Jedro

Obogatitev na škodo drugega brez pravnega temelja je po določbah 190. člena OZ konstitutivni element za nastanek terjatve za vrnitev prejetega na tej pravni podlagi. Predvideno prikrajšanje ne utemeljuje zahtevka po navedenih zakonskih določbah; to mora biti že izkazano z dejanskim nastopom.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je pod tč. I./1. in 2. njenega izreka, tako spremeni, da se tožbeni zahtevek (tudi) v delu, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 14.591,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2004 dalje do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe;

2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki stroške prvostopenjskega postopka v višini 2.328,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka dalje do plačila“, zavrne.

Tožeča stranka mora tožencu povrniti 2.595,92 EUR njegovih stroškov vsega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Toženec je v postopku na drugi stopnji pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem uspel zoper tožečo stranko, ki ji je bilo med drugim naloženo, da mora „tožniku (sedanjemu tožencu) obračunati in izplačati osebni dohodek... in plačati za tožnika pristojnemu Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vse z zakonom predpisane prispevke od in na tožnikov osebni dohodek, prav tako pa za tožnika pri Davčni upravi RS (v nadaljevanju: DURS) plačati vse z zakonom predpisane davke od in na tožnikov osebni dohodek ter od zapadlosti vsakomesečnega osebnega dohodka dalje do plačila obračunati in izplačati zakonite zamudne obresti...“.

2. V postopku izvršbe, ki je bil sprožen na podlagi takšnega izvršilnega naslova, pa je bil med strankama sklenjen sporazum, ki je med drugim vseboval določilo: „Upnik (sedanji toženec) bo ustrezne davščine in prispevke odvedel sam po prejemu plačanih obrokov in se zaveže o tem obvestiti dolžnika (sedanja tožeča stranka) zaradi izpolnitve ustreznih evidenc“.

3. Tožeča stranka je v skladu s tem izpolnila svojo obveznost, toženec pa ustreznih davščin in prispevkov ni odvedel; zato je zoper njega tožeča stranka vložila tožbo s primarno uveljavljanim zahtevkom za izročitev potrebnega dokazila o izplačilu davkov in prispevkov v višini 14.591,11 EUR (v tem delu je bil tožbeni zahtevek že pravnomočno zavrnjen in ni predmet presoje v tem postopku z izrednim pravnim sredstvom), podredno pa z zahtevkom za vrnitev tožeči stranki na račun davkov in prispevkov plačanega zneska v enaki višini. V tem delu je bilo s sodbo sodišča prve stopnje, potrjeno s sodbo sodišča druge stopnje, zahtevku tožeče stranke v celoti ugodeno na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) z obrazložitvijo, da je tožeča stranka prikrajšana, ker je kljub tožencu že izvršenemu plačilu ona dolžna kot zavezanka odvesti davke in prispevke pristojnim organom. To se po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje sicer še ni zgodilo, vendar je postopek za izterjavo zoper tožečo stranko pred DURS že v teku in sodišče predvideva, da bo po normalnem teku stvari DURS sporne zneske izterjal od tožeče stranke.

4. Toženec je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in s sklepom II DoR 208/2009 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v primeru, ko še ni bilo podano prikrajšanje na strani tožeče stranke, lahko utemeljen vrnitveni zahtevek na podlagi 190. člena OZ.

Navedbe revidenta

5. V skladu s sklepom, navedenim pod prejšnjo točko, je toženec vložil revizijo (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP) iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na (med pravdnima strankama tudi sicer nesporno) dejansko ugotovitev v sodbah sodišč prve in druge stopnje, da tožeča stranka od toženca zahtevanega zneska davkov in prispevkov ni plačala pristojnim institucijam. To, da bo tožeča stranka davke in prispevke morebiti plačala v prihodnosti, po toženčevem mnenju ne zadostuje za sklep o prikrajšanju tožeče stranke. V pravnomočni sodbi zavzeto stališče o prikrajšanju tožeče stranke že iz razloga, ker je po zakonu zavezanka za plačilo davkov in prispevkov – pri čemer naj ne bi bilo pomembno kdaj dejansko, in sploh če, bo te prispevke in davke plačala – toženec ocenjuje kot materialnopravno zmotno. Meni, da pogoji za uporabo določb 190. člena OZ glede na ugotovljeno dejansko stanje niso izpolnjeni in predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve denarnega zahtevka tožeče stranke.

6. Izvod dopuščene revizije (s predlogom za njeno dopustitev in sklepom o dopustitvi) je bil vročen tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije.

7. Revizija je utemeljena.

8. Upoštevaje določbo drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 208/2009 dopustilo revizijo glede (materialnopravnega) vprašanja ali je v primeru, ko še ni nastopilo prikrajšanje tožeče stranke, lahko utemeljen vrnitveni zahtevek na podlagi 190. člena OZ.

9. Z vidika pravilne uporabe materialnega prava je odgovor na izpostavljeno vprašanje nujno nikalen. Glede na v postopku z revizijo neizpodbojne dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP) prikrajšanja tožeče stranke (še) ni in njena terjatev zoper toženca iz tega naslova zgolj na podlagi predvidevanj izida davčnega postopka (še) ni dospela. Obogatitev na škodo drugega brez pravnega temelja je po določbah 190. člena OZ konstitutivni element za nastanek terjatve za vrnitev prejetega na tej pravni podlagi. Predvideno prikrajšanje torej ne utemeljuje zahtevka po navedenih zakonskih določbah; to mora biti že izkazano z dejanskim nastopom. Obrazloženo se izkristalizirano potrjuje prav v obravnavanem primeru, ko se predvidevanja o bodočem prikrajšanju tožeče stranke lahko vsak hip še vedno izjalovijo preprosto že s toženčevo izpolnitvijo po sporazumu s tožečo stranko prevzete obveznosti – torej z njegovim nakazilom prejetega zneska pristojni instituciji na račun davkov in prispevkov.

10. Ker je bilo z izpodbijano odločitvijo materialno pravo v pravkar obrazloženi smeri zmotno uporabljeno, je bilo treba pravnomočno sodbo v izpodbijanem delu na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP spremeniti v smeri zavrnitve denarnega zahtevka tožeče stranke.

11. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala ustrezno spremembo tudi odločitve o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v tej pravdi v celoti propadla, mora na podlagi določb 154. člena ZPP tožencu povrniti v skladu z Odvetniško tarifo odmerjene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 1.542,48 EUR (specifikacija odmere je razvidna iz stroškovnika na list. št. 70 spisa), pritožbenega postopka v znesku 351,13 EUR (specifikacija odmere je razvidna iz stroškovnika na list. št. 88 spisa) in revizijskega postopka v znesku 702,31 EUR (specifikacija odmere je razvidna iz stroškovnika na list. št. 111 spisa) – skupno torej v znesku 2.595,92 EUR.