Jedro

Od ljudi ni mogoče zahtevati, da ob začasni odsotnosti poskrbijo za dejanski sprejem sodnih pisanj. Drugače pa je tedaj, ko je stranka med tekom sodnega postopka lahko računala s tem, da bo opravljena kakšna vročitev. Sicer pa človek lahko računa s tem, da bo, če bo v času njegove odsotnosti opravljena vročitev, lahko dosegel vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog drugega toženca za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in zaradi kršitve določb 22. in 23. člena Ustave RS pritožuje drugi toženec, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik najprej graja sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 495/99, Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1963/2000 in Ustavnega sodišča RS Up 184/98 ter poudarja, da je šlo v citiranih zadevah za drugačno procesno situacijo kot v obravnavani.

Pritožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi moral zato, ker je vedel, da bo vsaj tri mesece odsoten z naslova stalnega bivališča, zagotoviti, da bi bila pošta o tem obveščena. Pritožnik graja stališče sodišče prve stopnje, da bi tako ravnal povprečno skrben udeleženec v pravnem razmerju. Absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP) vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je ugotovilo, kako bi ravnal povprečno skrben udeleženec v pravnih razmerjih. Poleg tega pritožnik poudarja, da do prejema zamudne sodbe ni bil udeleženec pravnega razmerja s tožnikoma, zato meni, da takšna ugotovitev sodišča prve stopnje predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožnik se sklicuje na pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter pravico do nepristranskega sojenja. V nadaljevanju pritožbe meni, da mu je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja, ker je o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločila ista sodnica, ki je izdala zamudno sodbo.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Nosilni razlog za izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje je, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče ugoditi, takoj ko je mogoče predlagatelju v zvezi z zamudo procesnega dejanja očitati kakršnokoli krivdo. Takšno stališče sodišča prve stopnje je načeloma pravilno. A pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo pomembno okoliščino (1), to je, da tožnik uveljavlja vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo prvega procesnega dejanja v postopku, ki je bila posledica nadomestne oziroma fiktivne vročitve. Od ljudi ni mogoče zahtevati, da ob začasni odsotnosti poskrbijo za dejanski sprejem sodnih pisanj. Drugače je tedaj, ko je stranka med tekom sodnega postopka lahko računala s tem, da bo opravljena kakšna vročitev. Tedaj je njena odgovornost, da ob odsotnosti zaradi na primer počitnic, zdravljenja, službene odsotnosti... poskrbi za dejanski prejem sodnih pošiljk in za ustrezno komunikacijo z odvetnikom. Sicer pa človek lahko računa s tem, da bo, če bo v času njegove odsotnosti opravljena vročitev, lahko dosegel vrnitev v prejšnje stanje (2). Nasprotno stališče bi kršilo pravico do zasebnosti in svobodo gibanja.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da obvestilo toženca pošti o odsotnosti ne bi moglo v ničemer vplivati na način vročanja v obravnavani zadevi. Pošta mora sodna pisanja vročiti na naslov, ki ga označi sodišče. Začasna preusmeritev pisanj je pogodba med pošto in njeno stranko, ki na vročanje sodnih pisanj ne more in ne sme vplivati (podobno kot npr. pogodba o poštnem predalu). Sodna pisanje v pravdnem postopku se namreč vročajo po določbah ZPP.

Višje sodišče torej ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da je pritožnik ravnal malomarno, ker pošte ni obvestil o načrtovani odsotnosti oz. ker ni poskrbel za prejem sodnih pošiljk v času zatrjevane trimesečne odsotnosti. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje, izhajajoč iz zgoraj nakazanega stališča oceniti preostale trditve pravdnih strank o vzroku zamude, opravičenosti le-te, pa tudi trditve tožeče stranke o tem, da je bil tožnik dosegljiv na enaki telefonski številki kot običajno, ki kažejo na to, da v kritičnem času naj sploh ne bi bil odsoten.

Niso pa utemeljene pritožbene navedbe, da je prišlo do kršitve pravice do nepristranskega sojenja, ker je o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločila sodnica, ki je v tej zadevi izdala zamudno sodbo. V skladu z določbo drugega odstavka 23. člena Ustave lahko sodi le sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom. Ko je zadeva dodeljena sodniku, mora ta odločati o vseh vsebinskih in procesnih vprašanjih. Nobenega razloga in nobene podlage ni za to, da bi se spis po izdaji sodbe predodelil v delo drugemu sodniku. Takšno ravnanje bi kršilo sodni red, poseglo v ustavno pravico do zakonitega sodnika, bilo pa bi tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Dejstvo, da je sodnica v zadevi izdala zamudno sodbo, tudi v dejanskem smislu ne povzroča njene pristranskosti pri odločanju o opravičenosti toženčeve zamude in s tem utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Še manj na to vplivajo vprašanja normiranja sodniškega dela, ki jih nekorektno izpostavlja pritožba.

(1)Glede katere se odločitvi Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, razlikujeta od obravnavane zadeve.

(2)Tako: Aleš Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 489.