Jedro

Naravo javnega reda v državi imajo nedvomno tiste njene sestavine, ki jo označujejo kot subjekt; med drugim njeni državni organi in jezik, v katerem ti poslujejo.

Po določbi 92. člena Sodnega reda sodišče stranko, ki pride na sodišče zaradi osebne vročitve tujega sodnega akta brez prevoda, mora opozoriti, da ima pravico odkloniti sprejem. Ker se dejstvo, da je bila stranka opozorjena na pravico odkloniti sprejem, ne domneva, mora po presoji vrhovnega sodišča tisto sodišče, ki opravi osebno vročitev tujega sodnega akta, to opozorilo stranki vnesti tudi v zapisnik, ki ga sestavi ob vročitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se ugovoru nasprotnega udeleženca ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I R 61/99 z dne 16.2.2000 pa tako spremeni, da se predlog za priznanje zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Celovcu, opr. št. 15 C 2718/98 g z dne 16.2.1999 z a v r n e.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je priznalo pravno veljavnost zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Celovcu, opr. št. 15 C 2718/98 g z dne 16. 2. 1999, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 2.6.1999 in po kateri bi moral nasprotni udeleženec plačati predlagatelju 1.181.968,00 ATS z 8,5% letnimi obrestmi in s 4,5 % letnimi zamudnimi obrestmi, vsakokrat od 28.10.1998 dalje ter ob četrtletni kapitalizaciji in mu povrniti 55.517,20 ATS stroškov postopka.

Okrožno sodišče v Ljubljani je ugovor nasprotnega udeleženca zavrnilo.

Proti sklepu o zavrnitvi ugovora je vložil nasprotni udeleženec pravočasno pritožbo, v kateri ni izrečno uveljavljal nobenega pritožbenega razloga. Odločitev sodišča je pristranska, saj upošteva le izjave tožnika. Upnikova terjatev še ni zapadla v plačilo. Sicer pa je terjatev zavarovana s hipoteko. Prič, ki jih je predlagal toženec, sodišče ni zaslišalo. Listine so bile nasprotnemu udeležencu vročene le v nemškem jeziku. Ko je na to opozoril delavko sodišča, mu je ta odgovorila, naj si jih da prevesti. Na to, da lahko prevzem listin odkloni, ga ni opozorila. Nasprotni udeleženec je v nepremičnino veliko investiral, kar pa v sodnem postopku ni bilo upoštevano. Zaradi velike stiske, ki je posledica nezaposlenosti, nasprotni udeleženec plačila dolga sploh ne zmore.

V odgovoru na pritožbo je predlagatelj navedel, da pritožba, ki le ponavlja trditve iz ugovora, ne more biti utemeljena.

Pritožba je utemeljena.

Pogoje in postopek za priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb določa Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99 - v nadaljevanju ZMZPP) v členih od od 94. do 111. V 96. členu ZMZPP je določeno, da sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor prizadete osebe ugotovi, da ta zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku (prvi odstavek). Po določilu drugega odstavka istega člena pa se šteje, da prizadeta stranka ni mogla sodelovati v postopku zlasti, če ji vabilo, tožba ali sklep, na podlagi katerega se je začel postopek, niso bili osebno vročeni oziroma osebna vročitev ni bila niti poskušena, razen, če se je na kakršenkoli način spustila v obravnavanje glavne stvari v postopku na prvi stopnji. Tuja sodna odločba se po določilu 100. člena ZMZPP tudi ne prizna, če bi bil učinek njenega priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.

Način in postopek vročanja sodnih in drugih pisanj med Republiko Slovenijo in drugimi državami ureja Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) v 175. in naslednjih členih. Na uporabo navedenih določb ZPP pa napotujeta 37. člen Zakona o nepravdnem postopku in 111. člen ZMZPP. ZPP se sklicuje tudi na določbe morebitnih mednarodnih pogodb.

Republika Slovenija in Republika Avstrija sta način in postopek vročanja uredili z dvostransko pogodbo (ki je bila sicer sklenjena med FLRJ in Republiko Avstrijo) o vzajemnem pravnem prometu z dne 16.12.1954 (Ur. l. FLRJ - mednarodne pogodbe, št. 8/55 - v nadaljevanju: Pogodba, katere nasledstvo sta Republika Slovenija in Republika Avstrija notificirali s sklenitvijo Sporazuma o nadaljnji veljavnosti jugoslovansko - avstrijskih pogodb v odnosih med Republiko Slovenijo in Zvezno vlado Republike Avstrije o nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko - avstrijskih pogodb z dne 16.10.1999 - Ur. l. RS - mednarodne pogodbe, št. 4/93 - v nadaljevanju: Sporazum).

