Jedro

Pri presoji, ali je opisana okvara tožnikovega zdravja posledica poškodbe ali bolezni, je pomembno, da ZVojI ne opredeljuje teh dveh pojmov. Iz zakonodajnega gradiva je sicer mogoče razbrati, da je razlog za razlikovanje med tema dvema vzrokoma za okvaro zdravja glede rokov za uveljavljanje pravic v težavnosti dokazovanja vzročne zveze med določenimi okoliščinami in nastankom bolezni po daljšem času, ko se manifestirajo že starostna obolenja. To pojasnilo, ki utemeljuje razloge za razlikovanje med boleznijo in poškodbo, pa ne omogoča opredelitve pojma poškodbe in njene razmejitve v razmerju do bolezni.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14000-1/2008/136 z dne 16. 7. 2019 odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za obrambo v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 827,67 evrov v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14000-1/2008/27 z dne 12. 11. 2012. 2. Iz obrazložitve izhaja, da je ministrstvo z odločbo z dne 12. 11. 2012 odločilo, da se tožniku ne prizna statusa civilnega invalida vojne. O tožnikovem predlogu za obnovo postopka, v katerem je bila izdana navedena odločba, je upravni organ odločil z odločbami z dne 2. 10. 2013, 4. 7. 2014 in 24. 10. 2014, ki jih je Upravno sodišče odpravilo. Izpodbijana odločba je izdana v izvrševanju zadnje sodbe I U 28/2018. 3. Upravni organ je v ponovljenem postopku postavil izvedenca prim. A. A., dr. med., specialista nevropsihiatrije, katerega mnenje povzema v izpodbijani odločbi. Med drugim navaja izvedenčeve ugotovitve, da je tožnik v letih 1984 in 1985 trpel številne pritiske, ko so bili on in njegova družina izpostavljeni maltretiranju s strani vojaške obveščevalne službe, pa tudi po letu 1986, ko so se z družino preselili v ..., poseben stres pa so bili tudi obiski očeta v zaporu. V letu 1991 so se zaradi vsega prestanega umaknili v Avstrijo in tam počakali konec vojne. Izvedenec je ugotovil, da iz družinske anamneze izhaja, da v družini ni bilo duševnih bolezni in da je bil tožnik do osmega leta starosti zdrav ter se je normalno razvijal, po travmatičnih dogodkih pa je šlo vse narobe.

4. Upravni organ sprejema izvedenčev zaključek, da je okvara zdravja, ki se kaže kot osebnostna spremenjenost in psihotična blodnjava motnja kot posledica psihičnih travm oziroma kroničnega stresnega dogajanja, ki je povzročila poškodbe možganov na nivoju celičnih struktur (nevronske okvare), neposredna posledica okoliščin iz obdobja 1984 do 1989, ko je trajal sodni proces zoper tožnikovega očeta in je bil tožnik, rojen 1975, izpostavljen številnim maltretiranjem vojaške obveščevalne službe in drugim pritiskom. Meni pa, da dogodki iz leta 1991 niso neposredni vzrok psihotičnih motenj oziroma ugotovljenih okvar zdravja, temveč so to travmatični dogodki v otroštvu in zgodnji adolescenci. Po mnenju organa pa tem dogodkom ni mogoče dati pravno pomembne veljave po 4. členu ZVojI, v zvezi s čemer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 2049/2009. 5. Sklicuje se na diagnozo, navedeno na 7. strani izvedeniškega mnenja, Blodnjava motnja po posttravmatski stresni motnji (F20.8) in ob sklicevanju na Mednarodno klasifikacijo bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene, Avstralska modifikacija (MKB10-AM) ugotavlja, da so pod to šifro diagnoze „Druge vrste shizofrenija; Cenestetična shizofrenija, shizofreniformna: - motnja BDO, - psihoza BDO1“. Na tej podlagi meni, da je tožnikova okvara zdravja bolezen, in navaja, da enako izhaja iz mnenja sodnega izvedenca, izdelanega za potrebe sodnega postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem.

