Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije, določene v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). To so stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine in pomen prizadete dobrine, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje in ob primerjavi z odškodninami za primerljivo škodo. Pojem skaženost je pravni standard in ga ne gre razumeti v zgolj medicinskem pomenu besede. Pravni standard skaženost mora biti objektivno zaznavna kot sprememba zunanjosti in subjektivno doživeta kot psihično trpljenje oškodovanca. Tožnik je na podlagi 379. člena OZ upravičen tudi do plačila zamudnih obresti, saj je tožena stranka zamudila z izpolnitvijo denarne obveznosti. Ob upoštevanju 2. odstavka 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, ko upnik na ustrezen način zahteva izpolnitev obveznosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišče prve stopnje spremeni tako, da poslej v celoti glasi: ,,Tožena stranka je dolžna v 15 dneh poleg že plačane odškodnine plačati tožeči stranki 4.165,00 (štiri tisoč sto petinšestdeset 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2010 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te odločbe poravnati tožeči stranki pravdne stroške v višini 611,80 (šeststo enajst 80/100) EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.'' Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 209,10 (dvesto devet 10/100) EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna v 15 dneh tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku), poleg že plačane odškodnine, plačati še 665,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2010 dalje do plačila, v presežku nad dosojenim zneskom do vtoževanega zneska in v obrestnem delu od 2. 12. 2008 do 25. 5. 2010 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je dolžan tožnik plačati 419,35 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano prvostopno sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev prvostopne sodbe in odstop zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno postopanje in odločanje. Pritožnik se ne strinja z višino dosojene odškodnine po posameznih postavkah in opozarja na napačno povzemanje objektivnih okoliščin, posledic poškodbe, subjektivne situacije in njegovega položaja. Po njegovem prav tako ni jasno, kaj je tožena stranka z zneskom 16.500,00 EUR dejansko plačala, saj tožena stranka tega ni navedla, sodišče pa tega ni razjasnilo. Pritožnik ponovno opiše poškodbe, ki jih je zadobil in opozori na posledice, ki jih je imel in jih bo imel zaradi nesreče, pri tem pa se predvsem sklicuje na ugotovitve izvedenca medicinske stroke, na mnenje katerega je imel le manjše pripombe. Pritožnik opozarja na nepravilnost odločitve v obrestnem delu, ko mu je sodišče priznalo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe, to je od 25. 5. 2010 dalje, kljub temu, da je na toženo stranko neposredno naslovil odškodninski zahtevek že 30. 12. 2009, torej pred pravdo, čemur tožena stranka ni nikoli ugovarjala. Nepravilna je tudi odločitev sodišča o stroških, ki naj jih, glede na podan ugovor glede višine odškodnine, pritožbeno sodišče spremeni.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je primernost prisojene višine denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, strah, duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tek zakonskih zamudnih obresti ter posledično pravilnost odločitve o pravdnih stroških. Temelj odškodninskega zahtevka ni sporen.

6. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije, določene v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). To so stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine in pomen prizadete dobrine, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje in ob primerjavi z odškodninami za primerljivo škodo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne v prometni nezgodi utrpel pretrganje dolge in kratke glave dvoglave mišice leve nadlahti, nateg vratnih mišic in udarnino leve roke. Zaradi poškodb je trpel telesne bolečine, ki so bile po nezgodi in še določeno časovno obdobje stalne, njihova intenziteta pa je bila relativno majhna. Tožnik je trpel le pet dni srednje hude bolečine, ki so nato postale stalne lahke, zatem pa je trpel še občasne lahke bolečine. Bolečine bodo pri tožniku prisotne tudi v bodoče. Tekom zdravljenja je tožnik trpel določene nevšečnosti. V času zdravljenja, ki je bilo dolgotrajno (leto dni), je redno hodil na preglede k izbranemu zdravniku, sedemkrat je bil pri travmatologu, opravil je fizikalno terapijo (tridesetkrat), bil štiri tedne na rehabilitaciji v termah, opravil je ultrazvok levega ramena, magnetno resonanco leve nadlahti, bil izpostavljen rentgenskemu slikanju hrbtenice, levega ramena, prsne hrbtenice in leve roke. Od 2. 12. 2008 do 30. 11. 2009 je bil nesposoben za pridobitveno delo in je bil v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je za pretrpljene bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo odškodnino v znesku 6.500,00 EUR, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Ob upoštevanju subjektivnih okoliščin konkretnega oškodovanca, predvsem dejstva, da ga bodo bolečine zaradi okvare dvoglave mišice leve nadlahti spremljale tudi v bodoče, torej do konca življenja, ob dejstvu, da je bil tožnik v času nezgode star 48 let, kot tudi objektivnega kriterija, sodne prakse v podobnih primerih, je potrebno pritožbi delno ugoditi in višino dosojene odškodnine zvišati za 1.500,00 EUR (351. člen ZPP). Tako je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznati odškodnino v višini 8.000,00 EUR.

