Jedro

Kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor obdolženca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja Okrajnega sodišča v Celju PR 89/2026 z dne 2. 2. 2026.

2.Zoper tako odločitev se pritožuje obdolženec zaradi kršitve postopkovnega in materialnega prava. Predlagal je, da pritožbeno sodišče napadani sklep "po uradni dolžnosti odpravi in ustavi izrečeno stransko sankcijo izvrševanja prepovedi vožnje motornih vozil v javnem cestnem prometu".

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V predmetni zadevi je predlagatelj zoper obdolženca vložil obdolžilni predlog zaradi utemeljenega suma storitve prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilnih cestnega prometa (ZPrCP). Očita se mu, da je dne 29. 1. 2026 ob 12.30 uri vozil lasten osebni avtomobil znamke Fiat, tip Panda, reg. štev. ... in sicer po ..., v neposredni bližini naslova ... v naselju Celje, iz smeri mesta Celja, v smeri proti Levcu in pri tem kršil določila ZPrCP s tem, da je imel med vožnjo motornega vozila v cestnem prometu več kot 0.52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s čimer je kršil določilo drugega odstavka 105. člena ZPrCP in storil prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP. Po pravilno opravljenem preizkusu je namreč indikator pokazal rezultat 1.30 mg/L izdihanega zraka, kar ob upoštevani varnostni razliki pomeni, da je imel v organizmu najmanj 1.18 mg alkohola na liter izdihanega zraka.

5.Predlagatelj je hkrati z obdolžilnim predlogom vložil tudi predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, čemur je prvo sodišče sledilo s sklepom z dne 2. 2. 2026. Zoper navedeni sklep je obdolženec vložil ugovor, katerega je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom argumentirano zavrnilo.

6.5. Obdolženec v pritožbenih navedbah ponavlja ugovorne trditve in svoje nestrinjanje z začasnim odvzemom vozniškega dovoljenja, vendar iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, pritožbenega sodišča ne prepriča v nezakonitost oziroma nepravilnost zaključka sodišča prve stopnje o neutemeljenosti njegovega ugovora z dne 16. 2. 2026.

7.6. Kot je obdolžencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, iz določbe prvega odstavka člena 113.a ZP-1 izhaja, da mora prekrškovni organ v primeru, če je podan utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija KT v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, v petih dneh od ugotovitve prekrška in storilca predlagati sodišču, da storilcu začasno odvzame vozniško dovoljenje. Pri tem se skladno s prvim odstavkom 113.b člena ZP-1 sodišče pri odločanju o predlogu o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja omeji zgolj na presojo izpolnjevanja pogojev za odvzem vozniškega dovoljenja.

8.Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da utemeljen sum izhaja iz navedb v obdolžilnem predlogu in zapisnika o alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, ki ga je obdolženec podpisal in nanj in imel pripomb. Glede na predložene dokaze je verjetnost, da je obdolženec ta prekrška dejansko storil, večja od verjetnosti, da ju ni storil.

9.7. Iz 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bil preizkus alkoholiziranosti storilca opravljen z elektronskim alkotestom, ki je po pravilno opravljenem preizkusu pokazal 1.30 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (oziroma ob upoštevanju tolerance najmanj 1.18 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), ter da iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izhaja, da se je storilec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal.

10.8. Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, kar na več mestih v pritožbi izpostavi obdolženec, vendar uporabo indikatorja, kot je storilcu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP ter se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno ter predstavlja podlago ugotovitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP.

11.9. Ustaljena sodna praksa, ki jo je Ustavno sodišče še pred dognanjem neskladja drugega odstavka 107. člena ZPrCP s 27. členom Ustave (domneva nedolžnosti) v zadnji precedenčni odločbi ocenilo kot razumno, šteje preizkus z indikatorjem za pravilno in veljavno podlago za ugotovitev odgovornosti za prekršek ter za izrekanje sankcij, če se preizkušanec z rezultatom strinja, kar potrdi s podpisom zapisnika. Kljub temu, da je Ustavno sodišče prepoznalo neustavnost drugega odstavka 107. člena ZPrCP, pa je protiustavno ureditev obdržalo v veljavi do odprave dognane neskladnosti (tč. 3, 4 izreka odločbe Up-290/20, U-I-138/24). Poudarilo je, da bi v nasprotnih primerih lahko prišlo do upada nadzora nad spoštovanjem prepovedi vožnje pod vplivom alkohola ter s tem do povečanega ogrožanja zdravja in življenja udeležencev v cestnem prometu, medtem ko sta pravici do zdravja ter življenja temeljni ustavni vrednoti. Na ta način je Ustavno sodišče opravilo tehtanje med posegi v domnevo nedolžnosti storilcev danega prekrška ter varstvom zdravja in življenja udeležencev cestnega prometa, ki so ogroženi zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Preprečilo je še hujše neustavno stanje, kot če se neustavna ureditev za določen čas vendarle še ohrani v veljavi. Obvezne odločbe Ustavnega sodišča res učinkujejo ex tunc, torej tudi v odprtih postopkih o prekrških, izvršenih pred sprejemom precedenčne odločbe. Ker pa je bila veljavnost zakonskega temelja za uveljavljanje prekrškovne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 107. člena ZPrCP celo prolongirana do odprave protiustavnosti, je na dlani, da se sme uporabiti tudi v sedaj odprtih postopkih. Temu dejstvu nenazadnje pritožnik niti ne nasprotuje (tako str. 24 pritožbe).