6. Dodaja še, da okvara zdravja, ki je posledica dobljene rane ali poškodbe, praviloma pušča vidne sledove in da za takšno okvaro zdravja ZVojI ne postavlja roka za uveljavljanje invalidnosti. Navaja, da je glede bolezni drugače in da zakon za tak primer določa rok, v katerem je treba vložiti zahtevo. Tožnikova zahteva je bila vložena v letu 2007, med tem ko je zamuda roka iz drugega odstavka 121. člena ZVojI nastopila 1. 1. 1998, zamuda iz 96. člena ZVojI pa (upoštevaje, da je bil začetek zdravljenja v letu 1993) v letu 1999. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

7. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Uveljavlja kršitve pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Uvodoma se v zvezi s tretjim odstavkom 50. člena Ustave RS sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 76/2015, da je pri interpretaciji zakonske izvedbe določene ustavne pravice treba ob morebitni nejasni pravni ureditvi oziroma v primeru dvoma interpretirati ter uporabljati zakonsko ureditev _in favorem_ ustavni pravici. Uveljavlja kršitev 2., 5., 14., 22., 26. in 50. člena Ustave, 6., 13. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ter 1., 3. in 5. člena Konvencije ZN o pravicah invalidov.

8. Trdi, da je toženka ravnala v nasprotju z navodili Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 76/2015 in Upravnega sodišča v sodbi I U 28/2018, saj bi morala odločati le, ali gre za okvaro zdravja, ki je posledica bolezni ali poškodbe, in se ne bi smela spuščati v ugotavljanje drugih razlogov za utemeljenost zahtevka. Trdi tudi, da se toženka ponovno spušča v presojo dejstev, ki jih je glede strahu, ki je tožniku in njegovi družini narekoval beg z ozemlja Republike Slovenije, Upravno sodišče ugotovilo v sodbi I U 2049/2009. Izpodbijani odločbi v tem delu očita notranje nasprotje, saj se sklicuje na obrazložitev sodbe Upravnega sodišča, ki pa njenih zaključkov ne potrjuje.

9. Toženki očita, da se nepravilno sklicuje na mnenje izvedenca, postavljenega v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem, ki tožnika ni pregledal, tožnik pa je na mnenje podal pripombe. Očita ji tudi, da ne pojasni, zakaj ni sledila izvedenskemu mnenju, ki je bilo pridobljeno v obravnavanem postopku in s katerim je tožnik soglašal. 10. Iz previdnosti vztraja pri navedbah iz predloga za obnovo postopka in navaja, da je leta 1984 šlo za montiran proces zoper njegovega očeta, ko je bilo rečeno, da je oče terorist, zaradi česar je tudi tožnik mislil, da gre za teroristični napad in zato zbolel zaradi terorizma, čeprav je bilo vse neresnično. Trdi, da je navedeno razvidno iz obtožb zoper očeta in njegove obsodbe, ter dodaja, da so očeta obtoževali, da ima doma eksploziv, kjer so ga tudi iskali ter pri tem zbudili otroke in razbili celotno stanovanje. Tožnik je bil v zvezi s teroristično dejavnostjo zaslišan in sicer naj bi pokazal, kje naj bi bil zakopan eksploziv, čeprav ga sploh ni bilo. Vso družino, tudi tožnika, so vodili po gozdu in iskali bombe. Tožnika so tudi strašili, da bodo otroke dali v sirotišnico in da lahko eksplodira med spanjem. Meni, da je žrtev terorizma in da ima zato pravico, da se mu priznajo pravice po zakonu. Navaja, da je bil izpostavljen psihičnemu in fizičnemu maltretiranju s strani vojaških varnostnih organov ter da je to trajalo vsa leta očetovega zapora in še kasneje. Očeta je prvič videl po dveh letih zapora v zaporu v ..., kjer je bil zaradi stalnega mučenja, pretepanja in samic za otroke nerazpoznaven. Trdi, da je bila družina ves čas nadzirana in da so jih v tem času iz ..., kjer so otroci imeli prijatelje, preselili v ... in jih s tem še bolj osamili ter jim povzročali stres, saj so jih tudi strašili, da naj se pazijo, da jih ne ugrabi tuja obveščevalna služba.

