Jedro

Pogodbena razmerja je treba razlagati po njihovi vsebini in ne po tem, kako jih njihove stranke poimenujejo.

Dogovor o valutni klavzuli v pogodbi je treba upoštevati tudi ob vračanju tistega, kar je bilo na njeni podlagi izpolnjenega. Za vrnitev danega po prenehanju pogodb veljajo pravila, ki veljajo za izpolnitev teh pogodb.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku 1. točke izreka tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke tudi v tem delu zavrne in se tudi v preostalem z njo izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, pritožbi tožene stranke pa se ugodi tudi glede stroškovne odločitve in se sodba sodišča prve stopnje v 6. točki izreka tako spremeni, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku

1.652,06

EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila; v 3. točki izreka razveljavi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti njene revizijske stroške v znesku 656,37

EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica od toženke zahteva plačilo zamudnih obresti od vrnjenih zneskov kupnine zaradi razveze Predkupne pogodbe z dne 1. 12. 1999 (v nadaljevanju Predpogodba), ki se (je) nanaša(la) na nepremičnino – poslovne prostore v stavbi na ..., toženka pa je z nasprotno tožbo od tožnice zahtevala plačilo 2.472,49 EUR (prej 592.508,06 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja dvomesečno uporabnino za to nepremičnino. Sodišče prve stopnje je z revizijsko še spornim delom odločbe odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah Ig 2001/00515 z dne 16. 8. 2001 razveljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 11.818,54 EUR (prej 2,832.195,60 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2001 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 195,24 EUR (prej 46.786,72 SIT) ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne; da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah Ig 2001/00515 z dne 16. 8. 2001 ostane v veljavi v delu 3. točke izreka za izvršilne stroške v višini 142,71 EUR (prej 34.200 SIT); da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnice in z revizijsko še spornim delom sodbe odločilo, da se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah Ig 2001/00515 z dne 16. 8. 2001 vzdrži v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 11.818,54 EUR (prej 2,832.195,60 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2001 do dneva, ko obresti dosežejo glavnico, in za zakonske zamudne obresti od zneska 5.079,04 EUR (prej 1,217.140,40 SIT) od 14. 7. 2001 do 27. 9. 2001 ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 337,95 EUR (prej 80.986,72 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2001 do dneva, ko obresti dosežejo glavnico stroškov; da je toženka dolžna v petnajstih dneh tožnici plačati pravdne stroške v znesku 173,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku roka za izpolnitev do plačila. Poleg tega je toženki naložilo plačilo pritožbenih stroškov tožnice v znesku 682,20 EUR.