12.10. Posledično so, kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi (kar pritožnik poudarja na več mestih). Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je postopek ugotavljanja psihofizičnega stanja voznika urejen v 107. členu ZPrCP, ki je specialni zakon v razmerju do ZP-1.

13.11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, v katerih pritožnik problematizira dokazno vrednost zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ko navaja, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nima nobene dokazne vrednosti, ker 107. člen ZPrCP ni usklajen z določbami 55., 57. in 109. člena ZP-1, ki zahteva uporabo ustreznega tehničnega sredstva, med katere elektronski alkotest ne spada in ker ne izpolnjuje zahtevanih pogojev iz 55. člena ZP-1, saj nima pouka o pravicah storilca, ni bil prebran storilcu in storilcu ni bila dana pravica do izjave. Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana v drugem odstavku 107. člena ZPrCP. Zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavi uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tudi izostanek navedbe v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti, da je bil zapisnik obdolžencu prebran, v tej fazi postopka, ob presoji obstoja utemeljenega suma, ne zmanjšuje njegove verodostojnosti.

14.12. Ob umestitvi v obstoječe ustavnopravno stanje stvari so neuspešne pritožbene navedbe, da se podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, s čimer je storilec izrazil strinjanje z rezultatom elektronskega alkotesta, "šteje za samoobtožbo", zaradi česar bi moral prekrškovni organ (policist) storilca pred podpisom tega zapisnika poučiti o tem, da ni dolžan "izpovedati" zoper samega sebe ali priznati krivde. Odsotnost pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo (tako četrta alineja 29. člena Ustave) ne predstavlja nedopustne neuporabe danega instituta za zbiranje dokazov o kršitvi koncentracije alkohola v izdihanem zraku, kakor smiselno zatrjuje pritožba.

15.13. T. i. pouk Miranda, ki izvira iz privilegija zoper samoobtožbo, že pojmovno ne more soditi v okvire preizkusa alkoholiziranosti. Privilegij varuje storilca zgolj pred izsiljevanjem testimonialnih dokazov (verbalnih izjav), ne pred oblastnimi posegi v njegovo telo oziroma pred pridobivanjem fizičnih dokazov, kar je tudi preizkus z alkotestom. Priznavajo ali potrjujejo se lahko le tista dejstva, ki so v zavesti in vednosti storilca ter pod njegovo kontrolo, kar za rezultate alkotesta ne velja. Ustavno sodišče je v zadnji odločbi judiciralo, da izjava preizkušanca, da se s pozitivnim rezultatom indikatorja strinja, niti ni dokazno relevantna, saj posameznik s svojim védenjem in znanjem pozitivnemu rezultatu preizkusa ne more podeliti potrebne verodostojnosti ter takšna izjava nima dokazne teže. Ker torej ne gre za izjavo, tj. izraženo s podpisom zapisnika, ki bi vsaj hipotetično lahko prispevala k samo/obremenitvi storilca (saj okoliščina, o kateri se izjavlja, ni dosegljiva njegovemu spoznanju), s privilegijem zoper samoobtožbo ne more biti varovana. Določbe 107. člena ZPrCP niso bile prepoznane kot neskladne z Ustavo iz razloga, ker pred preizkušančevim soglasjem s pozitivnim rezultatom alkotesta ni predviden pouk o privilegiju zoper samoobtožbo. Ali še drugače zapisano - izjava posameznika, da pritrjuje rezultatu preizkusa z indikatorjem, ni izjava testimonialne narave, ki bi v razmerju do preizkusa pomenila dodatno spoznavno vsebino, zato v takšni izjavi ni mogoče prepoznati preboja iz sfere posega v storilčevo telo oziroma pridobitve fizičnih dokazov. Posledično merila privilegija zoper samoobtožbo v tej situaciji niso upoštevna, pravni pouk pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni predviden in se nasprotno pritožbeno stališče, s katerim pritožnik uveljavlja nezakonitost napadene sodbe v smislu kršitve drugega odstavka 55. člena ZP-1, pokaže kot neutemeljeno. Po izrecni odločbi Ustavnega sodišča se drugi odstavek 107. člena ZPrCP uporablja do odprave ugotovljene neustavnosti ureditve in v odprtih postopkih, vključno z odsotnostjo meril privilegija zoper samoobtožbo v danem procesnem položaju.

