Jedro

Ker tožeča stranka priznava, da sta s pogodbo stranki vračunali že pogodbene posojilne obresti, tožena stranka pa trdi, da so te previsoke in oderuške, je v tem delu ostalo dejansko stanje nezadostno ugotovljeno. Če gre za pogodbene obresti po 1. odst. 329. čl. ZOR, ne morejo presegati višje obrestne mere, kot jo določa zakon, v primeru kapitaliziranih obresti pa tožeča stranka ne more še zahtevati zakonite zamudne obresti po 277. čl. ZOR.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (obsodilni del nad protivrednostjo 330.000 DEM pod tč. 2. in 4. izreka) razveljavi, razen glede glavnice 330.000 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Gorenjske banke d.d., Kranj na dan plačila in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

2. V preostalem delu (nad zneskom 330.000 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Gorenjske banke d.d. Kranj na dan plačila), se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Delno je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo 461.112 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila po prodajnem tečaju Gorenjske banke d.d. Kranj z zakonitimi obrestmi po 277/1 čl. ZOR s tekom obresti kot v izreku. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Proti odločitvi o podrednemu tožbenemu zahtevku v delu, s katerim tožena stranka ni uspela, vlagata toženki pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožnik ni posodil ničesar J. A., ampak njeni materi, B. A. V glavnico so v posamezne zneske vštete oderuške obresti 0,42-procentno dnevno oziroma oziroma 2,3 % mesečno ali 30 % letno. Tožnik je ob zapisu posojilne pogodbe izjavil, da obresti ne morejo vpisati v pogodbo, ker je on fizična oseba in jih sodišče ne bi priznalo. Dejansko je bil posojeni znesek nižji, prištete so bile mesečne obresti. B. A. je tako od glavnice 77.000 DEM dobila posojila le 45.000 DEM, drugo so obrestni in "potni" stroški. Toženka je dobila od tožnika 16.000 DEM, 6.000 DEM pa je tožnik posodil M. K., ki se naj v novem sojenu zasliši. Ta denar ni bil posojen B. A. Na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je toženkama posodila denar in sicer z dvema posojilnima pogodbama (z dne 10.10.1991 in 18.12.1991) ter na podlagi potrdila o prejemu denarja še tri zneske (3.000 DEM dne 20.11.1992, 3.000 DEM 5.3.1993 in 16.000 DEM 2.4.1993). Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo listinske dokaze ter zaslišalo tožečo stranko. Toženi stranki se vabilu sodišča nista odzvali. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za glavnico 461.112 DEM v tolarski protivrednosti kot v izreku sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi po 277/1 čl. ZOR. Svojo odločitev je oprlo na obe posojilni pogodbi in na tri pisna potrdila v spisu ter na zaslišanju tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče v dokazno oceno glede glavnic 265.000 DEM po prvi posojilni pogodbi (z dne 10.10.1991) in za glavnico 65.000 DEM po drugi posojilni pogodbi (z dne 18.12.1991) ne dvomi. Ker je po 1. odst Zakona o deviznem poslovanju (Ur. list RS št. 1/91) domači osebi dovoljena uporaba deviz kot vrednostne osnove v pogodbah, je sodišče v tem delu pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in prisodilo tožeči stranki tolarsko protivrednost obeh glavnic po zahtevanem prodajnem tečaju Gorenjske banke, d.d. Kranj v tolarski protivrednosti na dan plačila.

V preostalem znesku glavnice in za prisojene zamudne obresti pa ima pritožbeno sodišče pomisleke tako glede dokazne ocene kot glede pravilne uporabe materialnega prava. Za prvi dve glavnici je tožnik sam izpovedal in sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo sprejema, da je bilo posojenih 265.000 DEM in po drugi pogodbi še 65.000 DEM, ostali zneski pa so prištete obresti. Tožena stranka ugovarja oderuštvo oziroma višini obresti. Glede na tekst pogodbe, kjer sta se zavezali obe toženi stranki in glede na tožnikovo izpoved, pritožbeno sodišče ne dvomi v utemeljenost tožbenega zahtevka kot v izreku te sodbe ter da sta pasivno legitimirani obe toženki.

