Jedro

V obravnavani zadevi je za odločitev bistvena ugotovitev, da obnovljeni podporni zid ne predstavlja nadomestitve prvotnega opornega zidu. Zato ni relevantno vprašanje, ali je bil prvotni podporni zid zgrajen zaradi preprečitve oz. odvrnitve naravne ali druge nesreče oz. njenih posledic.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ravne na Koroškem zavrnila zahtevo tožnika za izdajo uporabnega dovoljenja za zgrajen oporni zid na zemljišču parc. št. 480/8 k.o. ... na podlagi prvega odstavka 101. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil navedeni oporni zid predmet obravnave v različnih upravnih postopkih. Tako je v letu 2006 gradbeni inšpektor izdal odločbo, s katero je investitorju naložil, da mora ustaviti vsa dela pri gradnji AB opornega zidu ter ga odstraniti. Leta 2007 je investitor podal zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo opornega zidu, navedeni zahtevek pa je med postopkom spremenil v zahtevo za izdajo dovoljenja za rekonstrukcijo opornega zidu. Omenjeni postopek je bil nato na zahtevo investitorja s sklepom z dne 7. 3. 2012 ustavljen. Ob tem pa je investitor podal tudi zahtevo, da se za sporni oporni zdi izda uporabno dovoljenje na podlagi 101. člena ZGO-1. Pri tem je navajal, da je bil oporni zdi zgrajen v letu 1977 ob izkopu gradbene jame in sicer zaradi nepričakovanega drsenja zaledene brežine. Leta 2006 pa je zaradi starosti in dotrajanosti ter popuščanja pod pritiski zaledne hribine izvedel rekonstrukcijo obstoječega zidu na podlagi lokacijske informacije. Dela je izvedel tako, da je podporno konstrukcijo odstranil do temeljev in v popolnoma enakem obsegu in višini nad obstoječimi temelji zgradil nov oporni zid. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je upravni organ opravil ustno obravnavo z ogledom, kjer je opravil meritve zidu ter ugotavljal stanje terena. Na podlagi primerjavi topografsko kartografskega načrta lokacije območja iz leta 1995 z geodetskim načrtom št. 25/2007 z dne 23. 2. 2007 je prvostopni organ zaključil, da so trditve, da je bil osnovni podporni zid v letu 1977 zgrajen zaradi preprečitve drsenja, neverodostojne. Iz katastrskega načrta iz leta 1995 je razvidno, da v času izdelave le-tega predmetni oporni zid sploh še ni bil zgrajen. Je pa navedeni zid razviden v geodetskem načrtu iz leta 2007. Upravni organ zato zaključuje, da je bil zid zgrajen šele po letu 1995, zato navedbe o nujnosti izgradnje zidu v letu 1977 niso verodostojne. Tudi iz predloženih fotografij (ki so v spisu označene s številkami 1-4) ni mogoče nesporno ugotoviti dejstva o naravni ali drugi nesreči, ki bi narekovala izgradnjo opornega zidu. Fotografiji št. 2 in 4 prikazujeta območje posega po končani gradnji v letu 2006, iz fotografije 3 ni razvidno območje opornega zidu, iz fotografije 1 pa ni mogoče ugotoviti ali gre za isti poseg, prav tako ne vsebuje podatka o časovnem nastanku posnetka. Nadalje je prvostopni organ ugotovil, da iz gradbenega dovoljenja iz leta 1977 za adaptacijo gospodarskega poslopja v stanovanjsko hišo ne izhaja, da je bil dovoljen poseg na SZ in Z strani gospodarskega poslopja, prav tako niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi potrjevale obstoj neposredno grozečih naravnih nesreč na lokaciji posega. Iz zapisnika o lokacijskem ogledu namreč izhaja, da plazovitost ne nastopa. Zaradi navedenega upravni organ tudi ni zaslišal A.A., saj se njegova izjava nanaša na oporni zid ob S in V strani, ki pa ni predmet tega postopka. Tudi v primeru, če bi bil zid postavljen zaradi izvajanja izkopa v letu 1977, bi moral tožnik po določbah takratnega Zakona o graditvi objektov v roku 6 mesecev, ko so prenehale okoliščine, pridobiti uporabno dovoljenja. To pomeni, da bi moral to storiti najkasneje v letu 1977. Na podlagi geološkega poročila pa je upravni organ zaključil, da je bil vzrok postavitve opornega zidu želja investitorja pridobiti funkcionalni prostor in ne preprečitev neposredne naravne nesreče. Tudi iz projektne dokumentacije PGD, februar 2007 ni razvidno dejstvo, da je izvedba opornega zidu potrebna zaradi preprečitve naravne ali druge nesreče. Izvedeni poseg pa tudi ni v skladu z veljavnimi prostorskimi akti in sicer PUP št. 14 za podeželje oz. razpršeno gradnjo, saj je oporni zid zgrajen na manjšem odmiku od 4 m od sosednjih parcel, za kar bi moral tožnik predložiti soglasje lastnika sosednjega zemljišča. Prvostopni upravni organ je zato zaključil, da niso izpolnjeni pogoji iz 101. člena ZGO-1 za izdajo uporabnega dovoljenja za zgrajeni oporni zid, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da je bil zdi potreben zaradi neposredno grozečih naravnih ali drugih nesreč, prav tako oporni zid ni skladen z določili veljavnega prostorskega akta v delu, ki določa minimalne odmike od parcelnih meja sosednjih zemljišč.

