Jedro

Če se že izvršena odločba upravnega organa prve stopnje naknadno odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek, je zahtevek za odškodnino zaradi nemožnosti vzpostavitve prejšnjega stanja prenagljen vse dotlej, dokler ni izdana dokončna odločba o zahtevi, na podlagi katere je bila izdana in že izvršena odločba.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožniku 2,000.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi od 2.10.1992. V razlogih je navedlo, da organom tožene stranke ni mogoče očitati nezakonitosti in nepravilnosti pri vodenju upravnega postopka in pri opravljanju izvršbe ter da tožniku ob izselitvi škoda tudi ni nastala.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da njegov zahtevek temelji na ugotovitvah poročila o upravnem nadzoru, iz katerega izhajajo številne kršitve zakona v celotnem upravnem postopku. Iz tega poročila tudi izhaja, da bi imel tožnik kot stranka v tem postopku na podlagi 288. čl. Zakona o upravnem postopku pravico zahtevati povrnitev tistega, kar mu je bilo odvzeto oziroma morebitno denarno odškodnino. Sodišče je sicer povzelo vse kršitve, ki izhajajo iz poročila, vendar je prišlo do zmotnega zaključka, da te kršitve ne predstavljajo podlage za odškodninsko odgovornost. Izpovedbo priče M. S., ki je ugotovila vse nezakonitosti v upravnem postopku, sodišče sploh ni ocenilo. Ocenilo je sicer izpovedbi tožnika in njegovega sina, vendar jima ni verjelo. Po drugi strani pa je verjelo pričam, ki so sodelovale pri nepravilnem in nezakonitem ravnanju upravnih organov in ki so glede na nepravilnosti tako v upravnem postopku kot pri samem izvajanju izvršbe osebno prizadete. Zmotna je ugotovitev, da je bilo treba stavbo P. porušiti. V tej stavbi je imela namreč krajevna skupnost svoje prostore, v njej pa sta bila tudi trgovina in disko klub. Nihče ni ugotavljal, da bi uporabnikom in stanovalcem hiše grozila nevarnost zaradi rušenja. Tožnik je zaslišan kot stranka podrobno izpovedal o vsem, kar mu je bilo porušeno in uničeno.

Sodišče pa se z višino škode, ki je bila povzročena bodisi na različnem materialu bodisi na posameznih predmetih, sploh ni ukvarjalo. Vse to bi lahko preverilo z zaslišanjem tožnikove žene in hčerke. Sodišče bi moralo opraviti tudi ogled stanovanja v L. ter prostorov, kjer se nahaja gradbeni les. S tem bi se prepričalo, kaj se v teh prostorih nahaja in ugotovilo, da so navedbe o posameznih predmetih in orodju točne in resnične. Zmotna je ugotovitev, da naj bi bil tožnik ves čas navzoč pri izvršbi oziroma pri nakladanju in razkladanju tovornjakov. Veliko materiala je bilo uničenega, ker so izvršbo opravljali neustrezno. Tudi tam, kjer bi predmete lahko ohranili, so jih razbijali s krampi. Omare so pustili na dežju, da so se uničile. Ni mogoče pojasniti, kdo in kam je odpeljal predmete, med katerimi so tudi sekire, cirkularka, ročna žaga, kosa, samokolnica, grablje itd. Tožena stranka je torej povzročila škodo v znesku, kot ga tožnik uveljavlja, podrobnejšo oceno, pa bi lahko dal cenilec, ki pa ga sodišče ni postavilo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz tožbenih navedb izhaja, da uveljavlja tožnik povrnitev različne škode iz različnih podlag. Zahteva 2,000.000,00 SIT odškodnine kot "zadoščenje, satisfakcijo za manj vredno stanovanje, v katero je preseljen z družino ter za uničene in poškodovane provizorije, šupe, garažo, sadno drevje, ograje, izgubljene gospodarske in gospodinjske predmete, omare, krila za okna, šipe, žage, kose, grablje, lestve, samokolnice, štedilnik, gume, sanke itd.". Kaže torej, da zahteva odškodnino tako za negmotno kot za gmotno škodo in to tako zaradi nepravilnosti pri opravljanju izvršbe (izgubljeni gospodarski in gospodinjski predmeti, omare, krila za okna, šipe, žage itd), kot za nemožnost vrnitve tistega, kar mu je bilo vzeto oziroma podrto kot posledica odločbe o izpraznitvi stanovanja in dodelitvi nadomestnega stanovanja v L. (satisfakcija za manj vredno stanovanje ter za uničene in poškodovane provizorije, šupe, garažo, sadno drevje, ograje). Glede na take navedbe bi moral tožnik posebej za vsako podlago odškodninskega zahtevka ter za vsako posamezno vrsto in obliko škode uveljavljati ločene zahtevke. To je pomembno ne le zaradi pravne samostojnosti posameznih vrst in oblik škode, marveč zlasti tudi zaradi različnosti podlag odškodninskih zahtevkov.

Podlago zahtevka za povrnitev škode zaradi protipravnega ravnanja pri opravljanju izvršbe predstavlja namreč nepravilno in nezakonito ravnanje uradnih oseb, ki so opravljale izvršbo, t.j. prisilno izselitev iz hiše P. Podlago zahtevka za škodo zaradi nemožnosti vrnitve v prejšnje stanje pa predstavlja nezakonito in nepravilno odločanje upravnega organa, zaradi katerega tožnik ne more več stanovati v hiši P. Kar se tiče te škode, pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da dosedanji potek postopka ne daje podlage za odškodninsko odgovornost. Predvsem se tožnik ne more sklicevati na nezakonitost in nepravilnost lokacijskega dovoljenja za rušenje zgradbe P. z dne 4.4.1988, saj je ta odločba pravnomočna (odpravljen je bil le dostavek, da se mora stavba porušiti, ker ni več stabilna in ogroža življenje in varnost stanovalcev, in to zato, ker ta ugotovitev ne sodi v izrek, marveč v obrazložitev odločbe).

