. Sodišče meni, da ni dvoma o tem, da tožnik v postopku omejitve gibanja ni predložil dokumentov, ki bi dokazovali njegovo istovetnost, iz upravnega spisa izhaja, da je to prvič storil šele ob osebnem razgovoru dne 26. 4. 2018, je pa to storil tudi ob zaslišanju na sodišču. Vendar pa razhajanje v tožnikovih izjavah glede nahajališča njegovega potnega lista pri znancu v Turčiji, kot je po presoji sodišča tožnik dejal policiji ob sestavi registracijskega lista dne 10. 4. 2018, oziroma glede izgube le-tega, kot je to tožnik izpovedal zaslišan pred sodiščem, ohranjajo očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Ta dvom se je le še poglobil s tem, da je tožnik zaslišan pred sodiščem povsem neplavzibilno poskušal pojasniti, zakaj je podpis, ki ga je deklariral za svojega, že na prvi pogled različen v treh različnih variantah (tj. (i) na kopiji osebne izkaznice spodaj desno, (ii) na drugi strani kopije te osebne izkaznice, ki ga je tožnik lastnoročno podal pred sodiščem, in (iii) na lastnoročno izpisani prošnji za azil v Sloveniji, ki se nahaja v upravnem spisu in je žigosana z žigom PP Črnomelj), rekoč, da je to zaradi raztresenosti in ker se ni vajen podpisovati. Sodišče zaradi takšne nekredibilne tožnikove izpovedbe o njegovih podpisih tudi predložene kopije osebne izkaznice ne ocenjuje kot verodostojne, saj se poraja očiten dvom o njenem pomembnem elementu, to je tožnikovem podpisu. Sodišče pa tudi ne verjame, da tožnik policiji ob sestavi registracijskega lista dne 10. 4. 2018 naj ne bi dejal, da je potni list pustil pri znancu v Turčiji, in da naj ne bi on osebno podpisal registracijskega lista. Kot je to tožnik zaslišan pred sodiščem izpovedal, je imel pred policijo na voljo tolmača, torej mu je bila vsebina registracijskega lista raztolmačena, poleg tega pa je na prvi pogled podpis tožnika na registracijskem listu dovolj podoben podpisu tožnika na ročno izpisanem dokumentu z vsebino "Alžirijo sem zapustil zaradi družinskih težav, prosim za azil v Sloveniji", ki pa ga je tožnik priznal za svojega. Tožnikovemu pojasnilu o zmedenosti in nevajenosti podpisovanja pa sodišče ne poklanja vere. Tožnik je torej spreminjal izjave glede nahajališča svojega potnega lista ter je nekredibilno skušal pojasniti razlike v svojem podpisu, kar oboje, kljub predloženi kopiji osebne izkaznice, v verodostojnost katere sodišče dvomi, potrjuje utemeljenost zaključkov toženke, vsled česar je tudi po presoji sodišča v postopku treba ugotoviti tožnikovo istovetnost skladno s 1. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 .

12. Pač pa sodišče iz izpodbijanega sklepa ne razbere zadostne dejanske podlage za omejitev gibanja tožniku na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka v izpodbijanem sklepu sicer navaja razloge za nevarnost tožnikovega pobega, vendar pa je to le eden izmed pogojev za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe, medtem ko glede ostalih kumulativnih pogojev v izpodbijanem sklepu ni ustreznih razlogov. Tako iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katera so tista dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja in ki jih ima tožena stranka oziroma pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Poleg tega je toženka ugotavljanje dejstev in izrečen ukrep vezala na osebni razgovor, ki pa ga je do sedaj že opravila, kot to izhaja iz upravnega spisa, in sicer dne 26. 4. 2018. Razlog za omejitev gibanja tožniku na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zato ni utemeljen.

13. Obrazloženo, z obširnim opisom razmer v Azilnem domu, pa v izpodbijanem sklepu tožena stranka pravilno ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti tožnikovo omejitev gibanja. Na ta način je toženka ustrezno obrazložila sorazmernost izrečenega ukrepa pridržanja v smislu določb 2. odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je treba šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, glede na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce, pri čemer gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zapor (vendar ločeno od zapornikov), kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

14. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi pred sodiščem, in sicer, da jih v sobi biva šest, da je hrana še kar v redu, da je higiena tudi v redu in da ima dovoljen izhod na dvorišče. Samo dejstvo, da mu je gibanje omejeno, po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje.

15. Glede na navedeno sodišče meni, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, pravilna in zakonita, le da delno iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu. Ker so razlogi za pridržanje v izpodbijanem sklepu navedeni ne le v obrazložitvi, temveč tudi v izreku, je sodišče zaradi jasnosti odločitve na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izreku sodbe odpravilo besedilo „in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito“, medtem ko je zavrnilni del odločitve utemeljen na določilu 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s 4. odstavkom 71. člena ZMZ-1. K II. točki izreka:

16. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za predlagano začasno odredbo, ki je časovno vezana le na čas do pravnomočne sodne odločbe.