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Meni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje treba najprej ugotoviti, ali obnovljeni podporni zid predstavlja nadomestitev prvotnega opornega zidu, ter če ga, ugotoviti ali je bil osnovni podporni zid res zgrajen zaradi preprečitve oz. odvrnitve naravne ali druge nesreče v smislu določb prvega in drugega odstavka 101. člena ZGO-1. Na podlagi primerjave fotografij št. 1 in 2 je zaključiti, da je stari oporni zid na SZ strani približno polovico krajši od obnovljenega zidu, na Z strani pa je lociran na drugi lokaciji in sicer približno 2 m bližje sosednji parceli. Zaradi navedenega novega opornega zidu ni mogoče šteti kot nadomesti oporni zid, pač pa kot novo gradnjo, ki jo je mogoče legalizirati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ob izpolnjevanju vseh pogojev po ZGO-1 in prostorskem aktu. Glede na to status prvotnega zidu za odločitev v zadevi sploh ni več pomemben, torej ni več pomembno, ali je bil prvotni zid zgrajen zaradi preprečitve naravne ali druge nesreče oz. njenih posledic v smislu 101. člena ZGO-1, zato tudi ni mogoče ugoditi zahtevi tožnika za izdajo uporabnega dovoljenja. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa je tožena stranka tudi pojasnila, da upravni organ tekom postopka zbira dokaze, ovrednotenje dokazov pa rezultira v odločbi. Ne strinja se sicer z ugotovitvijo prvostopnega organa, da iz fotografij ni mogoče jasno ugotoviti lokacije posnetkov, nasprotno, ni dvoma, da je novi zid le v manjšem delu, to je v dolžini dobrih 2 m na istem mestu kot stari, na preostalih 10 m pa na drugi lokaciji kot prvotni zid. Posledično to pomeni, da ni mogel biti zgrajen zaradi odkopa ob dozidavi objekta v letu 1977, zato tudi presoja upravičenosti izgradnje prvotnega zidu v smislu določb 101. člena ZGO-1 ni več smiselna.

Tožnik v tožbi ugovarja nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, zaradi česar je bilo tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo. Prav tako so bile v postopku zagrešene bistvene kršitve določb postopka. Odločitev tožene stranke je arbitrarna, saj upravni organ ni izvedel vseh predlaganih dokazov. S tem je bilo kršeno načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP. Prosta presoja dokazov ne pomeni samovoljne presoje, temveč kritično presojo, zato se organ ne more le pavšalno sklicevati na dokazno gradivo. Prvostopni organ je svojo odločitev oprl na dejstva, o katerih pa stranki ni dal možnosti, da se o njih izjavi, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Tožnik je namreč šele iz izpodbijane odločbe izvedel, da obstaja dvom o izgradnji opornega zidu v letu 1977. Iz zapisnikov o obravnavah namreč ne izhaja, da je bilo to dejstvo za toženo stranko sporno. Meni, da zgolj na podlagi primerjave topografsko katastrskega načrta z geodetskim načrtom ter fotografij ni mogoče sprejeti zaključka, da je tožnik oporni zid zgradil šele po letu 1995. Iz primerjave fotografij št. 1 in 2 je nesporno moč zaključiti, da fotografija št. 1 prikazuje oporni zdi pred rekonstrukcijo, fotografija št. 2 pa isti oporni zdi po izvedeni rekonstrukciji. O letu izgradnje opornega zidu pa je nesporno izpovedal v svoji izjavi A.A., in sicer, da je bilo treba ob gradnji stanovanjskega objekta zaradi zdrsa zaledne brežine izdelati oporni zid. Kolikor bi upravni organ izvedel dokaz z zaslišanjem navedene priče, bi lahko le-ta to potrdila in natančneje opisala tudi na kraju samem. Enako bi lahko potrdile tudi druge priče, ki jih je tožnik predlagal tekom postopka. Organ druge stopnje pa je na podlagi istih dokazov sprejel drugačen sklep o dejanskem stanju in sicer, da gre za spremembo lokacije opornega zidu ter za povečanje funkcionalnega zemljišča med stanovanjsko hišo in opornima zidovoma, ni pa se opredelil do leta izgradnje starega in novega opornega zidu. Vse to kaže, da je v postopku ostalo dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Sicer pa zaključek drugostopnega organa, da je lokacija novega opornega zidu v pretežnem delu spremenjena, ni pravilen. Tožnik je rekonstrukcijo obstoječega opornega zidu v letu 2006 izvedel na način, da je obstoječi