Dodati je, da ne drži pritožnikova trditev, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ni upoštevalo mnenja dr. izvedenca medicinske stroke, v delu, ko navaja, da bo imel tožnik telesne bolečine tudi v bodoče, saj nasprotno jasno izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (stran 3), zato po tožniku zatrjevana bistvena kršitev določb ZPP ni podana.

8. Ob ugotovitvi, da je tožnik utrpel hud primaren strah v krajšem trajanju ter intenziven strah za izid zdravljenja in da se je glede na svoj poklic (tožnik ima zasebno obrtno ključavničarsko delavnico) upravičeno zbal za svoje zdravje, upoštevajoč pri tem mnenje izvedenca medicinske stroke, na ugotovitve katerega pravdni stranki nista imeli pripomb, prisojena odškodnina v znesku 2.000,00 EUR ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Res je sicer, da je tožnik utrpel hude poškodbe in da je bilo zdravljenje dolgotrajno, vendar ugotovljeno dejansko stanje ne utemeljuje zvišanja odškodnine iz tega naslova v vtoževanem znesku. Pritožbeno sodišče je pritožbo v tem delu zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Ta je v pisnem mnenju in dopolnitvi mnenja, ko je bil na naroku dne zaslišan, pojasnil, da ima tožnik zaradi poškodbe dvoglave mišice leve nadlahti trajne organske in funkcionalne posledice, ki se na zunaj manifestirajo v obliki deformacije mišice in zmanjšane mišične mase. Zaradi okvarjene dvoglave mišice pa je omejena gibljivost v levem ramenu, prav tako pa je znatno zmanjšana groba moč antefleksije v ramenu, fleksije v komolcu in spinacija leve podlahti. Zaradi omejene funkcije leve roke pa je prišlo še do dodatne atrofije mišic levega ramenskega obroča, ki dodatno zmanjšujejo grobo moč v levem ramenu. Zaradi poškodbe vratu in leve roke pa tožnik nima organskih ali funkcionalnih trajnih posledic. Njegovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti je ocenil na 10%. Zaradi takšnih posledic je sodni izvedenec ugotovil, da tožnik ne more dvigovati težjih bremen, motene so aktivnosti, kjer je potrebno redno obračanje podlahti, težave ima pri vseh fizičnih opravilih, kjer je potrebno uporabljati levo roko ali obe roki. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje izhaja, da tožnik ni zmožen za delo, na katerega je razporejen (ključavničar-direktor), je pa zmožen opravljati delo s polnim delovnim časom in z delovnim naporom ter drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožnik se lahko rekreativno ukvarja s športnimi dejavnostmi s povečanimi napori in v omejenem obsegu. Tako ne more več igrati nogometa in tenisa, ki ga je igral vsak vikend, težave ima pri kolesarjenju, opustiti pa je moral tudi kinologijo. Tožnik je bil ob prometni nesreči star 48 let. Kot samostojni podjetnik opravlja dejavnost proizvodnje kovinskih konstrukcij in njihovih delov, kovanje, stiskanje, vtisovanje in valjanje kovin, drugo površinsko in toplotno obdelavo kovin ter splošna mehanična dela.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o višini denarne odškodnine upoštevalo ugotovljeno zmanjšanje sposobnosti pri opravljanju poklica, saj mora tožnik v delo vložiti več napora in časa, da doseže iste rezultate kot pred poškodbo, prav tako pa je oviran pri vsakodnevnih aktivnostih. Glede na njegovo starost je življenjsko sprejemljivo, da bi se s športnimi aktivnostmi tudi vnaprej ukvarjal, vendar je sedaj to početje omejeno ali povezano z bolečinami. Bistveno večje prikrajšanje pa je tožnik utrpel na poklicnem področju. Res je sicer, da svoj poklic z omejitvami lahko še vedno opravlja, vendar pa mora pri tem prositi druge, da mu pri delu pomagajo. Tožnikove omejitve pa so glede na naravo poklica hude, saj ne sme dvigovati in prenašati bremen težjih od 10 kg, leve roke ne sme sunkovito gibati, zaradi hipertenzivne bolezni srca pa ni zmožen opravljati del, kjer je izpostavljen psihičnim stresom. Ob takšnem stanju pa ni dvoma, da je tožnik pri opravljanju poklicne dejavnosti močno omejen, zato nedvomno hudo duševno trpi. Povsem sprejemljiva pa je tudi njegova trditev, da je omejen pri športnih aktivnostih. Z ugotovljenim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti in posledično duševnim trpljenjem bo moral tožnik živeti še polovico življenja, saj je do poškodbe prišlo približno na sredini aktivnega življenja povprečnega človeka. Glede na trajanje in intenzivnost duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožbeno sodišče meni, da je prisojena odškodnina na prvi stopnji v znesku 8.500,00 EUR prenizka in jo je potrebno ob upoštevanju subjektivnih okoliščin konkretnega oškodovanca kot objektivnega kriterija zvišati. Pritožbeno sodišče je pritožbi deloma ugodilo in tožniku priznalo še 1.500,00 EUR, skupaj torej 10.000,00 EUR (351. člen in peta alineja 358. člena ZPP).