11. Prav tako vztraja, da je okvara njegovega zdravja tudi neposredna posledica okoliščin vojne za Slovenijo leta 1991, ko so bežali pred nasiljem, ki so ga doživeli od JLA. Strah pred njimi se je stopnjeval, tako da so zadnji hip, ko je helikopter JLA letel čez Kranj, kjer je ubil novinarja, čez Jezersko zbežali kot begunci pred nasiljem JLA. Opisuje, da so se že v Avstriji začele tesnoba, stalne bolečine v prsih, stopnjevanje strahu, slabo počutje in bolečine v želodcu, zaradi česar je obiskoval zdravnika. Na pregledu za nabornika je bil spoznan za začasno nesposobnega za vojsko. V letu 1993 je bil napoten k psihiatru, konec leta 1996 pa je vsa potlačena travma in psihični strah, ki sta ga dušila vsa leta, izbruhnila in kasneje je bil 16 krat hospitaliziran.

12. Navaja, da je poškodba celic možganov dokazana v izvedenskem mnenju prim. A. A., o čemer obstaja tudi medicinska dokumentacija in mnenje njegovega osebnega psihiatra mag. B. B. Trdi, da je dejanski temelj okvare zdravja huda kronična duševna travma, povezana z dogodki v obdobju 1984 - 1989, ko je trajal montirani proces proti njegovem očetu in ko je bil izpostavljen maltretiranju vojaške obveščevalne službe. Dodaja, da so motnje trajale do začetka vojne za Slovenijo, ko so se še poglobile in se pokazale kot prave psihične motnje.

13. Navaja, da po mnenju izvedenca ne gre za endogeni proces, temveč za trajno osebnostno spremenjenost po kroničnih travmatičnih okvarah s paranoidno simptomatiko, ki se je začela zlasti moteče izražati po letu 1993 in se je zato tožnik takrat začel psihiatrično zdraviti, ter da je pri njem najverjetneje prisotna paranoidna blodnjava motnja, kot posledica posttravmatske stresne motnje ob hudem stresu v otroštvu. Dodaja, da sodobna nevroznanost in psihonevroimunologija ugotavljata, da stres povzroča fizične okvare možganov, in da so takšne spremembe podlaga kognitivne oškodovanosti pri depresiji in posttravmatski stresni motnji, kar je bilo ugotovljeno pri tožniku. Toženki očita, da ni upoštevala, da je izvedenec A. A. v obrazložitvi mnenja navedel, da je tožnik v letu 1991 ob begu družine doživel hud šok, kar mu je povzročilo hudo travmo in s tem poškodbo možganskih celic. Očita ji tudi, da zavrača dokaze in mnenja stroke ter lečečih zdravnikov. Nasprotuje ugotovitvi, da ima tožnik shizofrenijo, in meni, da je toženka napačno povzela izvedenca. Uveljavlja, da je sama, brez strokovnega znanja, opredelila, da gre za bolezen, ter ignorirala izvedenčeve navedbe, da stres povzroča fizične okvare možganov in da je pri tožniku prišlo do poškodbe možganov na nivoju celičnih struktur. Predlaga zaslišanje izvedenca prim. A. A., saj bo le on lahko pojasnil ugotovitve, ki jih je v mnenju zapisal glede tega, ali gre pri tožniku za poškodbo ali bolezen, pri čemer meni, da iz mnenja nedvomno izhaja, da gre za poškodbo možganov.

14. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da tudi iz odločbe Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje izhaja, da gre za bolezen. Meni, da je sledila izvedenskemu mnenju. Pojasnjuje, da kot upravni organ vodi postopek, izvaja dokaze in ugotavlja dejansko stanje ter da je na podlagi vseh dokazov ocenila, da je tožnik prepozno vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida. Meni tudi, da je sledila napotilom sodišč in ustavnemu načelu enakosti pred zakonom.