zid odstranil do temeljev ter na obstoječih temeljih postavil oporni zid tako, da so obstoječi temelji služili kot podpora opornemu zidu. Pri tem je oporni zdi postavil na zunanjem robu obstoječih temeljev in z armiranim betonom, tako da je novi oporni zid postavljen na starih temeljih ter ožji za približno 20 cm. Prejšnji oporni zid je bil glede na način gradnje v letu 1977 zgrajen tako, da je obsegal temelje širine cca 1 m in zid debeline cca 50 cm. Oporni zidovi so se zidali v obliki piramide. Glede na posodobljen način gradnje v letu 2006 pa je bil oporni zid postavljen na zunanji strani obstoječih temeljev ter zaradi novejših materialov ožji. Zaradi navedenega se je povečal funkcionalni prostor med stanovanjsko hišo in opornima zidovoma, vendar ne za 100 %, kot to pavšalno ocenjuje tožena stranka. Tako ni pravilen zaključek organa druge stopnje, da se je lokacija novega opornega zidu v pretežnem delu spremenila. Bistveno je, da je nov oporni zid zgrajen na obstoječih temeljih. Ugotovitev drugostopnega organa, da nov oporni zid predstavlja novo gradnjo, je tako sprejeta zgolj na podlagi primerjave dveh fotografij, ne da bi se upoštevale ostale navedbe in dokazi. Zaradi nujnosti izgradnje opornega zidu v letu 1977 in rekonstrukcije v letu 2006 je tožnik predlagal tudi izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca geomehanske stroke, ki bi o tem lahko podal strokovno mnenje, saj s takšnim znanjem tožena stranka ne razpolaga. Prav tako tožena stranka laično zaključuje, da je bil vzrok postavitve opornega zidu želja tožnika po pridobitvi funkcionalnega prostora med stanovanjskim objektom in opornim zidom. Iz geomehanskega menja je namreč nesporno razvidna strokovna ocena možnosti razvoja posledic v primeru, da se oporni zid v letu 2006 ne bi rekonstruiral, prav tako potrjuje, da je bil zid zgrajen v letu 1977 zaradi preprečitve zdrsa zaledne zemljine. Glede na ugotovitve tožene stranke o neskladnosti gradnje z določili prostorskega akta v delu, ki določa minimalne odmike od parcelnih meja, se tožnik sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. U 406/2008, v kateri je jasno navedeno, da pri rekonstrukciji že pojmovno ni mogoče upoštevati določb o odmikih. To pomeni, da soglasje soseda za rekonstrukcijo opornega zidu, pod pogojem, da je ta legalno zgrajen, ni potrebno. Zaradi navedenega je tožnik tudi v postopku jasno podal zahtevo, da upravni organ ugotovi legalnost zgrajenega opornega zidu v letu 1977. Na podlagi predloženih dokazov pa bi tožena stranka lahko nesporno ugotovila, da je bil oporni zid v letu 1977 zgrajen v skladu s takratno zakonodajo ter da gre za legalno zgrajen objekt. Tožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ker v izpodbijani odločbi ni navedeno ime uradne osebe, ki je vodila postopek. Zaradi navedenega ni mogoče preizkusiti, ali je postopek vodila oseba, ki izpolnjuje predpisane pogoje oz. bi morala biti izločena. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmet postopka v obravnavanem sporu se nanaša na zahtevo tožnika za izdajo uporabnega dovoljenja na podlagi 101. člena ZGO-1. V citirani določbi so predpisani pogoji za izdajo uporabnega dovoljenja v primeru, ko je objekt postavljen zaradi preprečitve oz. odvrnitve naravne ali druge nesreče oz. njenih posledic. Takšen objekt, zgrajen brez gradbenega dovoljenja, lahko ostane kot stalen objekt tudi po tem, ko so prenehale okoliščine, zaradi katerih je bil zgrajen, vendar samo, če njegov investitor oz. latnik po prenehanju navedenih okoliščin pri pristojnem gradbenem organu vloži zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja, tej zahtevi pa priloži geodetski načrt novega stanja zemljišča in ustrezno dokazilo o izpolnjevanju bistvenih zahtev, ter uporabno dovoljenje tudi pridobi (prvi odstavek 101. člena ZGO-1). Za ustrezno dokazilo o izpolnjevanju bistvenih zahtev iz prejšnjega odstavka pa se po zakonu šteje lokacijska informacija, iz katere izhaja, da je takšen objekt v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, ter načrt obstoječega stanja z načrtom gradbenih konstrukcij, ki vsebuje najmanj analizo konstrukcije objekta (drugi odstavek 101. člena ZGO-1).

