Jedro

Določbe o prekoračitvi tožbenega zahtevka se nanašajo tudi na odločitev v izreku sodbe o terjatvi, ki je tožena stranka ni uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, glede na posledico, da postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni upravičena uveljavljati znižanja cene že iz razloga, ker je bila med pravdnima strankama dogovorjena cena za opravljene storitve po sistemu „funkcionalni ključ v roke“, ki izključuje vpliv manjkajočih del na ceno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da v pobot ugovarjana terjatev v višini 26.520,02 EUR ne obstoji (III. točka izreka izpodbijane sodbe) razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo razsodilo (pravilno odločilo), da se sklep Okrajnega sodišča v Domžalah 3 Ig 2005/605 z dne 11. 11. 2005 razveljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 26.520,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.355.256,80 SIT od dne 31. 10. 2004 do dne 31. 12. 2006 in od zneska 26.520,02 EUR od dne 1. 1. 2007 dalje do plačila (II. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da v pobot ugovarjana terjatev v višini 26.520,02 EUR ne obstoji (III. točka izreka) ter posledično toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti izvršilne in pravdne stroške v višini 1.559,44 EUR v roku 15 dni, z obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v tretji točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da v pobot ugovarjanja terjatev v višini 26.520,02 EUR ne obstoji. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno zahteva, da sodišče druge stopnje v tem delu ugotovi prekoračitev zahtevka (tretji odstavek 350. člena ZPP). Če ugotovi, da je bil s sodbo sodišča prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje (357. člen ZPP). Določbe o prekoračitvi tožbenega zahtevka se nanašajo tudi na odločitev v izreku sodbe o terjatvi, ki je tožena stranka ni uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, glede na posledico, da postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP).

6. Za uveljavljanje pobotnega ugovora po 319. členu ZPP velja enako, kot velja za sam tožbeni zahtevek, to je, da mora biti postavljen določno (prvi odstavek 180. člena ZPP) in ga mora postaviti stranka sama ter se na njegov obstoj ne more domnevati (2. člen ZPP). Navedeno pomeni, da bi morala tožena stranka navesti ne le, da ima nasproti tožeči stranki terjatev iz naslova izvedenih plačil za gradbiščne stroške in kuhinjsko napo, temveč tudi jasno in nedvoumno zahtevati od sodišča, naj to terjatev ugotovi ter upošteva pri pobotanju s terjatvijo tožeče stranke. Takšnih trditev tožena stranka ni postavila (1). Tožena stranka se je v vlogah (konkretno v ugovoru z dne 2. 12. 2005 in v odgovoru na pripravljalno vlogo z dne 28. 5. 2009) sklicevala le na t. i. predpravdni pobot, uveljavljanje slednjega pa ni dopustno širiti še na uveljavljanje procesnega pobota (2).

7. Ker je sodišče prve stopnje trditve tožene stranke zmotno presodilo kot ugovor procesnega pobota in v izreku sodbe o njem tudi odločilo, je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je odločilo, da v pobot ugovarjana terjatev v višini 26.520,02 EUR ne obstoji, le razveljavilo, ne da bi zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (357. člen ZPP).

8. V preostalem delu pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni upravičena uveljavljati znižanja cene že iz razloga, ker je bila med pravdnima strankama dogovorjena cena za opravljene storitve po sistemu „funkcionalni ključ v roke“, ki v skladu z drugim odstavkom 640. člena ZOR (enako tudi drugi odstavek 659. člena OZ) izključuje vpliv manjkajočih del na ceno. Poleg tega, pa tožena stranka ni niti podala navedb, kaj šele dokazala, zakaj je (domnevno) sama prevzemala plačilo obveznosti, ki naj bi bremenile tožečo stranko skladno s Pogodbo, niti ni trdila, da ji financerja nista zagotovila celotnega zneska za plačilo del, ki je bil dogovorjen za tožečo stranko. Tožena stranka kot zavezanka za plačilo, dela pogodbene cene zato materialnopravno ne more zadržati. Če si je tožena stranka s financerjem izgovorila pravico, da si od pogodbene vrednosti, dogovorjene s tožečo stranko, zadrži del za pokritje stroškov kuhinjske nape in stroškov gradbišča, pa to na razmerje s tožečo stranko, ki pri tem dogovoru ni sodelovala, nima nobenega vpliva(3).