3. Zoper zgoraj navedeni del pravnomočne sodbe je toženka vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni v smeri vzpostavitve sodbe sodišča prve stopnje. Poudarja, da določba 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1), na kateri je svoj zahtevek utemeljevala tožnica in na katero je izpodbijano odločitev oprlo sodišče druge stopnje, velja le za primer razveze pogodbe zaradi neizpolnitve ene izmed pogodbenih strank in ne velja za vse vrste prenehanja pogodb. V konkretnem primeru ni šlo za razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve toženke, saj je ta izpolnila vse, kar je bilo dogovorjeno s Predpogodbo, ampak si je tožnica premislila in predlagala sporazumno rešitev zadeve, na kar je toženka pristala. Pravno to pomeni, da ni prišlo do realizacije Predpogodbe, ne pa, da je bila pogodba razvezana s posledicami iz 132. člena ZOR. Ko bi morala biti sklenjena glavna prodajna pogodba, je tožnica začela ravnati v nasprotju s Predpogodbo in dokazovati, da površina poslovnih prostorov in njihova cena ne ustrezata dogovorjenim. Med strankama (glavna) prodajna pogodba sploh še ni bila sklenjena, zato o razvezi prodajne pogodbe ne moremo govoriti. Opozarja na VIII. točko Predpogodbe, ki določa, da bo prodajalec kupcu vrnil prejete zneske kupnine s pripadajočimi obrestmi (zgolj) v primeru, da do sklenitve prodajne pogodbe ne bo prišlo zaradi neuspešnosti novogradnje prodajalca. Za vse druge primere obresti v Predpogodbi niso dogovorjene in jih tožnica ni upravičena uveljavljati, še posebej ne zelo visokih zakonskih zamudnih obresti. Toženka je tožnici prejete zneske kupnine vrnila z upoštevanjem devizne klavzule, zaradi česar je ta realno prejela toliko denarnih sredstev, kolikor jih je tudi plačala. Tožnica ni bila oškodovana, zato je njen zahtevek neutemeljen. Toženka ponavlja, da pravilo iz zadnjega odstavka 132. člena ZOR velja le za primer, ko ena izmed pogodbenih strank ne izpolni svoje obveznosti in pride v skladu s 124. členom ZOR do razveze pogodbe na podlagi izjave druge stranke. Zgolj enostranska razveza pogodbe zaradi neizpolnitve utemeljuje uporabo petega odstavka 132. člena ZOR. Zakonske zamudne obresti iz te določbe so posledica krivdnega ravnanja pogodbi nezveste stranke. V konkretni zadevi je položaj drugačen; prišlo je do sporazumne razveze pogodbe. Sporazum v vsakem primeru dokazuje obstoj soglasja volj obeh pogodbenih strank. Toženka se sprašuje, kako je lahko sodišče druge stopnje zaključilo, da ni bila pripravljena skleniti prodajne pogodbe. Za takšno ugotovitev ni navedlo nobenega dokaza. Na to, da tožnica ni upravičena do zamudnih obresti, kaže tudi z njene strani podpisan zapisnik o primopredaji poslovnih prostorov z dne 1. 3. 2001. Iz njegove IV. točke izhaja, da s Predpogodbo niso bile mišljene zakonske zamudne obresti, ampak dogovorjene obresti.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrženje oziroma podredno zavrnitev .

5. R evizija je utemeljena.

6. V zvezi z v odgovoru na revizijo izraženim stališčem tožnice o nedovoljenosti toženkine revizije zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta obravnavane zadeve in sklicevanjem na

490. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) Vrhovno sodišče pojasnjuje, da gre v konkretnem primeru za spor med (območno) obrtno-podjetniško zbornico in gospodarsko družbo. Obrtno-podjetniška zbornica je oseba javnega prava in samostojna strokovno- poslovna organizacija (33. člen in prvi odstavek 37. člena Obrtnega zakona – ObrZ) ter ne predstavlja nobene izmed v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP naštetih oseb. Obravnavani spor torej ni gospodarski, zato za presojo (ne)dovoljenosti toženkine revizije ne pride v poštev 490. člen ZPP(2) (v zvezi s 480. členom ZPP), temveč drugi odstavek 367. člena ZPP, po katerem je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Za presojo (ne)dovoljenosti toženkine revizije relevantna vrednost spornega predmeta ta znesek (očitno) presega.

7. Revizijsko sodišče poudarja, da je treba

p ogodbena razmerja razlagati po njihovi vsebini in ne po tem, kako jih njihove stranke (po)imenujejo.(3) Zgrešeno je zato razlogovanje sodišča druge stopnje, da je bila med pravdnima strankama 1. 12. 1999 sklenjena (šele) predpogodba. Predmet izpolnitve predpogodbe je namreč sklenitev druge, glavne pogodbe (primerjaj prvi odstavek 45. člena ZOR). V skladu s samo naravo predpogodbe je, da strankama ne more nalagati izpolnitvenih ravnanj, ki so sicer predmet glavne pogodbe.(4) Pogodbeno razmerje, katerega bistvena vsebina je plačilo kupnine in izročitev stvari (nepremičnine) v posest, pri čemer je predviden tudi (kasnejši) vpis lastninske pravice kupca v zemljiški knjigi, v vsakem primeru predstavlja prodajno pogodbo (primerjaj 454. člen ZOR). Prav takšno pa je (bilo) pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. Sporna Predpogodba namreč določa, da bo toženka tožnici najkasneje do 1. 12. 2000 izročila poslovne prostore v posest in ji glede njih tudi dovolila vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi (primerjaj VII. točko Predpogodbe). Tožničino obveznost predstavlja plačilo celotne kupnine, pri čemer je dolžna njen del v višini 5,525.000 SIT poravnati (že) ob podpisu Predpogodbe (1. 12. 1999), drugi del v višini 15,000.000 SIT do 1. 8. 2000, razliko pa v devetdesetih dneh po predaji ključev nepremičnine (primerjaj VI. točko Predpogodbe).

