Jedro

Določilo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku, predvideva prekinitev postopka v primeru, ko je odločitev sodišča odvisna od rešitve nekega predhodnega vprašanja, to je vprašanja o obstoju pravice ali pravnega razmerja, in glede katerega se sodišče odloči, da ga ne bo reševalo samo, temveč da bo počakalo na pravnomočno odločitev v matičnem postopku, ki je že v teku. Za presojo o pravilnosti in zakonitosti sklepa o prekinitvi postopka na podlagi navedene zakonske določbe je torej pravno pomembno, ali je določeno vprašanje prejudicialne narave za konkretni postopek, ali ne. Če je odgovor pozitiven, pa je nato v dispoziciji sodišča, ali bo o predhodnem vprašanju odločalo samo, ali pa bo postopek prekinilo in počakalo na pravnomočno odločitev v matičnem postopku. Pri tem se mora sodišče ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevati tudi konvencijsko pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Reševanje predhodnega vprašanja bo sodišče prepustilo matičnemu področju zlasti takrat, ko bo pričakovati, da bo zadeva tam kmalu rešena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izrek izpodbijanega sklepa nezakonit tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje prekinilo celoten izvršilni postopek in ne le faze odločanja o predlogu za odlog izvršbe. Če bi se prekinil le postopek odločanja o predlogu za odlog izvršbe, bi namreč to pomenilo, da bi se izvršba (to je njena oprava) nadaljevala, saj odlog izvršbe učinkuje šele od izdaje sklepa o odlogu. To pa bi bil ravno nasproten učinek kot ga ima prekinitev izvršilnega postopka z namenom, da se iz razloga ekonomičnosti in smotrnosti počaka na odločitev o predhodnem vprašanju – začasni ureditvi razmerij na matičnem področju. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo, da bo upnica, če bo začasna odredba izdana, vsaj začasno izgubila izvršilni naslov, obstoj izvršilnega naslova pa je temeljna predpostavka za tek slehernega izvršilnega postopka kot takega, ne zgolj za opravo izvršbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršilni postopek prekinilo do odločitve o začasni odredbi (na predlog dolžnika z dne 29. 12. 2022) v zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu II N 56/2023. 2. Upnica je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo. Meni, da je odločitev izdana v nasprotju z varstvom največjih koristi ml. otrok, kot to določa 7. člen Družinskega zakona, izpodbijani sklep ni sorazmeren v razmerju do varovanja te dobrine in ne upošteva dejanskega ter pravnega poteka zadeve Okrožnega sodišča v Novem mestu II N 56/2023 tudi z vidika časovnosti. Izpodbijani sklep je izdan mimo varstva največjih koristi ml. otrok, saj sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa niti ni preverilo, v kateri fazi se nahaja postopek pod opr. št. II N 56/2023 Okrožnega sodišča v Novem mestu, navedenega sicer tudi ni moč preizkusiti, saj ne izhaja niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodna praksa (zlasti tudi sklep I Ip 630/2021) jasno določa, da odlog izvršbe služi enakemu cilju začasnega sodnega varstva, ki pa se umakne močnejšemu sodnemu varstvu z začasno odredbo, če je utemeljeno pričakovati, da bo o njej odločeno prej, kot lahko odloči izvršilno sodišče glede odloga izvršbe. Če je sodišče, ki odloča o začasni odredbi, že v zaključni fazi dokaznega postopka, kaže počakati, kar mora z ustreznimi poizvedbami preučiti izvršilno sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru pa se o začasni odredbi dolžnika pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu še ni izvedel nikakršen dokazni postopek, prav tako odločanje o začasni odredbi ni v zaključni fazi, saj je za dne 23. 