**Dokazni sklep**

15. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo v listine upravnega spisa zadeve in v listine v sodnem spisu ter v del mednarodne klasifikacije bolezni, objavljenem na spletnih straneh Nacionalnega inštituta za javno zdravje (C1). Izvedlo je tudi dokaz z zaslišanjem sodnega izvedenca prim. A. A. 16. Dokazni predlog za zaslišanje tožnika je bil na naroku za glavno obravnavo umaknjen. Tožnik je predlagal še zaslišanje C. C., ki naj bi izpovedala o poteku dogodkov in maltretiranju tožnika v letu 1984 in nadaljnjih letih ter o dogodkih v letu 1991. Ker je predmet presoje v tem upravnem sporu pravočasnost tožnikove zahteve za priznanje statusa civilnega invalida vojne, ki je odvisna od tega, ali je tožnikova okvara zdravja posledica poškodbe ali bolezni, je sodišče ta dokazni predlog kot nerelevanten zavrnilo.

**Glede datuma odločitve sodišča**

17. Sodišče je narok za glavno obravnavo, ki ga je opravilo 20. 10. 2021, v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka je bil po podatkih sodnega spisa kot zadnji vročen pooblaščenki tožeče stranke 2. 11. 2021. Ob upoštevanju pet dnevnega roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa2 je sodišče sodno odločbo izdalo 11. 11. 2021, to je po dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo.

**K I. točki izreka**

18. Tožba je utemeljena.

_Uvodno o stanju postopka_

19. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev o predlogu za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 14000-1/2008 z dne 12. 11. 2012. S to odločbo je drugostopenjski organ odpravil odločbo upravne enote z dne 10. 11. 2011 in sam odločil, da se tožniku ne prizna statusa civilnega invalida vojne. Pravnomočna odločitev z dne 12. 11. 2012 temelji na presoji, da je tožnikova okvara zdravja dobljena ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo leta 1991, vendar pa je ta okvara zdravja posledica bolezni ali poslabšanja bolezni, zaradi česar je zahteva za priznanje statusa, vložena v letu 2007, glede na določbe 963 in drugega odstavka 121. člena ZVojI4 prepozna.

20. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik predlog za obnovo postopka vložil zaradi novih dokazov po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), pri čemer je predložil dve vrsti novih dokazov: arhivske listine, s katerimi dokazuje obstoj dogodka iz 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI, in listine medicinske narave, s katerimi dokazuje, da je okvara zdravja posledica poškodbe in s tem pravočasnost zahteve. Odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo glede novih arhivskih dokazov je bila pravnomočna s sodbo I U 1346/2014 z dne 18. 9. 2014. Odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka glede listin medicinske narave, torej v delu, ki se nanaša na pravočasnost tožnikove zahteve, pa je sodišče z navedeno sodbo I U 1346/2014 in nato še s sodbo I U 28/2018 odpravilo in zadevo vsakič vrnilo drugostopenjskemu organu v ponoven postopek.

21. Sodišče je v sodbi I U 1346/2014 presodilo, da je upravni organ predložene izvide štel za dokaze, ki bi lahko pripeljali do drugačne presoje o pravočasno vloženi zahtevi in s tem do drugačne odločitve v postopku, saj jih je predložil v oceno zdravniški komisiji, s čimer je začel z izvajanjem dokazov na način, kot da je postopek obnovljen. Ker je upravni organ na pridobljeno mnenje oprl tudi svojo odločitev, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo, ker tožniku ni dal možnosti, da se seznani z mnenjem komisije in se o njem izjavi. S sodbo I U 28/2018 (v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 76/2015) pa je sodišče tedaj izpodbijano odločbo odpravilo, ker upravni organ tožniku kljub podanemu dokaznemu predlogu (tožnikova vloga z dne 14. 10. 2014) ni dal možnosti, da z izvedencem dokazuje, da je okvara zdravja posledica poškodbe in ne bolezni.