10. Pri presoji utemeljenosti višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedeniško mnenje in v celoti sledilo ugotovitvam in zaključkom izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče opozarja, da je pojem skaženost pravni standard in ga ne gre razumeti v zgolj medicinskem pomenu besede.

Pravni standard skaženost mora biti objektivno zaznavna kot sprememba zunanjosti in subjektivno doživeta kot psihično trpljenje oškodovanca. Tako je izvedenec na zaslišanju povedal, da so zunanje spremembe pri tožniku na levi zgornji nadlahti vidne s strani strokovnjaka in opazne tudi s strani laika, v izvedeniškem mnenju pa zapisal, da se pri stoji opaža rahlo povešena leva rama, mišice levega ramenskega obroča in leve nadlahti so zmerno atrofične, na spredji strani mišice leve nadlahti obstaja zmerna deformacija mišice, mišica nadlahti je zabrazgotinjena, brazda je globoka do 1 cm, koža je v področju brazgotine nekoliko sprijeta s podlago in se pri fleksiji v komolcu guba. Tožnik je izpovedal, da ga povešenost rame in brazgotine motijo predvsem v poletnem času, ko ga kolegi v tej zvezi sprašujejo kaj je delal oziroma kaj se mu je pripetilo, zaradi česar mu je nerodno in trpi duševne bolečine. Pri tožniku gre za takšne posledice, ki so opazne že laiku in so tisti pravno priznani razlog, ki dovoljuje odmero odškodnine zaradi skaženosti. Tožniku gre verjeti, da zaradi tega duševno trpi, čeprav je mogoče brazgotino in deformacijo mišic prikriti z obleko (razen v poletnem času), ni pa mogoče prikriti rahlo povešene leve rame. Po mnenju pritožbenega sodišča tožnikova spremenjena zunanjost dosega standard pravno priznane škode, zato je tožnik glede na vse objektivne kriterije in ob upoštevanju subjektivnega kriterija upravičen do odškodnine zaradi skaženosti v višini 500,00 EUR. Pritožbi je potrebno delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP).

11. Sodišče druge stopnje je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 3.500,00 EUR. Odločitev temelji na določbi pete alineje 358. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku prisodilo denarno odškodnino v prenizkem znesku, zmotno uporabilo materialno določbo 179. člena OZ.

12. Ob upoštevanju spremembe sodbe pravična denarna odškodnina za nematerialno škodo, ki jo je tožnik uveljavljal, znaša 20.500,00 EUR. Tožena stranka je dne 14. 6. 2010 (po vložitvi tožbe) plačala tožniku nesporni del odškodnine v znesku 16.500,00 EUR. Ker je bilo o višini pravične denarne odškodnine odločeno po kriterijih v času sojenja, je potrebno plačani del odškodnine, upoštevajoč izrecno zahtevo tožene stranke v odgovoru na tožbo, valorizirati na ta čas, saj je le tako mogoče ugotoviti, kolikšen del obveznosti je tožena stranka z delnim plačilom odškodnine že poravnala. Sodišče prve stopnje je s pomočjo aplikacije Statističnega urada Republike Slovenije za revalorizacijo denarnih zneskov ugotovilo, da 14. 6. 2010 plačani znesek 16.500,00 EUR predstavlja 16.335,00 EUR. V takšni višini je pritožbeno sodišče upoštevalo delno plačilo in ga odštelo od zneska odškodnine, do katere je tožnik upravičen (20.500,00 EUR) in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku še odškodnino v znesku 4.165,00 EUR.

Dodati je, da pritožba nima prav, ko opozarja na bistveno kršitev določb ZPP, ker naj ne bi bilo jasno kaj je tožena stranka z zneskom 16.500,00 dejansko plačala, ker tožena stranka tega naj ne bi navedla, sodišče pa do konca obravnave tega prav tako ni razjasnilo. Pritožbeno sodišče meni, da to v konkretnem postopku odmere višine odškodnine za nematerialno škodo ni bistveno, saj je sodišče presojalo utemeljenost vtoževane odškodnine po posameznih postavkah in nato od skupnega zneska priznane odškodnine odštelo že plačani znesek odškodnine. Sicer pa iz odgovora na tožbo tožene stranke izhaja da je pred pravdo reševala tožnikov zahtevek za plačilo nematerialne škode in mu v ta namen izplačala nesporni del odškodnine v višini 16.500,00 EUR, v posledici česar je tožnik, ki je to dejstvo priznal v svoji pripravljalni vlogi z dne 2. 9. 2010, skrčil svoj odškodninski zahtevek za znesek že plačane odškodnine.