8. Med tožnico in toženko je bila torej sklenjena prodajna pogodba, ki je bila poleg tega v pretežnem delu tudi realizirana.(5) V obravnavani zadevi zato o razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve ni mogoče govoriti; gre za primer, ko je pravni temelj, ki je bil podlaga za prehod premoženja, obstajal, vendar je kasneje odpadel ( condictio ob causam finitam ; primerjaj četrti odstavek 210. člena ZOR) . To pa za samo odločitev v konkretni zadevi niti ni bistveno; zanjo je ključno, da je bila cena nepremičnine v sporni (pred)pogodbi določena v tolarski protivrednosti DEM, preračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila (primerjaj IV. točko Predpogodbe). Vrhovno sodišče je namreč že večkrat zavzelo stališče, da je treba dogovor o valutni klavzuli(6) v pogodbi upoštevati tudi ob vračanju tistega, kar je bilo na njeni podlagi izpolnjenega. Za vrnitev danega po prenehanju pogodb(7) veljajo pravila, ki veljajo za izpolnitev teh pogodb.(8) To velja tako v primeru (posledic) razvezane pogodbe zaradi neizpolnitve (132. člen ZOR) kot tudi v drugih primerih prenehanja pogodbenih razmerij, ko v poštev pridejo splošna pravila o obveznosti vračanja (neupravičeno pridobljene) koristi (214. člen ZOR). Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka z vračilom kupnine, plačilom tečajnih razlik med zneski te in vrnjenim denarnim zneskom ter plačilom (zakonskih) zamudnih obresti od teh tečajnih razlik od dne vrnitve prejetih zneskov kupnine (6. 3. 2001) do dne plačila tečajnih razlik (27. 9. 2001) v celoti izpolnila svojo povračilno obveznost zaradi prenehanja Predpogodbe,(9) je torej pravilna. Vrhovno sodišče pripominja, da je tožnica v pritožbi opozorila, da naj sodišče prve stopnje o delu (njenega) tožbenega zahtevka (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.079,04 EUR /prej 1,217.140,40 SIT/ od 10. 4. 2001 do 27. 9. 2001 ter zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov) ne bi odločilo. Pojasniti je treba, da takšna pomanjkljivost ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, ki bi jo bilo moč odpraviti v pritožbenem (ali revizijskem) postopku, lahko pa njeno zatrjevanje predstavlja predlog za izdajo dopolnilne sodbe (primerjaj prvi odstavek 325. člena ZPP).(10)

9. V zvezi z odločitvijo in razlogi pritožbenega sodišča velja opozoriti, da je v pravni teoriji (že dalj časa) zavzeto stališče o tem, da je pri razlagi petega odstavka 132. člena ZOR, po katerem se v primeru razvezane pogodbe denarna izpolnitev vrača z zamudnimi obrestmi, treba izhajati iz ureditve zamudnih obresti v času, ko je nastal ZOR, ko so te pomenile zgolj nadomestilo za (neupravičeno) uporabo (tujega) kapitala, niso pa imele (tudi) kaznovalnega učinka zaradi prepoznega plačila, ki so ga dobile (šele) s spremembami zakonodaje.(11)