22. V ponovljenem postopku, v katerem je izdana v tem upravnem sporu izpodbijana odločba, je upravni organ sledil napotkom sodišča in postavil izvedenca medicinske stroke. Ker pa v obrazložitvi navaja, da sicer nima pravne možnosti zahtevati mnenje drugega izvedenca, če se z izdanim mnenjem zdravniške komisije, ki je njegov izvedenski organ, ne strinja, in da je treba načelo enakosti orožij zagotoviti (šele) v upravnem sporu, pa sodišče pojasnjuje, da je takšno stališče zmotno.

23. Upravni organ mora že v upravnem postopku storiti vse, da se izda zakonita in pravilna odločba. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP mora pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Njegova odločba mora vsebovati vse razloge, ki jih mora vsebovati obrazložitev po 214. členu ZUP, tj. zlasti razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, razloge, ki so mu glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev, in razloge, zaradi katerih ni ugodil kakšnemu zahtevku strank (3., 5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

24. Zdravniški komisiji prve in druge stopnje po določbah 98. in 99. člena ZVojI dajeta (zgolj) izvid in mnenje, o pravicah po ZVojI pa odloča upravni organ. Dejstvo, da po določbah 97. člena ZVojI pogoje za priznanje pravic upravni organ ugotavlja na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije, ne pomeni, da je na tako mnenje vezan, četudi v njem najde pomanjkljivosti oziroma če se z njim ne strinja. Upravni organ mora tako v zadevi, kakršna je obravnavana, poleg tega da strankam omogoči, da se o mnenju komisije izjavijo, navesti tudi dejansko stanje, ki ga je v postopku na ta način ugotovil in na katerem temelji njegova odločitev, ter se pri tem vsebinsko opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb strank, vključno s pripombami stranke na mnenje komisije. Če se glede na okoliščine izkaže za potrebno, mora pred izdajo odločbe pridobiti tudi morebitno dodatno mnenje komisije. Ko pa stranka, tako kot v obravnavanem primeru zatrjuje drugačno dejansko stanje in v zvezi s tem predlaga dokazovanje z ustreznim izvedencem, tak dokazni predlog upravni organ lahko zavrne le iz upravičenih razlogov, to je, če je obstoj dejstva, ki ga dokazuje stranka, že dokazan, če je dejstvo, ki ga stranka dokazuje pravno nepomembno, ali če je tak dokazni predlog za dokazovanje zatrjevanega dejstva po naravi stvari neprimeren.

_O vzroku za okvaro zdravja_

25. V izpodbijani odločbi upravni organ ugotavlja, da dogodki iz leta 1991 niso neposredni vzrok okvare tožnikovega zdravja, temveč je ta okvara neposredna posledica okoliščin iz obdobja 1984 do 1989, ko je trajal sodni proces zoper tožnikovega očeta. Ugotavlja tudi, da je okvara tožnikovega zdravja posledica bolezni, pri čemer se opira na diagnozo blodnjava motnja po posttravmatski stresni motnji (F20.8), ki jo izvedenec prim. A. A. navede na 13. strani izvedeniškega mnenja (ne pa na 7. strani, kot navaja organ), in na mnenje izvedenca mag. D. D. z dne 30. 12. 2017, izdelanega za potrebe sodnega postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem.

26. Glede na pojasnjeno stanje upravnega postopka, to je, da upravni organ odloča o predlogu za obnovo postopka potem, ko je bila tožnikova zahteva pravnomočno zavrnjena kot prepozna zaradi ugotovitve, da je okvara zdravja posledica bolezni, mora sodišče presoditi, ali je tožnik uspel dokazati, da je okvara njegovega zdravja posledica poškodbe.

27. Presoja upravnega organa, da je okvara tožnikovega zdravja posledica bolezni, se opira na navedbo šifre F20.8, ki po Mednarodni klasifikaciji bolezni (C1) pomeni eno od oblik shizofrenije, shizofrenija pa je po navedbah izvedenca endogenega izvora, torej ni posledica zunanjih dejavnikov. Ta šifra ustreza tudi mnenju mag. D. D., ki navaja, da gre pri tožniku za tipično endogeno psihozo shizofrenega kroga. Tožnik takšni presoji utemeljeno nasprotuje.