9. Posledično se izkaže, da za predmetno pravdo ni odločilno vprašanje (in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene) kateri od zapisnikov o dokončnem obračunu je verodostojen oziroma kdaj je bil dejansko sklenjen, niti ni pravno odločilno ali sta bila J. V. (po navedbah pritožbe kot „predstavnik pravnega prednika tožene stranke“ oziroma „financer“) in M. V. (po navedbah pritožbe kot „investitor“) prisotna pri podpisovanju zapisnika o dokončnem obračunu pod A6 v spisu(4).

10. Ker torej tožena stranka s svojimi ugovori, ki jih je uveljavljala zoper plačilo ni uspela, obstoj gradbene pogodbe, kot tudi dejstvo, da je tožeča stranka vse storitve po tej pogodbi opravila pa med pravdnima strankama niti nista sta bili sporni, je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do plačila pogodbeno dogovorjene vrednosti oziroma do plačila razlike, ki ji ga še vedno dolguje tožena stranka, pravilna.

11. Navedena odločilna dejstva je bilo mogoče ugotoviti že na podlagi pisno predloženih dokazov, zato niso utemeljene zadnje pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati še s strani tožene stranke predlagane priče. O tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev namreč odloča sodišče (213. člen ZPP) in če sodišče razumno oceni, da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve določb postopka, ko je sprejelo sklep o zaslišanju R. N. in P. K., kasneje pa ju ni zaslišalo, saj sodišče na sklepe procesnega vodstva, kamor spadajo tudi dokazni sklepi, ni vezano (glej drugi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 298. člena ZPP).

12. Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v tem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

(1) Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je v zapisniku za glavno obravnavo z dne 24. 3. 2011 navedeno, da „na vprašanje sodišča tožena stranka pojasni, da se pobotni ugovor nanaša na celoten vtoževani znesek 26.520,02 EUR, kot je pojasnjeno v vlogi z dne 25. 3. 2009“ (l. št. 77), saj po pregledu citirane vloge (niti iz kakšne druge vloge tožene stranke) ne izhaja, da bi tožena stranka določno postavila procesni pobotni ugovor.

(2) Kljub temu, da oba instituta pomenita enega od načinov prenehanja obveznosti, med njima obstajajo bistvene razlike. Pri predpravdnem pobotu zaradi toženčeve pobotne izjave tožničina terjatev preneha že pred vložitvijo tožbe, medtem ko pri pobotnem pobotu sodišče najprej ugotovi obstoj in višino terjatev obeh pravdnih strank, pri čemer se terjatvi, ob izpolnjenih pogojih za pobot, štejeta za pobotani šele z dnem izdaje sodbe.

(3) Pritožnica sicer trdi, da je zmanjšano pogodbeno vrednost v višini v tej pravdi vtoževanega zneska potrdil tudi predstavnik tožeče stranke, vendar je takšna trditev protispisna, saj iz končne situacije št. 101-105-2004 (B5) jasno izhaja, da je predstavnik nadzora lastnoročno zmanjšal vrednost po končni situaciji dne 1. 10. 2004, predstavnik tožeče stranke pa jo je podpisal že dne 16. 7. 2004. (4) Pritožbeno sodišče pripominja, da so tudi sicer neutemeljene pritožbene navedbe, da zapisnika pod A6 J. V. in M. V. nista podpisala. Kritični zapisnik se je namreč podpisoval sukcesivno (tj. dne 5. 7., 26. 7., 27. 7. in 2. 8. 2004), tožena stranka pa v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da J. V. in M. V. nista bila prisotna noben dan podpisovanja zapisnika, niti ni zanikala, da je na zapisniku podpis J. V., zato je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP pravilno zaključilo, da je bil kritični zapisnik podpisan s strani vseh pogodbenih strank.