V 7. in 8. členu Pogodbe sklenjene med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo sta se pogodbenici zavezali, da bosta vročali pisanja in nudili siceršnjo pravno pomoč v pravdnih in nepravdnih zadevah na podlagi zaprosil ustreznih ministrstev, pisanja, ki se vročajo, pa morajo biti sestavljena v jeziku zaprošenega sodišča ali pa jim mora biti priložen prevod v ta jezik (prvi odstavek 14. člena Pogodbe). Če pisanje ni sestavljeno v jeziku zaprošenega sodišča, niti mu ni priložen prevod v ta jezik, opravi sodišče vročitev samo, če bo naslovnik pripravljen sprejeti pisanje (drugi odstavek 14. člena Pogodbe).

Prej nevedene določbe predstavljajo pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi. Pri pravnem vrednotenju pomena (kršitev) posameznih od citiranih določb in predvsem sporazuma o postopku vročanja, pa je treba po presoji vrhovnega sodišča upoštevati tudi doseženo raven varstva človekovih pravic, katerih večji del je ustavnopravno varovanih z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), med njimi z načelom enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem (22. člen URS) in pravico do uporabe svojega jezika v postopkih pred državnimi organi (62. člen URS). To raven varstva zagotavlja Republika Slovenija vsem subjektom v postopkih pred njenimi organi in enako varstvo je glede na določila sporazuma zagotovljeno njenim državljanom na njenem območju tudi pri procesnih dejanjih, ki se opravljajo na prošnjo državnih organov Republike Avstrije v Republiki Sloveniji (čeprav s pomočjo državnih organov te države) oziroma katerih procesni učinki nastopijo v njej. Tako zaključevanje ima oporo tudi v 100. členu ZMZPP, ki določa, da se tuja sodna odločba ne prizna, če bi bil učinek njenega priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Po pravni teoriji se ta pravila nanašajo tako na materialnopravna kot na procesnopravna vprašanja. Naravo javnega reda v državi pa imajo nedvomno tiste njene sestavine, ki jo označujejo kot subjekt; med drugim njeni državni organi in jezik, v katerem ti poslujejo. Uradni jezik v Republiki Sloveniji pa je slovenščina (11. člen URS, na območju italijanske in madžarske narodne skupnosti pa še njuna jezika). Torej določba 14. člena med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo sklenjene Pogodbe predstavlja tako (kot v drugih primerih npr. predpis zakonodajalca) le realizacijo določenega ustavnega varstva, v tem primeru pravice do takega postopka, ki zagotavlja ustavni standard poštenega sojenja.

V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je tuje sodišče, to je Okrožno sodišče v Celovcu, vročilo svoja, v nemščini sestavljena pisanja, preko Okrožnega sodišča v Kopru. Pisanja niso bila prevedena v slovenski jezik.

Po 96. členu ZMZPP sodišče Republike Slovenije zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku. Nasprotni udeleženec zatrjuje ravno obstoj takih nepravilnosti, vrhovno sodišče pa je ugotovilo, da je v tem delu njegova pritožba utemeljena.

Ob dejstvu, da so bila vsa pisanja sestavljena le v nemškem jeziku, prevodi v slovenski jezik pa niso bili priloženi, bi lahko Okrožno sodišče pisanja vročilo nasprotnemu udeležencu le v primeru, če bi ta v to privolil (14. člen Pogodbe). Navedeno določilo je procesnopravne narave in v funkciji tako imenovanega poštenega sojenja. V postopku ni bilo sporno dejstvo, da je nasprotni udeleženec pisanja tujega sodišča (tožbo, vabilo na obravnavo, sodbo itd.) prevzel, kar je potrdil s svojim podpisom zapisnikov Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. II Pom -i 142/98 z dne 15.12.1998 in opr. III Pom-i 23/99 z dne 31.3.1999. Vendar pa iz navedenih zapisnikov ni razvidno, da je bil pred prevzemom tudi opozorjen, da lahko prevzem odkloni. Po določbi 92. člena Sodnega reda (Ur. l. RS, št. 17/95 s kasnejšimi spremembami) pa sodišče stranko, ki pride na sodišče zaradi osebne vročitve tujega sodnega akta brez prevoda, mora opozoriti, da ima pravico odkloniti sprejem. Ker se dejstvo, da je bila stranka opozorjena na pravico odkloniti sprejem, ne domneva, mora po presoji vrhovnega sodišča tisto sodišče, ki opravi osebno vročitev tujega sodnega akta, to opozorilo stranki vnesti tudi v zapisnik, ki ga sestavi ob vročitvi.

Iz povedanega sledi, da v obravnavanem primeru ni dokazana pravilna vročitev tujih aktov nasprotnemu udeležencu. Zato je vrhovno sodišče pritožbi ugodilo tako, da je predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrnilo.