Jedro

Določitev preživnine ni matematično opravilo. Prvič zato, ker celovitosti življenja ni mogoče preprosto prevesti v numerični svet matematike in denarnih enot. Drugič zato, ker se v okviru razporeditve preživninskega bremena med oba starša upoštevajo tudi dejavniki, ki so povsem nenumerične in nematerialne narave. Takšno je na primer dejstvo, da eden od staršev skrbi za varstvo in vzgojo otroka. Tretjič zato, ker potrebe niso stalne. En dan so takšne, drug dan so drugačne. En mesec so stroški takšni, drug mesec drugačni. Četrtič zato, ker cena za zadovoljitev potreb (na primer cena obleke, prevozov, hrane …) prav tako variira skozi čas ter ni nekaj, kar bi bilo za vse čase določeno in enako. Petič pa zato, ker je potrebam mogoče zadostiti le v tolikšni meri, kot to omogočajo dohodki staršev. Tu mora sodišče najti ustrezno ravnovesje med nujnostjo posameznih otrokovih potreb na eni strani ter obremenitvijo preživninskega zavezanca, ki mu jo naloži, na drugi strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje najprej razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, nato njuno hčerko A. (rojena 2. 6. 1998) dodelilo materi in uredilo stike med hčerko in očetom. Nazadnje je tožencu naložilo še preživninsko obveznost v višini 280,00 EUR mesečno in sicer od 1. 7. 2013 dalje. Štelo je, da je bila preživnina dotlej že poravnana.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in preživnino zniža na 190,00 EUR. Če ne, naj sodbo vsaj razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnik se sprva osredotoča na matematični izračun v sodbi sodišča in opozarja na napako v višini 25,00 EUR. V nadaljevanju pa trdi, da je eno od vodil res vprašanje otrokovih koristi, vendar je treba upoštevati tudi zmožnosti staršev. Dalje napada ugotovitve o potrebah hčerke. Meni, da je sodišče s prevelikim zaupanjem jemalo materine navedbe glede višine potreb. Dalje opozarja na problem življenja v skupni hiši. Režim življenja v skupni hiši je takšen, da ga je treba upoštevati. Otroci namreč lahko kadarkoli pridejo k tožniku, zato je njegovo breme drugačno kot breme tistih staršev, ki so z otroci le v sodno določenem obsegu stikov. Otrokom seveda ne more braniti, da iz njegovega hladilnika vzamejo hrano, če so pri njem. Dalje trdi, da bi moralo sodišče natančno ugotoviti okoliščine v zvezi s stroški šolanja v novem šolskem letu. Meni, da je odločitev preuranjena. Dalje napada ugotovitev sodišča o višini njegove plače. Sodišče je namreč upoštevalo denarne prejemke v letu 2012. Meni, da ti niso verodostojna podlaga za ugotovitev njegovih prejemkov, saj odražajo izplačilo večjega števila nadur in nagrad. Te pa sedaj več ne bodo izplačevane.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Višino preživninske obveznosti sodišče določi z vrednotnim sklepom, ki naj uravnoteži pravno relevantne dejavnike v vrednotnem trikotniku, ki ga tvorijo: otrokove potrebe – preživninske zmožnosti matere – preživninske zmožnosti očeta 129. člen ZZZDR (2)).

Določitev preživnine torej ni matematično opravilo. Prvič zato, ker celovitosti življenja ni mogoče preprosto prevesti v numerični svet matematike in denarnih enot. Drugič zato, ker se v okviru razporeditve preživninskega bremena med oba starša upoštevajo tudi dejavniki, ki so povsem nenumerične in nematerialne narave. Takšno je na primer dejstvo, da eden od staršev skrbi za varstvo in vzgojo otroka. Tretjič zato, ker potrebe niso stalne. En dan so takšne, drug dan so drugačne. En mesec so stroški takšni, drug mesec drugačni. Četrtič zato, ker cena za zadovoljitev potreb (na primer cena obleke, prevozov, hrane …) prav tako variira skozi čas ter ni nekaj, kar bi bilo za vse čase določeno in enako. Petič pa zato, ker je potrebam mogoče zadostiti le v tolikšni meri, kot to omogočajo dohodki staršev. Tu mora sodišče najti ustrezno ravnovesje med nujnostjo posameznih otrokovih potreb (primerjaj lestvico potreb v 129.a členu ZZZDR, ki padajo od najbolj nujnih bioloških potreb do prostočasnih potreb na drugi strani) na eni strani ter obremenitvijo preživninskega zavezanca, ki mu jo naloži, na drugi strani. Kje je torej tu prostor za numerično matematiko, na katero se osredotoča uvodni del pritožbe? Odgovor pritožbenega sodišča je, da ga ni prav dosti. Sojenje sicer ne sme biti arbitrarno. Vendar sojenje sodišča prve stopnje takšno tudi ni bilo. Zato se sodišče na v številkah izražene potrebe tudi opira, vendar pa pritožbeno sodišče dodaja, da to sodišče stori zgolj okvirno. Poleg tega upošteva splošno znana dejstva ter izrazite posebnosti konkretnega otroka. Tak primer v obravnavani zadevi so stroški v zvezi s šolanjem (bodisi, da gre za stroške prevozov bodisi za stroške namestitve v Ljubljani; razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu docela prepričljivi).

Ugotovitev višine otrokovih potreb v obravnavani zadevi je povsem sprejemljiva. Tega numerični matematični pristop ne more ovreči. Metodo preživninskega matematizma zato pritožbeno sodišče glede višine otrokovih potreb zavrača. Iz istega razloga pa zavrača tudi ugovor o višini povprečne plače. Ta je ugotovljena po objektivnih merilih, matematično natančno pa je zaradi stalnega spreminjanja za vnaprej ni mogoče ugotoviti. Razlogi sodišča prve stopnje predstavljajo razumno prognozo.

Okoliščina, da vsi člani nekdanje družine živijo v isti hiši, je sicer lahko pravno relevantna glede stroškov prehrane. Vendar je treba vseeno upoštevati, da ima ta hiša dva ločena vhoda in da torej ne gre za skupno gospodinjstvo. Glede na to, da je hčerka v tem šolskem letu že dijakinja v Ljubljani, toženec po stališču pritožbenega sodišča pretirano poudarja pomen te okoliščine (namreč življenje v isti hiši z dvema ločenima vhodoma). Upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera ta okoliščina namreč ni takšna, da bi na primer dostop do pritožnikovega hladilnika tega obremenjeval kaj bolj, kot življenje premoženjsko sicer obremenjuje starše med stiki.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, kot že rečeno, da so potrebe razumno ugotovljene in da v njihovo višino pritožbeno sodišče nima ne dejanskih ne materialnopravnih pomislekov. Približno polovica teh potreb odpade na posebne stroške v zvezi s šolanjem v Ljubljani. Časovne meje pravnomočnosti v obravnavani zadevi že zajemajo dejstvo, da je bila A. vpisana v srednjo šolo ter da so že nastopili stroški povezani s šolanjem. Že iz tega je razvidno, da preostalih življenjskih stroškov petnajstletne hčerke v višini dobrih 200,00 EUR ne bi bilo utemeljeno kakorkoli klestiti.

Razmerje, ki ga je sodišče določilo za porazdelitev tega bremena med oba starša, je prav tako ustrezno. Očetovi dohodki so namreč občutno višji od dohodkov matere. Pri tem pritožbeno sodišče ni spregledalo, da ima oče še samostojno hčerko poleg obeh skupnih otrok.

Tudi upoštevaje ostalo preživninsko breme, ki ga ima pritožnik (pri čemer je njegova samostojna hčerka že polnoletna) bo toženec plačilo preživnine v višini 280,00 EUR zmogel brez nesorazmerne škode za zagotavljanje lastnih potreb.

Ker je tako, je pritožba neutemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Procesno pooblastilo je podano v 353. členu ZPP.

Ker nasprotna stranka z vložitvijo ugovora na pritožbo niti hipotetično (glede na vsebino odgovora) ni mogla vplivati na svoj pravni položaj, torej ti stroški za pravdo niso bili potrebni. Na podlagi merila iz 155. člena ZPP jih zato pritožbeno sodišče stranki ni priznalo.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Zakon o pravdnem postopku.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 – Ur. l. RS, št. 90/2011).