13. Tožnik je na podlagi 379. člena OZ upravičen tudi do plačila zamudnih obresti, saj je tožena stranka zamudila z izpolnitvijo denarne obveznosti. Ob upoštevanju 2. odstavka 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, ko upnik na ustrezen način zahteva izpolnitev obveznosti. Tožnik je od tožene stranke z zahtevkom z dne 30. 12. 2009 zahteval plačilo odškodnine za nastalo nematerialno škodo. Tožena stranka svoje obveznosti v postavljenem roku 15 dni ni izpolnila, zato je prišla 14. 1. 2010 v zamudo. Tožnik je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od tega dne dalje vse do plačila, na kar pravilno opozarja pritožba. Sicer pa dejstvu prejema predpravdnega zahtevka tožena stranka nikoli ni oporekala in je v odgovoru na tožbo priznala, da je reševala tožnikov predpravdni odškodninski zahtevek za nematerialno škodo. Pritožba utemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni sprejemljiva, zato je potrebno pritožbi v tem delu ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in tožniku priznati zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine od 14. 1. 2010 dalje vse do plačila (351. člen ZPP).

14. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je na osnovi člena 353 ZPP pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

15. Spremenjena odločitev narekuje ponovno presojo uspeha pravdnih strank in posledično ponovno odmero stroškov pravdnih strank. Pritožba izpodbija tudi višino odmerjenih pravdnih stroškov s strani sodišča prve stopnje, tako glede tožnika, kot tudi tožene stranke. Na podlagi 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 2. odstavka 165. člena ZPP, določb Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah je tožniku priznati v prvi fazi postopka nagrado za izvensodni zahtevek v višini 637,00 EUR (tar. št. 2200 OT), 509,60 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100 OT, pri tem upoštevajoč opombo 3), 20% DDV, skupaj 1.375,92 EUR, medtem ko toženi stranki v prvi fazi postopka stroški niso nastali. Glede na tožnikov 49 % uspeh (20.500,00 EUR proti 42.000,00 EUR) v prvi fazi postopka je tako upravičen do povračila stroškov v višini 674,20 EUR.

V drugi fazi (skrčitev tožbenega zahtevka na 25.500,00 EUR) je tožniku priznati nagrado za narok z dne 21. 3. 2011 v višini 519,60 EUR (tar. št 3102 OT), 20 % DDV, stroške izvedenca v višini 219,42 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov, skupaj 866,94 EUR, ni pa mu priznati priglašenih stroškov za pristop na narok dne 11. 2. 2011, ker je bil ta preklican, sicer pa je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 56/2011 pojasnilo, da je pravi pomen besedne zveze ''Nagrada za narok '' po tarifni številki 3102 Tarife ta, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke skupaj. Toženi stranki je priznati stroške za izvedenca 219,42 EUR in materialne stroške v višini 20,00 EUR, skupaj 239,42 EUR, ni pa ji priznati kilometrine za pristop na narok dne 21. 3. 2011 na relaciji v razdalji 120 km, saj ti stroški po mnenju pritožbenega sodišča niso bili potrebni, ker se spor nanaša na , poleg tega pa se tožena stranka o nujnosti teh stroškov ni določneje izjasnila in to dejstva dokazala. Glede na uspeh tožnika – priznanih 4.165,00 EUR proti zahtevanim 25.500,00 (16 %) ter tožene stranke (84 %) in priznane stroške, je v drugi fazi tožena stranka upravičena do povračila stroškov v višini 62,40 EUR.

Po medsebojnem pobotanju priznanih stroškov tožnika in tožene stranke v prvi in drugi fazi postopka, je tožnik upravičen do povračila le teh v višini 611,80 EUR, namesto v na prvi stopnji dosojenem znesku 419,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

16. Ker je tožnik delno uspel s pritožbo, mu je tožena stranka dolžna povrniti ustrezen del stroškov pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tožniku je glede na pritožbeno sporni del (24.835,00 EUR) priznati 712,00 EUR kot nagrado za pritožbo (tar. št. 3210 OT), 20 % DDV, 20,00 EUR materialnih stroškov in 615,00 EUR takse za pritožbo, kar znaša skupaj 1.493,40 EUR. Spričo pritožnikovega 14 % uspeha, mu je tožena stranka dolžna povrniti 209,10 EUR pravdnih stroškov.