Odločba o izselitvi stanovalcev in dodelitvi drugega primernega stanovanja z dne 10.5.1988 je bila sicer res izdana še pred njeno pravnomočnostjo, vendar je ta nezakonitost spričo dejstva, da je lokacijsko dovoljenje za rušenje vendarle postalo pravnomočno, sanirana in zato ne more biti v vzročni zvezi s škodo. Tožnik namreč ne zatrjuje, da bi bila škoda posledica tega, ker je bila odločba o izselitvi in dodelitvi nadomestnega stanovanja izdana pred pravnomočnostjo lokacijskega dovoljenja o rušenju. Tudi od izdaje odločbe o izselitvi in dodelitvi drugega primernega stanovanja toženi stranki ni mogoče očitati nezakonitega in nepravilnega dela. Kajti pritožba zoper odločbo o izselitvi in dodelitvi nadomestnega stanovanja ni suspenzivna (četrti odst. 67. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih - Ur.l. SRS št. 35/82 in 14/84), prav tako pa tudi ne pritožba zoper sklep o izvršbi (drugi odst. 280. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku - Ur.l. SFRJ št. 47/86). Ob tem velja reči, da je sklicevanje pritožnika na izpovedbo priče M. S. in na poročilo o upravnem nadzoru, ki ga je ta priča sestavila, povsem irelevantno. O poteku upravnega postopka se je namreč sodišče prve stopnje dovolj zanesljivo prepričalo z upravnim spisom. Mnenje o tem postopku, ki ga je podala M. S. kot sestavljalka poročila o upravnem nadzoru in njena izpovedba, pa nista nič drugega kot pravna ekspertiza, ki pa je glede na to, da je sklepanje o pravnih vprašanjih pridržano izključno sodišču, da torej vsebina abstraktnih pravnih norm ne more biti predmet dokazovanja, brez vsakršnega pomena.

Ostane tako le še vprašanje nezakonitosti odločbe o izselitvi in dodelitvi drugega primernega stanovanja. To odločbo, na podlagi katere je bila opravljena izvršba, je organ druge stopnje resda odpravil. Vendar ker organ prve stopnje nove odločbe še ni izdal (drugi odst. 242. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku), in ker je torej upravni postopek še v teku, je zahtevek za povrnitev škode zaradi nemožnosti vrnitve v prejšnje stanje prenagljen ("preuranjen"). O tem, ali je bila tožnikova izselitev nezakonita, bo namreč mogoče soditi šele po koncu upravnega postopka. Če se torej že izvršena odločba prve stopnje naknadno odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek, je zahtevek za odškodnino prenagljen vse dotlej, dokler ni izdana dokončna odločba o zahtevi, na podlagi katere je bila izdana in že izvršena odločba. Zahtevek za povrnitev škode zaradi nemožnosti vzpostavitve prejšnjega stanja torej (zaenkrat še) ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožniku ni uspelo dokazati škode kot posledice nezakonitega in nepravilnega ravnanja ob opravljanju izvršbe. Njegovi izpovedbi in izpovedbi njegovega sina stojijo namreč nasproti izpovedbe prič, ki so sodelovale pri izselitvi in o katerih verodostojnosti se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi z neposrednim vtisom. Čim je tako, ni mogoče reči, da bi tožnik svoje trditve o škodi (ki so za nameček še docela pavšalne - glej III. točko tožbe) dokazal s tako stopnjo verjetnosti, da bi bil izključen vsak razumen dvom. Tožnik pričam sicer očita osebno prizadetost. Vendar ker jo utemeljuje le s hipotetično predpostavko, da je prišlo med opravljanjem izvršbe do nepravilnosti, s takim očitkom ne more uspeti. To še toliko bolj, ker bi bil enak očitek lahko namenjen tudi tožnikovi izpovedbi in izpovedbi njegovega sina.

Jalovo je tudi pritožbeno predlaganje zaslišanja tožnikove žene in hčerke. Pritožnik sicer lahko predlaga nove dokaze. Vendar mora v tem primeru navesti konkretna dejstva, ki jih želi z njimi dokazati (prvi odst. 352. čl. ZPP). Zgolj s trditvijo, da bi ti priči lahko potrdili, kateri predmeti so bili ob izvršbi uničeni oziroma so izginili (ne da bi pritožnik te predmete konkretiziral) zato ni mogoče uspeti. Enako velja glede predloga za ogled prostorov, kjer je shranjen gradbeni les. Pritožnik namreč v zvezi s to dokazno novoto zatrjuje le, da bi bile s tem potrjene njegove navedbe o predmetih in orodju. Za katere konkretne predmete in orodja naj bi šlo, pa ne pove. Tožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da so pri opravljanju izvršbe uničili omare, ker da so jih pustili na dežju. Ta trditev pa ni le pavšalna (ne pove, za katere omare naj bi šlo in kolikšna škoda naj bi s tem nastala), ampak tožnik za njo ne navaja dokaza. Zato s to trditvijo ne more uspeti (prvi odst. 352. čl. ZPP). Ker tožnik torej ni dokazal, da bi bili pri opravljanju izvršbe kaki njegovi predmeti poškodovani, uničeni, ali da bi izginili, je končno brez pomena tudi v pritožbi predlagan dokaz s cenilcem, ki naj bi škodo (ki je tožnik ni dokazal) ocenil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).