28. Mnenje mag. D. D. je bilo pridobljeno za drug sodni postopek, v zvezi s čemer toženka ni preizkušala, kakšna je bila tam naloga izvedenca, in zlasti, ali je bila temu izvedencu na voljo enaka medicinska dokumentacija kot v tej zadevi postavljenemu izvedencu prim. A. A. Poleg tega (kot poudarja tudi prim. A. A.) mag. D. D. tožnika tudi ni osebno pregledal. Izvedeniško mnenje mag. D. D. torej ne more biti ustrezna podlaga za presojo v tej zadevi, zlasti glede na podano pisno in ustno izvedeniško mnenje prim. A. A. 29. Prim. A. A. v svojem mnenju res navaja navedeno šifro F20.8, ki ustreza eni od oblik shizofrenije, vendar pa v svojem pisnem mnenju, v delu, v katerem navaja svoje ugotovitve in podaja svoje mnenje, izrecno in nedvoumno ugotavlja, da je tožnikova okvara zdravja posledica zunanjih dejavnikov, to je travmatičnih dogodkov ob pregonu tožnikovega očeta s strani jugoslovanske službe državne varnosti in nato ob agresiji JLA na Slovenijo. Prim. A. A. je ob ustni podaji mnenja izčrpno pojasnil, zakaj se je pri zdravljenju tožnika na izvidih pojavljala diagnoza shizofrenija (med drugim so simptomi te bolezni podobni simptomom osebnostne spremenjenosti, ki je posledica psihičnih travm) in zakaj pri tožniku dejansko ne gre za to bolezen (nanjo med drugim ne kaže niti družinska anamneza).

30. Prim. A. A. tako v pisnem kot ustnem mnenju (v katerem je upošteval zbrano medicinsko dokumentacijo, vključno z izvidi dr. B. B. iz predloga za obnovo postopka, in pregled tožnika) vztraja, da gre pri tožniku za okvaro zdravja, ki se kaže kot osebnostna spremenjenost in psihotična blodnjava motnja, ki je posledica psihičnih travm oziroma kroničnega stresnega dogajanja, ki je povzročilo poškodbe možganov na nivoju celičnih struktur (nevronske okvare). Pojasnjuje, da stres povzroča fizično okvaro možganov in da sta pri tem prizadeta predvsem limbični sistem in amigdala. Dodaja, da je dokazano, da zaradi stresa prihaja do atrofije dendritov, to je propada živčnih celic, zlasti v hipotalamusu in nekaterih drugih delih frontalnega režnja možganov. Takšne spremembe so med drugim podlaga za kognitivno oškodovanost pri depresiji in posttravmatski stresni motnji, ki je bila ugotovljena tudi pri tožniku. V zvezi s tem navaja, da sta že dr. E. E. in dr. F. F. (ki sta tožnika v preteklosti zdravila) ugotavljala znake organske cerebralne disfunkcije, težave v koncentraciji in pozornosti, anksioznost, depresivnost in tudi paranoidne simptome. Ugotavlja, da so občutki smrtne ogroženosti, ki jih je tožnik doživljal v opisanih „travmatskih situacijah vojaškega oziroma vojnega stresa“, po ugotovitvah nevroznanosti privedle do fizične poškodbe možganskih celic, ki se kažejo v motnjah duševnega funkcioniranja in psihične dezorenatacije.

31. Sodišče sledi navedenim ugotovitvam, ki jim toženka vsebinsko ne oporeka, in na njihovi podlagi zaključuje, da je tožnikova okvara zdravja, ki se kaže kot osebnostna spremenjenost in psihotična blodnjava motnja, posledica fizične poškodbe možganskih celic, ta pa je posledica psihičnih travm, ki jih je doživel tožnik.