3. 2023 pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu šele razpisan narok o obravnavanju predloga za izdajo začasne odredbe z dne 29. 12. 2022. To pomeni, da odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe niti ni v začetni, kaj šele v zaključni fazi. Sodišče je odločilo o prekinitvi izvršilnega postopka, ne da bi ugotavljajo koristi ml. otrok, vključno tudi ne z okoliščinami, v kateri fazi se sploh nahaja postopek pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu. O tem namreč ni izvedlo nobenega dokaznega postopka, niti ni razpisalo naroka, temveč je sodišče zgolj opravilo poizvedbe, na podlagi katerih je ugotovilo, da o predlogu za izdajo začasne odredbe še ni odločeno. Glede na navedeno je tako napačna tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa v delu, da obravnavana zadeva predstavlja procesno situacijo, v kateri je potrebno počakati na odločitev o predhodnem vprašanju sodišča v postopku, ki je že v teku. Kot namreč izhaja iz sodne prakse, zlasti odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Ip 630/2021, se postopek odločanja o odlogu izvršbe do odločitve o začasni odredbi prekine le, če je odločanje o začasni odredbi v postopku pred okrožnim sodiščem v zaključni fazi, sicer pa je izvršilno sodišče zaradi varovanja največjih koristi ml. otrok dolžno izvesti celovit dokazni postopek in presoditi, kaj je v največjo otrokovo korist, torej opraviti izvršbo ali pa predlagano izvršbo odložiti oziroma sprejeti druge odločitve. Glede na navedeno torej ne drži, da izvršilno sodišče (v vsakem primeru) ne sme voditi postopka izvršbe, dokler ni sprejeta odločitev o začasni odredbi, češ da naj bi sodno varstvo z začasno odredbo izgubilo smisel. Navedenega ne potrjuje niti sodna praksa Višjega sodišča v Mariboru v I Ip 630/2021, niti v sklepu I Ip 13/2021, zlasti pa to ne izhaja iz zakonskih določil ZIZ. Iz obeh sodnih odločitev višjega sodišča namreč izhaja, da je izvršilno sodišče dolžno odločati o odlogu izvršbe, če postopek odločanja o začasni odredbi ni v zaključni fazi. Postopek pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu II N 56/2023 pa niti še ni v fazi dokazovanja oziroma dokaznega postopka in torej ni tudi v nikakršni zaključni fazi. Nepravilen in nezakonit je tudi izrek izpodbijanega sklepa iz razloga, ker je sodišče prekinilo celoten izvršilni postopek in ne le fazo odločanja o predlogu za odlog izvršbe. Ni namreč nikakršne dejanske in pravne podlage za prekinitev celotnega izvršilnega postopka, temveč bi sodišče zgolj morebiti lahko odločalo o prekinitvi odločanja o predlogu za odlog izvršbe. Izrek izpodbijanega sklepa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz obrazložitve izhaja nekaj drugega kot iz izreka, in sicer, da bo v primeru, če bi predlog dolžnika za izdajo začasne odredbe zavrnjen, sodišče vsebinsko presojalo o predlogu za odlog izvršbe. Posledično je izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv in nasprotuje razlogom izpodbijanega sklepa, zaradi česar je podana zlasti bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer ni jasna obrazložitev izpodbijanega sklepa, da če bo predlog dolžnika za izdajo začasne odredbe zavrnjen, bo sodišče šele nato vsebinsko tehtalo, katero odločitev sprejeti glede na konkretne okoliščine koristi otrok. Že s tem, ko je sodišče prekinilo izvršilni postopek, je svoja pooblastila glede ugotavljanja največjih koristi otrok v celoti preneslo na Okrožno sodišče v Novem mestu in to ne glede na dejstvo, da že obstojijo izvršilno naslovi in vsebinski razlogi, ki sodišču narekujejo posebno hitro delovanje, zlasti zaradi varovanja koristi ml. otrok zaradi njihove hude ogroženosti. Tovrstna odločitev je toliko bolj nerazumljiva glede na to, da je sodišče že izdalo sklep o izvršbi z dne 23. 1. 2023 in da je obveščeno o tem, da dolžnik sklepa niti ne spoštuje, zlasti pa se je izmikal njegovi vročitvi. Zato ni niti jasna niti pravilna obrazložitev izpodbijanega sklepa, da bo v primeru zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe sodišče vsebinsko presojalo koristi ml. otrok. Če bo predlog dolžnika za izdajo začasne odredbe zavrnjen, izvršilno sodišče iz enakega razloga, kot bo zavrnjena začasna odredba, ne bo smelo odložiti izvršbe. Sodišče je dolžno stalno in takoj presojati koristi otrok in ne sme s svoje presoje v smislu delitve odgovornosti in enovitosti preložiti na drugo sodišče, saj se s tem ravno zanemarijo koristi ml. otrok, pravno varstvo upnice in tudi ml. otrok pa je docela izvotljeno. S tem se tudi ruši enovitost sodišča kot varuha največjih koristi ml. otrok. Gre za nedovoljeno zavlačevanje postopka s strani naslovnega sodišča, vse na škodo ml. otrok in upnice, zlasti pa glede na dejstvo, da so ml. otroci hudo ogroženi. V nadaljevanju upnica utemeljuje svoje stališče, da oprava izvršbe ni v nasprotju s koristjo otrok oziroma da bi dekleti morali ostati pri njej. Poudarja, da izpodbijana odločitev ni le zanemarila koristi otrok, ampak je tudi v nasprotju z njunimi koristmi, ruši spoštovanje pravnega reda ter omogoča, da osebe ki izvajajo psihično nasilje in zanemarjajo otroke, delujejo izven pravnega reda, samovoljno. Neverjetno je, da je sodišče dolžniku poverilo vero, ne da bi sploh presodilo, kaj je v največjo korist otrok in ob tem tudi spoštovalo načelo formalne legalitete. Dalje upnica meni, da sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-46/12 ni v nikakršni vzročni zvezi z okoliščinami konkretnega primera. Poudarja tudi, da je dolžnik predlog za odlog izvršbe utemeljeval na 238.e členu ZIZ, ki določa neposredno izročitev otrok, ta pa v obravnavni zadevi do izdaje izpodbijanega sklepa še ni bila dovoljena, o predlogu upnice z dne 15. 2. 2023 za novo izvršilno sredstvo – neposredno izvršitev otrok namreč še ni bilo odločeno. Upnica opozarja še, da izpodbijana odločitev predstavlja neposredno kršitev 8. člena EKČP, saj otrokoma jemlje pravico do družinskega življenja in pravico do zasebnosti v razmerju do matere, prav tako pa tudi utemelji, da v RS ne obstojijo učinkovita pravna sredstva, saj so očitno izvršljive sodne odločbe same sebi namen in sodišče dopušča pravni nered, samovoljo. Upnici je bila z izpodbijanim sklepom tudi kršena pravica do izjave, saj predhodno ni bila pozvana k podaji odgovora na predlog dolžnika, niti se njen odgovor ni upošteval pri izdaji izpodbijanega sklepa. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in sodišču prve stopnje naloži, da nemudoma odloči o predlogu za odlog izvršbe z dne 10. 2. 2023 na način, da se predlog za odlog izvršbe zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom – ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je bila s sklepom o izvršbi z dne 23. 1. 2023 zoper dolžnika – očeta, dovoljena izvršba zaradi izročitve otrok, ml. A. A. in ml. B. B. (v nadaljevanju dekleti, otroka), upnici – materi. Predlog za izvršbo je upnica temeljila na izvršilnem naslovu (pravnomočni in izvršljivi sodbi in sklepu Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 297/2015 z dne 24. 11. 2018, v zvezi s pravnomočnim popravnim in dopolnilnim sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 297/2015 z dne 15. 1. 2019, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 563/2019 z dne 23. 5. 2019), s katerim sta bili dekleti zaupani v varstvo in vzgojo upnici, dolžniku pa je bila prisojena pravica do stikov z njima. Po navedbah upnice v izvršilnem predlogu dolžnik z enega od stikov otrok ni več pripeljal nazaj k njej, temveč dekleti samovoljno, v nasprotju z izvršilnim naslovom, zadržuje pri sebi. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih trditev dovolilo predlagano izvršbo, in sicer z naložitvijo dolžniku, da mora dekleti v roku 24 ur izročiti upnici, ter za primer, da tega dolžnik ne bi storil, s posredno prisilo – izrekanjem denarnih kazni (primerjaj 238.d člen ZIZ). Dolžnik ugovora zoper sklep o izvršbi ni vložil, je pa podal predlog za odlog izvršbe z dne 13. 2. 2023. Predlog je temeljil na določbi 238.e člena ZIZ. Dejstva, da sta otroka sedaj pri njem, ni prerekal, je pa pojasnil razlog, zakaj je tako. Zatrjeval je namreč, da je v nepravdnem postopku vložil predlog za predodelitev in prešolanje otrok ter tudi dva identična predloga za izdajo začasne odredbe z enako vsebino kot predlog, in sicer zato, ker se hčeri nista več hoteli vrniti k materi, saj naj bi bila le-ta do njiju nasilna. Sodišče prve stopnje je predlog dolžnika za odlog izvršbe sicer vročilo upnici, a le v vednost. Kljub temu je upnica nanj podala odgovor, vendar se sodišče prve stopnje do njenih navedb v izpodbijanem sklepu ni opredelilo.

7. Napadeni sklep odločitve o omenjenem predlogu dolžnika za odlog izvršbe z dne 13. 2. 2023 ne vsebuje, temveč je sodišče prve stopnje z njim (le) prekinilo predmetni izvršilni postopek. Na podlagi opravljene poizvedbe pri Okrožnem sodišču v Novem mestu je namreč ugotovilo, da o eni od s strani dolžnika predlaganih začasnih odredb za predodelitev in prešolanje otrok še ni bilo odločeno,1 pri čemer je sodišče prve stopnje presodilo, da je podan procesni položaj iz 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. To je položaj, ko je treba počakati na odločitev o predhodnem vprašanju v drugem postopku – v konkretnem primeru Okrožnega sodišča v Novem mestu o predlogu dolžnika za izdajo začasne odredbe zaradi predodelitve in prešolanja otrok. Če bi bilo predlogu za začasno odredbo ugodeno, bi, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, začasna odredba korenito posegla v izvršilni naslov. Izvršilno sodišče tako po presoji prvostopenjskega sodišča ne sme voditi postopka izvršbe, dokler ni sprejeta odločitev o začasni odredbi, saj bi sicer sodno varstvo z začasno odredbo izgubilo svoj smisel. V podkrepitev tega se je sodišče prve stopnje sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-46/12 in na sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 13/2021 in I Ip 630/2021. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje poudarilo tudi, da se v postopku odločanja o predlogu za začasno odredbo prav tako presoja korist otrok in gre poleg tega za že po naravi nujen in hiter postopek. Če bi izvršilno sodišče v tej fazi izvršilnega postopka odločalo o predlogu za odlog izvršbe, bi po presoji sodišča prve stopnje prišlo do podvojitve postopka ugotavljanja koristi otrok, kar pa bi pomenilo tudi dodatno obremenjevanje mladoletnic. Kot je še dodalo sodišče, bi bila smotrnost tega posebej vprašljiva v primeru, če bi prišlo do izdaje začasne odredbe in bi izvršilni naslov (najmanj začasno) izgubil veljavo.

8. Določilo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku, predvideva prekinitev postopka v primeru, ko je odločitev sodišča odvisna od rešitve nekega predhodnega vprašanja, to je vprašanja o obstoju pravice ali pravnega razmerja (13. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), in glede katerega se sodišče odloči, da ga ne bo reševalo samo, temveč da bo počakalo na pravnomočno odločitev v matičnem postopku, ki je že v teku. Za presojo o pravilnosti in zakonitosti sklepa o prekinitvi postopka na podlagi navedene zakonske določbe je torej pravno pomembno, ali je določeno vprašanje prejudicialne narave za konkretni postopek, ali ne. Če je odgovor pozitiven, pa je nato v dispoziciji sodišča, ali bo o predhodnem vprašanju odločalo samo, ali pa bo postopek prekinilo in počakalo na pravnomočno odločitev v matičnem postopku.2 Pri tem se mora sodišče ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevati tudi konvencijsko pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Reševanje predhodnega vprašanja bo sodišče prepustilo matičnemu področju zlasti takrat, ko bo pričakovati, da bo zadeva tam kmalu rešena.3

9. Pri odločanju o odlogu izvršbe po 238.e členu ZIZ je temeljno merilo največja korist otroka. Ali bi bilo treba v konkretnem primeru dekleti zaradi varstva njunih koristi predodeliti dolžniku, je (bilo) pravno odločilno tudi v postopku odločanja o predlogu dolžnika za izdajo začasne odredbe oziroma v samem nepravdnem postopku zaradi predodelitve in prešolanja otrok, ki sta glede varstva in vzgoje otrok ter stikov matična postopka. Navedeno pomeni, da je vprašanje predodelitve otrok dolžniku in njunega prešolanja predhodno vprašanje v tem izvršilnem postopku, v katerem upnica zahteva izvršbo z izročitvijo otrok (nazaj) njej. Glede na 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je torej sodišče prve stopnje zakonsko podlago za izdajo sklepa o prekinitvi izvršilnega postopka imelo, pri čemer je bilo (upoštevaje načelo hitrosti in smotrnosti ter pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja) v njegovi dispoziciji, ali se bo odločilo za to možnost, ali pa bo o predhodnem vprašanju odločalo samo.4

10. Upnica v pritožbi najprej navaja, da sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa niti ni preverilo, v kateri fazi je postopek s predlogom za konkretno začasno odredbo. To po podatkih v spisu sicer drži, saj iz uradnega zaznamka razpravljajoče sodnice z dne 1. 3. 2023 izhaja le, da postopek z eno začasno odredbo5 še ni zaključen. Vendar pa zgolj navedeno dejstvo samo zase izpodbijanega sklepa še ne ovrže. Sodišče prve stopnje je namreč s tem v zvezi pravilno upoštevalo in pojasnilo tudi, da je postopek z začasno odredbo že po svoji naravi nujen in hiter (100. člen Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1 v zvezi s 157. členom Družinskega zakonika – DZ-1 in 11. členom ZIZ). Glede na to je bilo tudi po presoji višjega sodišča že zaradi same pravne narave in namena postopka z začasno odredbo utemeljeno pričakovanje hitre odločitve o dolžnikovem predlogu.

11. Dalje višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu res nekoliko nedosledno citiralo sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 13/2021 in I Ip 630/2021, ko je v šestem odstavku obrazložitve, sklicujoč se na navedeni odločbi, zapisalo, da ker se v obravnavani zadevi v nepravdnem postopku odloča o spremembi izvršilnega naslova in hkrati o začasni odredbi, sodišče prve stopnje ne sme voditi postopka izvršbe do sprejetja odločitve o začasni odredbi, češ da bi v nasprotnem primeru sodno varstvo z začasno odredbo izgubilo svoj smisel. Iz navedenih odločb Višjega sodišča v Mariboru namreč obenem izhaja tudi, da mora izvršilno sodišče pri presoji, ali se bo odločilo za prekinitev postopka ali ne, upoštevati tudi, ali je pričakovati hitro odločitev na matičnem področju. Vendar pa slednjega sodišče prve stopnje ni spregledalo, saj je načelo smotrnosti in pravno naravo postopka z začasno odredbo poudarilo v naslednjem, sedmem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ob branju obeh odstavkov v povezavi torej razlogovanje sodišča prve stopnje ne odstopa od stališča v odločbah I Ip 13/2021 in I Ip 630/2021; to je sicer skladno tudi z že prej citiranim stališčem teorije, da mora sodišče pri odločanju, ali bo samo reševalo predhodno vprašanje, ali pa bo počakalo na odločitev na matičnem področju, upoštevati tudi načelo ekonomičnosti in smotrnosti postopka ter pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Navedena načelo in pravica sta pomembna tudi zato, da se ne izgubi tudi smisel izvršbe po izvršilnem naslovu. Pomembno je namreč, da se tudi izvršba po izvršilnem naslovu opravlja hitro, saj je učinkovita izvršba element pravice do sodnega varstva. Pri tem je treba upoštevati tudi, da lahko z izdano začasno odredbo stranka postopka izgubi izvršilni naslov. Sodišče prve stopnje se je tudi povsem na mestu sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Up-46/12, v kateri je Ustavno sodišče med drugim poudarilo, da sodišča v razmerju do stranke predstavljajo enotno oblast, zato jih je tako treba tudi obravnavati. Sodni postopki, ki so med sabo vsebinsko povezani, niso neodvisni drug od drugega.

12. Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izrek izpodbijanega sklepa nezakonit tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje prekinilo celoten izvršilni postopek in ne le faze odločanja o predlogu za odlog izvršbe. Če bi se prekinil le postopek odločanja o predlogu za odlog izvršbe, bi namreč to pomenilo, da bi se izvršba (to je njena oprava) nadaljevala, saj odlog izvršbe učinkuje šele od izdaje sklepa o odlogu.6 To pa bi bil ravno nasproten učinek kot ga ima prekinitev izvršilnega postopka z namenom, da se iz razloga ekonomičnosti in smotrnosti počaka na odločitev o predhodnem vprašanju – začasni ureditvi razmerij na matičnem področju. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo, da bo upnica, če bo začasna odredba izdana, vsaj začasno izgubila izvršilni naslov, obstoj izvršilnega naslova pa je temeljna predpostavka za tek slehernega izvršilnega postopka kot takega, ne zgolj za opravo izvršbe (prim. 2. in 4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ ter 76. člen ZIZ).

13. Izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z v pritožbi uveljavljano absolutno bistveno postopkovno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, saj ne drži, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo. Tako iz izreka kot tudi iz obrazložitve namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje prekinilo izvršilni postopek. Res je sicer v zadnjem odstavku razlogov napadenega sklepa napačno zapisano, da če bi bil predlog za začasno odredbo zavrnjen, bi moralo sodišče prve stopnje samo vsebinsko odločati o predlogu za odlog izvršbe. Navedeno ne drži, saj bi bilo v takem primeru izvršilno sodišče na pravnomočno odločitev o začasni odredbi oziroma o predhodnem vprašanju vezano in bi zato odlog izvršbe lahko vsebinsko presojalo le še na podlagi 71. člena ZIZ. Vendar pa takšno napačno stališče sodišča prve stopnje na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva. Poleg tega ta pritožbeni argument niti ni več aktualen, glede na to, da je po podatkih v spisu Okrožno sodišče v Novem mestu o predlogu dolžnika (v nepravdnem postopku označen kot nasprotni udeleženec) za izdajo začasne odredbe sedaj že odločilo, in sicer s sklepom II N 40/2023 z dne 11. 4. 2023. Z istim sklepom je okrožno sodišče odločalo tudi o predlogu za začasno odredbo, ki jo je v zvezi z režimom stikov otrok z očetom vložila upnica (v nepravdnem postopku označena kot predlagateljica), pri čemer je bilo predlogu dolžnika v pretežnem delu ugodeno, predlog upnice pa je bil zavrnjen.

14. Dalje ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče dolžno stalno in takoj presojati koristi otrok in da ne sme te odgovornosti preložiti na drugo sodišče. Za takšno stališče ni zakonske podlage. Nasprotno, 1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je sodišču prve stopnje omogočala presojo, ali bo o predhodnem vprašanju glede koristi otrok odločalo samo, ali pa bo to odločitev prepustilo matičnemu sodišču. Odločilo se je za zadnjo možnost, posledično pa se v izpodbijanem sklepu s presojo koristi otrok razumljivo ni ukvarjalo. Iz istega razloga upnica neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev pravice do družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter pravilo o vezanosti na izvršljive sodne odločbe. Ničesar od navedenega sodišče prve stopnje s tem, ko se je na podlagi zakonskega pooblastila iz 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo, da bo počakalo na odločitev v postopku z začasno odredbo, ki je že po naravi stvari hiter, ni kršilo. Pritožbeno utemeljevanje, da bi bilo v konkretnem primeru v največjo korist deklet, da sta pri materi, je zato za odločitev o pritožbi pravno nepomembno in se višje sodišče do tega ne opredeljuje.

15. Ker z izpodbijanim sklepom sodišče o predlogu za odlog izvršbe ni odločalo, je za ta pritožbeni postopek tudi irelevantno, ali je dolžnik odlog izvršbe pravilno temeljil na 238.e členu ZIZ, ali ne. Iz istega razloga, torej ker izpodbijani sklep vsebuje le odločitev o prekinitvi postopka, sprejeto po uradni dolžnosti, o predlogu dolžnika za odlog izvršbe pa sodišče prve stopnje ni odločilo, je nazadnje neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče upnici kršilo pravico do izjave, ker ji predloga za odlog izvršbe ni vročilo v odgovor ter se do njenega odgovora v izpodbijanem sklepu niti ni opredelilo.

16. Po vsem povedanem pritožba ni utemeljena. Višje sodišče tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Kot je bilo že navedeno, pa iz spisa izhaja, da je Okrožno sodišče v Novem mestu s sklepom II N 4o/2023 z dne 11. 4. 2023 o predlogu dolžnika za izdajo začasne odredbe že odločilo (in sicer je v predlogu pretežnem delu ugodilo, dopustilo prešolanje otrok v Ljubljano, kjer živi njun oče – dolžnik, ter uredilo izvajanje stikov otrok z upnico, s čimer je upnica (vsaj začasno) izgubila izvršilni naslov).

18. Glede na neuspeh s pritožbo upnica krije svoje pritožbene stroške. Prav tako krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnik, saj z njim ni prispeval k odločitvi višjega sodišča (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Dolžnik je vložil dva identična predloga za izdajo začasne odredbe, pri čemer je bil eden že zavržen, v času izdaje izpodbijanega sklepa pa še ni bilo odločeno o drugem dolžnikovem predlogu z dne 29. 12. 2022, ki ga je Okrožnemu sodišču v Novem mestu zaradi nepristojnosti v reševanje odstopilo Okrožno sodišče v Ljubljani. 2 VSL sklepi I Cp 1630/2022, II Cp 220/2021 in I Cpg 472/2019 in drugi. 3 Rijavec V. v: Ude L., Galič A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba 2005, 2006, 2. knjiga, str. 307. Enako izhaja iz sodne prakse - na primer VSL sklepa II Cp 2264/2019, II Cp 1462/2019 in drugi. 4 Glej tudi 8. točka razlogov tega sklepa. 5 To je z začasno odredbo na predlog dolžnika z dne 29. 12. 2022, ki ga je Okrožnemu sodišču v Novem mestu zaradi nepristojnosti odstopilo v reševanje Okrožno sodišče v Ljubljani. 6 Prim. tudi VSL sklep II Ip 12/2021.