Sporen objekt predstavlja oporni zid zgrajen na zemljišču parc. št. 480/8 k.o. ... in sicer na SZ strani stanovanjske hiše v dolžini 4,25 m ter na Z strani dolžine 7,70 m. Po navedbah tožnika je zid zgradil leta 2006 namesto že obstoječega zidu, ki je bil postavljen ob izgradnji hiše leta 1977 zaradi preprečitve zdrsa zaledne brežine. Zaradi navedenega so po njegovem mnenju izpolnjeni pogoji za izdajo uporabnega dovoljenja na podlagi 101. člena ZGO-1. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je za odločitev v konkretnem primeru bistvena ugotovitev, ali sedanji zid predstavlja nadomestitev prvotnega opornega zidu. V zvezi z navedenim vprašanjem, upoštevaje dejansko stanje glede dimenzij in lokacije sedanjega zidu, sodišče pritrjuje toženi stranki, da oporni zid, ki bi naj bil postavljen leta 2006, ne predstavlja nadomestitve prvotnega opornega zidu iz leta 1977. To je po mnenju sodišča nedvomno mogoče zaključiti na podlagi primerjave fotografij št. 1 in 2, kjer fotografija št. 1 prikazuje stanje pred obnovo opornega zidu, fotografija št. 2 pa stanje po obnovi, torej sedaj obstoječi oporni zid. Glede na dolžino opornega zidu na SZ strani, kot je bila izmerjena ob ogledu dne 21. 6. 2012 (4,25 m), ter lego kamina nad opornim zidom je razvidno, da je sedanji oporni zid bistveno daljši, posledično pa je oporni zid na Z strani zamaknjen bližje parcelni meji, torej je postavljen na drugi lokaciji, kot je bil prvotni. Pri navedeni presoji pa ne gre za optično prevaro, kot to meni tožnik v tožbi, niti tega ni mogoče pripisati posodobljenemu načinu gradnje v letu 2006. Obe fotografiji prikazujeta območje gradnje iz istega zornega kota, kar je razvidno iz posameznih elementov na fotografiji kot so kamin, podporni stebri, stena stanovanjskega objekta. Prav tako spremembe lokacije zidu na Z strani ni mogoče pripisati sodobnejšemu načinu gradnje (debelina novega zidu je zaradi sodobnejših materialov 30 cm namesto prej 50 cm, zgrajen je na zunanjem robu starih temeljev) kot to navaja tožnik, saj je zamik bistveno večji, kot znaša razlika med debelino starega in novega zidu. Sicer pa tudi tožnik priznava, da je zaradi novega zidu prišlo do povečanja funkcionalnega prostora med stanovanjsko hišo in opornima zidovoma, kar pa po mnenju sodišča ni mogoče pripisati zgolj tanjši debelini zidu in dejstvu, da je konstrukcija postavljena na zunanjem robu temeljev starega opornega zidu. S tem pa tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 101. člena ZGO-1. Glede na navedene ugotovitve sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Ker je v zadevi bistvena ugotovitev, da obnovljeni podporni zid ne predstavlja nadomestitve prvotnega opornega zidu, niti ni relevantno vprašanje, ali je bil prvotni podporni zid zgrajen zaradi preprečitve oz. odvrnitve naravne ali druge nesreče oz. njenih posledic. Zato so tudi predlagani dokazi v zvezi z ugotavljanjem, da je bil prvotni zid zgrajen zaradi preprečitve zdrsa zaledne bližine (zaslišanje prič, postavitev izvedenca geomehanske stroke) brezpredmetni. Posledično zaradi neizvedbe navedenih dokazov niso bila kršena pravila postopka, na katera se sklicuje tožnik v tožbi. Prav tako ne predstavlja kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP opustitev navedbe imena uradne osebe, ki je vodila postopek do izdaje odločbe. Tožnik je namreč v postopku sodeloval ter je tudi vedel, katera uradna oseba vodi postopek, saj se je udeleževal ustnih obravnav in ogledov, tako da je imel možnost, da bi lahko že tekom postopka uveljavljal morebitne izločitvene razloge.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.