32. Pri presoji, ali je opisana okvara tožnikovega zdravja posledica poškodbe ali bolezni, je pomembno, da ZVojI ne opredeljuje teh dveh pojmov. Iz zakonodajnega gradiva je sicer mogoče razbrati, da je razlog za razlikovanje med tema dvema vzrokoma za okvaro zdravja glede rokov za uveljavljanje pravic v težavnosti dokazovanja vzročne zveze med določenimi okoliščinami in nastankom bolezni po daljšem času, ko se manifestirajo že starostna obolenja.5 To pojasnilo, ki utemeljuje razloge za razlikovanje med boleznijo in poškodbo, pa ne omogoča opredelitve pojma poškodbe in njene razmejitve v razmerju do bolezni.

33. ZVojI ureja status in pravice vojnih invalidov, med njimi invalidnino, različne dodatke in zdravstveno varstvo (11. člen ZVojI), zato sodišče kot primerljivo zakonsko ureditev, v kateri je mogoče iskati podlago za razmejitev med poškodbo in boleznijo, šteje Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) in Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Vendar pa ZPIZ-2 (na katerega v 19. členu odkazuje tudi ZZVZZ) ne definira pojmov poškodbe in bolezni kot take, temveč glede na vsebino in namen zakona definira poškodbo pri delu (66. člen)6 in poklicno bolezen (68. člen)7. Čeprav sta ti dve opredelitvi namenjeni razmejitvi poškodb in bolezni, ki so nastale pri delu in v zvezi z delom, od tistih, ki z delom niso povezane, pa po presoji sodišča iz teh opredelitev izhaja tudi razmejitev med poškodbo in boleznijo kot tako.

34. Iz 66. in 68. člena ZPIZ-2 tako izhaja, da tudi bolezen lahko nastane zaradi vpliva zunanjih dejavnikov. Razlikujeta pa se predvsem po tem, kot izhaja zlasti iz prve in tretje alineje prvega odstavka 66. člena in prvega odstavka 68. člena ZPIZ-2, da je poškodba posledica posameznih dogodkov, ki vplivajo na telo, medtem ko je bolezen posledica dejavnikov, ki dolgotrajno in ponavljajoče vplivajo na telo.

35. Pri presoji sodišča dogodkov, ki jim je bil izpostavljen tožnik v 80 letih prejšnjega stoletja (maltretiranje s strani službe državne varnosti), in agresije JLA na Slovenijo v letu 1991, ni mogoče enačiti z dejavniki, ki dolgotrajno vplivajo na organizem. Gre za posamezne dogodke, ki so na način, ki ga v pisnem in ustnem mnenju opisuje izvedenec, to je s povzročitvijo močnega stresa, ki je v telesu povzročil hormonske spremembe, ki so vplivale na fiziološko stanje tožnikovega organizma tako, da je prišlo do poškodbe možganov na nivoju celičnih struktur (nevronske okvare). Okvaro zdravja, ki jo je utrpel tožnik, je po povedanem treba šteti za posledico poškodbe.

36. Upravni organ je po povedanem zmotno uporabil materialno pravo glede opredelitve poškodbe. Zmotno pa je tudi ugotovil dejansko stanje, ker ni upošteval izvedenčevih ugotovitev o poškodbi možganov na nivoju celičnih struktur. To narekuje ugoditev tožbi, odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek, v katerem bo toženka morala okvaro tožnikovega zdravja šteti za posledico poškodbe in zato za pravočasno. V nadaljevanju bo morala tožnikovo zahtevo vsebinsko obravnavati še z vidika ostalih pogojev po določbah ZVojI, in sicer tudi z vidika določb 4. člena ZVojI.