Ker pa tožena stranka trdi, delno pa je to potrdil tudi tožnik v svoji izpovedbi, da je v glavnico oz. v znesek všteta tudi revalorizirana pogodbena obrestna mera in da so dogovorjene oderuške obresti, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus napadene sodbe v tem delu. Za čas posojila, ko gre torej za pogodbene obresti (do zamude), je po 399. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih določena obrestna mera med posamezniki tako, da ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge na vpogled. Glede na kogentno naravo te določbe ter na dejstvo, da za valutne obveznosti oz. zneske, zavarovane z valutno klavzulo pogodbene obresti niso dovoljene, sodišče v takih primerih po načelu analogije uporablja določbo 399. čl. ZOR. Zato je treba v nadaljevanju postopka ugotoviti, ali drži trditev tožene stranke, da so v vseh pogodbah bile vedno vštete pogodbene obresti, ki so presegale kogentno obrestno mero. To velja za vse zneske, tudi za posojilne pogodbe po "potrdilih". Glede posojenih zneskih "po potrdilih" pa tožena stranka zatrjuje, da so bili posojeni B. A. in ne drugotoženki. Iz potrdil tudi izhaja, da je zneske dobila prvotoženka in ne drugotoženka. Gre za ugovor pasivne legitimacije, zato bi glede teh nadaljnjih zneskov bilo treba preveriti, komu je tožena stranka dejansko nadaljnje zneske posodila. Pritožbeno sodišče tudi dvomi v sklep sodišča prve stopnje o tem, kaj so nadaljnji zneski (3.000 DEM dne 20.11.1992, 8.000 DEM dne 5.3.1993 in 16.000 DEM 2.4.1993) predstavljali. Sodišče govori o potrdilih, vendar smiselno gre za posojilno pogodbo. Treba bo torej ugotoviti, ali gre za posojila v zvezi s prvimi pogodbami ali gre za samostojna posojila in če, komu je tožeča stranka denar posodila.

Ker je zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč nastal dvom v pravilno ugotovljeno dejansko stanje, je bilo treba sodbo v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (370. čl. ZPP).

V nadaljevanju postopka naj torej sodišče prve stopnje ugotovi, kaj so zneski po pogodbah predstavljali in sicer ali gre za glavnice posojila, ali so vključene tudi kapitalizirane posojilne obresti in v kakšni meri. Nato naj ugotovi, komu so bili nadaljnji zneski posojeni, oziroma kdo je pasivno legitimiran v tej pravi. Glede izreka sodbe, to je glede obresti tudi za zneske, katere je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, pa je treba ugotoviti, da je izrek nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je prisodilo zakonite zamudne obresti po 277/1 čl. ZOR od dneva posojila dalje do plačila in pri tem spregledalo, da gre za zneske, ki so prisojeni v tolarski protivrednosti DEM po tečaju na dan plačila, s čemer je že vsebovana valorizacijska funkcija obresti. Res je, da so s pogodbo dogovorjene zamudne obresti lahko višje kot zakonite zamudne, vendar je treba to v sodbi ugotoviti. V primeru, da ne gre za pogodbene zamudne obresti, (ki so lahko višje od zakonitih), bo treba tožeči stranki prisoditi le tiste obresti, ki jih sodišče po analogiji iz 399. čl. ZOR priznava za zamudne obresti od terjatev, ki so zavarovane z valutno klavzulo. Pri valutni klavzuli je vrednost denarja že ohranjena, zato zamudnim obrestim ni mogoče priznati valorizacijske funkcije. Zakonite zamudne obresti so torej v tem primeru takšne, kot jih priznavajo banke, v kraju izpolnitve na vpogled za tisto valuto, na katero sta stranki vezali valutno klavzulo. Ne more pa sodišče prisoditi tožeči stranki zamudne obresti v tolarski protivrednosti in priznati tisto stopnjo, kot jih priznava od tolarskih denarnih terjatev. Zato je bilo treba sodbo v delu, ki se nanaša na obsodilni del glede obresti, v celoti razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 166. čl. ZPP.