Ta učinek namreč v nobenem primeru ni združljiv z naravo povračilnega

zahtevka. Kaznovalna funkcija zamudnih obresti pravno sistemsko pride v poštev šele potem, ko neupravičeni pridobitelj pride v zamudo s plačilom denarne obveznosti.(12)

10. Iz zgoraj navedenih razlogov je Vrhovn o sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu tako spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe, torej na način, da se glede odločitve o tožbenem zahtevku po tožbi potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. Z aradi spremembe drugostopenjske odločitve o tožbenem zahtevku po tožbi je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških vsega postopka, pri čemer je upoštevalo kriterij uspeha glede na izid odločitve o glavnih zahtevkih (prvi odstavek 154. člena ZPP) .

Vzpostavitev sodbe sodišča prve stopnje v zgoraj navedenem delu pomeni, da je toženka v postopku pred tem sodiščem uspela skoraj v celoti, kar jo upravičuje do povrnitve

1.652,06

EUR stroškov tega postopka. T ožnica je s svojo pritožbo popolnoma propadla, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov; odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe. Iz tega razloga je bilo treba razveljaviti 3. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje.

Toženka je z revizijo v celoti uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti 656,37 EUR njenih revizijskih stroškov, ki ji jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

Op. št. (1): Določila ZOR se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Op. št. (2): Ta določa, da je v gospodarskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000 SIT).

Op. št. (3): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 37/98 z dne 21. 1. 1999 in II Ips 423/2005 z dne 24. 5. 2007. Op. št. (4): Predpogodbo skleneta stranki takrat, ko želita vzpostaviti obligacijsko razmerje, a še ne želita prevzeti obveznosti iz glavne pogodbe.

Op. št. (5): Tožnica je toženki 23. 12. 1999 plačala prvi obrok kupnine v znesku 5,525.000 SIT, 8. 8. 2000 znesek 15,000.000 SIT in 28. 12. 2000 znesek 5,000.000 SIT, toženka pa ji je novembra leta 2000 poslovne prostore izročila v posest. Op. št. (6): Smisel (dogovorjene) valutne klavzule je, da si stranke z uporabo tuje valute kot vrednostne osnove zagotovijo ohranitev realne vrednosti dajatev, s čimer se izognejo škodljivim vplivom inflacije, katere obseg ob sklenitvi pogodbe ni predvidljiv.

Op. št. (7): Prenehanje pogodbenega razmerja zahteva vzpostavljanje stanja, kakršno bi bilo, če do poslovnega kontakta sploh ne bi prišlo. S pogodbo določene obveznosti se preoblikujejo v povračilne in (eventualno) odškodninske obveznosti.

Op. št. (8): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 35/93 z dne 10. 6. 1993, II Ips 399/93 z dne 17. 3. 1994 in II Ips 643/2005 z dne 26. 4. 2006. Domneva se torej, da se uporaba valutne klavzule razširja tudi na kondikcijski zahtevek, pri čemer ni izključeno dokazovanje drugačne volje strank.

Op. št. (9): Dodati velja, da je tožnica takšnemu toženkinemu izračunu te obveznosti nasprotovala zgolj s sklicevanjem na 132. člen ZOR in potrebnost upoštevanja zakonskih zamudnih obresti.

Op. št. (10): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 706/2003 z dne 10. 3. 2005. Op. št. (11): Primerjaj novelo ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 57/89) in s tem povezan sprejem Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. SFRJ, št. 57/89) ter njegovo nadomestitev z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 14/92, 13/93).

Op. št. (12): Obveznost vrnitve prejetega denarja v tem primeru zapade ob razvezi pogodbe in (šele) od tega trenutka naprej je treba sankcionirati neutemeljeno zavračanje njegovega vračila; primerjaj M. Juhart, Vračilo denarja kot posledica prenehanja obligacijske pogodbe, Pravna praksa, št. 6/95.