16.14. Glede na gornja pojasnila o naravi elektronskega alkotesta, poteku ugotavljanja psihofizičnega stanja voznikov ter pomenu in dokazni vrednosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega izhaja, da se je preizkušanec z rezultatom elektronskega alkotesta strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal, so neutemeljene pritožbene navedbe, da določbe 105. člena ZPrCP niso "pristojne" za zbiranje dokazov o kršitvi dovoljene koncentracije alkohola v izdihanem zraku ter da je sodišče prve stopnje kršilo določbe Zakona o meroslovju (ZMer-1). Slednji se namreč uporablja le za merilne naprave, pojasnjeno pa je bilo, da elektronski alkotest ni merilna naprava, kar pa ne pomeni, da na njegovi podlagi ni mogoče ugotavljati stopnje alkoholiziranosti voznika in mu izrekati sankcij zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da prekrškovni organ in sodišče v tej fazi postopka ne razpolagata z uradno meritvijo koncentracije alkohola v izdihanem zraku ter da se na podlagi opravljenega preizkusa ne sme določiti prekršek po določbi drugega odstavka 105. člena ZPrCP.

17.15. Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene trditve, da uradna oseba prekrškovnega organa nima pristojnosti za izrekanje stranskih sankcij, torej KT. Konkretna nevarnost za nastanek hude posledice namreč ni zakonski znak prekrška, kot to očitno napačno razume pritožnik, ko navaja, da uradna oseba prekrškovnega organa o tem ne sme zaključevati. Zakonodajalec je v prvem odstavku 22. člena ZP-1 opredelil abstraktno nevarnost, katere presojo je v zvezi z določbo 4. točke četrtega odstavka 105. člena ZPrCP opravil že sam ter za takšno kršitev poleg globe 1.200,00 EUR predpisal še stransko sankcijo 18 KT.

18.16. Začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni stranska sankcija temveč ukrep začasne narave, ki je obligatorno predpisan s strani zakonodajalca zaradi zagotavljanja varnosti cestnega prometa, saj se z njim iz cestnega prometa izloča tiste voznike, ki s storitvijo katerega od najhujših prekrškov, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 KT v cestnem prometu, hudo ogrožajo varnost cestnega prometa. Tako so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene trditve, da sodišče pri obdolžencu izvršuje izrečeni ukrep stranske sankcije na podlagi uporabe določbe 124. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), kar je v nasprotju z določbo četrtega odstavka 4. člena ZP-1. Sodišče namreč ni odločilo o izreku kazenskih točk (kot to napačno razume pritožnik), saj je slednje vezano na ugotavljanje odgovornosti za očitani prekršek. Prav tako so povsem zgrešena pritožbena naziranja, da je sodišče izreklo stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila, kar namreč nima veze z izpodbijanim sklepom, s katerim se je obdolžencu z začasnim ukrepom odvzelo vozniško dovoljenje, kar ne pomeni sankcije za očitani prekršek.

17.Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil prekršek, zaradi katerega se mu izreče stranska sankcija 18 KT, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je storilčev ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja neutemeljen. Za konkretno zadevo nerelevantno je citiranje določb Zakona o sodniški službi ter sklicevanje na Uredbo (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o evropski standardizaciji, relevantnost česar pritožnik ne pojasni. Prav tako nerelevantno oz. nekonkretizirano je citiranje obsežne sodne prakse ESČP glede privilegija zoper samoobtožbo (na str. 12 pritožbe). Pritožnik neosnovano izpostavlja tudi sodbo VSRS IV Ips 105/2009 z dne 25. 5. 2010, odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-320/15 z dne 19. 1. 2017 in sklep VSC III Kp 4111/2020 z dne 21. 3. 2023. Pritožbeno izpostavljene odločbe (sodba VSL PRp 2142/2008, Okrajno sodišče v Jesenicah sodba ZSV 447/2013 sodba VS RS IV Ips 36/2016, odločba US RS, Up 1293/08 z dne 6.7.2011) ali niso bile izdane v primerljivih zadevah ali niso objavljene in tudi ne predložene k pritožbi, zato pritožba s sklicevanjem na njih ne more biti uspešna. Prav tako ne more biti uspešna s sklicevanjem na pravno mnenje Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, ker ta pravna mnenja za sodstvo, ki je neodvisna veja oblasti, niso zavezujoča. Pritožbene trditve, da je bila kršena domneva nedolžnosti (27. člen Ustave RS) ali da je bilo prekršeno načelo in dubio pro reo (v dvomu v korist obdolženca), ob vsem navedenem, ne morejo privesti do pritožbenega uspeha.

18.Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo obdolženca, ki je v celoti neutemeljena, zavrniti (določba tretjega odstavka 163. člena ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma ( 159. člen ZP-1) izpodbijani sklep potrditi.

19.Obdolženec ni uspel z vloženo pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka 144. člena ZP-1 moral v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe o prekršku plačati sodno takso za pritožbo po tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

-------------------------------

1Odločba US RS Up-290/20, U-I-138/24 z dne 2. 10. 2025 (tč. 24 in 25 obrazložitve).

2Prav tam (tč. 50 in 51 razlogov).

3Pritrdilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Katje Šugman Stubbs k odločbi US RS Up-290/20, U-I-138/24 z dne 2. 10. 2025.

4Odločba US RS Up-290/20, U-I-138/24 z dne 2. 10. 2025 (tč. 37 obrazložitve).

5Prav tam (tč. 47-49 razlogov).