37. V zvezi s slednjim sodišče dodaja, da je toženka v izpodbijani odločbi navedla, da dogodki ob agresiji na Slovenijo v letu 1991 niso neposreden vzrok okvare tožnikovega zdravja, za kar pa ni navedla razlogov. V ponovljenem postopku se bo morala glede pomena teh dogodkov opredeliti do že zavzetih stališč sodišča v sodbi I U 2049/2009 glede intenzivnosti strahu, ki ga je ob agresiji JLA na Slovenijo lahko doživljal tožnik, kakor tudi do ugotovitev v odločbi z dne 12. 11. 2012, da je tožnikova okvara zdravja dobljena ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo leta 1991. Prav tako bo morala upoštevati ugotovitve izvedenca prim. A. A., ki v svojem pisnem in ustnem mnenju poudarja vpliv, ki ga je na tožnikovo okvaro zdravja imela agresija JLA na Slovenijo. Pri tem bo morala upoštevati izvedenčeve navedbe, da bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje drugačno, če vojaške agresije na Slovenijo ne bi bilo. Upoštevati bo morala tudi tožnikov opis dogodkov, ki ga je podal ob pregledu pri izvedencu, in ob navedbah o teži maltretiranja, ki ga je v 80-ih letih doživel s strani jugoslovanske službe državne varnosti, v zvezi s čemer tožnik opisuje tudi prisotnost JLA in vojaških specialcev, preizkusiti, kaj pomeni, da je 26. 6. 1991 prav jugoslovanska armada napadla Slovenijo, pri čemer je tožnik izvedencu opisal tudi streljanje helikopterja JLA na Savskem mostu v Kranju, v bližini katerega se je prav takrat nahajal. 38. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo sedaj pristojnemu Ministrstvu za obrambo v ponoven postopek.

_O pristojnem organu_

39. Po določbah 89. člena ZVojI o pravicah po tem zakonu na prvi stopnji odloča upravna enota, pristojna za vojne invalide, na drugi stopnji pa ministrstvo, ki je pristojno za vojne invalide. Izpodbijano odločbo je izdalo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je bilo takrat na drugi stopnji pristojno za vojne invalide. Z Uredbo o dopolnitvah Uredbe o organih v sestavi ministrstev, objavljeno v Uradnem listu RS št. 64/2021 z dne 23.04.2021, so upravne naloge na področju vojnih invalidov v pristojnosti Uprave Republike Slovenije za vojaško dediščino, ki je organ v sestavi Ministrstva za obrambo. Ker je v obravnavani zadevi izpodbijana in s to sodbo odpravljena drugostopenjska odločba, se zato zadeva vrne v ponoven postopek Ministrstvu za obrambo, ki je v skladu z navedenimi določbami Uredbe in določbami tretjega odstavka 16. člena ZUP in 89. člena ZVojI sedaj pristojni drugostopenjski organ za vojne invalide.

**K II. točki izreka:**

40. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopala odvetnica, se mu na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 evrov, povečani za 10 % na podlagi 4. člena Pravilnika, kar znaša 423,50 evrov. Ta znesek povečan za 22 % DDV znaša 516,67 evrov. Prizna se mu tudi povračilo stroška za izvedbo dokaza z ustno podajo mnenja izvedenca v višini 311,00 evrov, kot je določeno s sklepom I U 1398/2019-18 z dne 27. 10. 2021. Skupaj je tožnik upravičen do povračila stroškov v znesku 827,67 evrov. Drugi priglašeni stroški nimajo podlage v določbah Pravilnika.

41. Priznane stroške je toženka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah). Enako velja za presežek predujma (39 evrov), ki je bil založen po sklepu sodišča z dne 27. 8. 2021. 1 BDO: brez dodatne opredelitve. 2 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 Prvi odstavek 96. člena ZVojI: Zahteva za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni, se lahko vloži najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni. 4 Drugi odstavek 121. člena ZVojI: Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida oziroma civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991 ter zahtevo za priznanje pravic družinskim članom osebe, ki je umrla zaradi posledic bolezni, dobljene v teh okoliščinah, mogoče vložiti najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona. 5 Predlog zakona o vojnih invalidih - EPA 546 - prva obravnava. 6 Prvi odstavek 66. člena ZPIZ-2: Za poškodbo pri del po tem zakonu šteje: - poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan; - poškodba, povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec ter poškodba, povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na službeni poti; - obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. 7 Prvi odstavek 68. člena ZPIZ-2: Poklicne bolezni po tem zakonu so bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.