Jedro

V kolikor se je delodajalec posluževal gotovinskega izplačila plač delavcem, bi moral to izvajati na način, ki je določen z Navodilom za izplačilo gotovine fizičnim osebam z nakaznico s katerim je predpisan postopek za dvig gotovine iz žiro računa za izplačilo plač, ki ga ima nalogodajalec pri Agenciji RS za plačilni promet, ob tem, da bi upravičenec gotovine moral prejem denarja ustrezno potrditi na blagajniškem izdatku. Tožnikov podpis na izplačilnih listih, izkazuje zgolj obračun plače, ne izkazuje pa, da je delavec dejansko prejel pripadajočo neto plačo oz. nadomestilo plače za vtoževane mesece ter regres za letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati nadomestilo plače za mesec avgust 1994 v znesku 60.000,00 SIT, za mesec september 1994 v znesku 60.000,00 SIT in za mesec oktober 1994 v znesku 48.000,00 SIT ter regres za letni dopust za leto 1994 v znesku 44.000,00 SIT, vse zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19.7.1996 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 116.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4.12.2002 dalje do plačila, vse v oku 8 dni. Kar je tožnik zahteval več, je sodišče zavrnilo.

Toženec se je pritožil zoper sodbo v delu, v katerem je bilo ugodeno tožnikovim zahtevkom iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava po določbi 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da sta se s tožnikom dogovarjala za pobot, do katerega ni prišlo, ker ge za terjatve iz dveh pravnih subjektov. Zaposlenim delavcem je poravnal vse obveznosti iz naslova zaposlitve. Glede tožnika trdi, da ni plačal nabavljeni material. Tožnik je v sporu vložil tožbo šele v letu 1999, ko je po izvedenem izvršilnem postopku moral plačati material z zamudnimi obrestmi. Ves ta čas ni imel nobenih zahtev za plačilo dolgovanih zneskov. Na to dejstvo se ni skliceval tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi leta 1995, v katerem je navajal vrsto nepravilnosti. Poleg tega v pritožbi navaja, da ne bi pristal na predlagano sporazumno prenehanje delovnega razmerja, temveč bi zahteval, da tožnik poda drugačen predlog. Ker je tožnik na odpoved pristal, kaže da je bilo vse poravnano. Sodišče je zmotno razlagalo navedeno pisno izjavo, pri čemer je glede odločitve o upravičenosti tožnika do zahtevanih zneskov dalo prevelik pomen tako njegovi izpovedbi kot izpovedbi sodelavca. V ničemer se ni opredelilo do predloženih obračunskih listov, ki vsebujejo tožnikov podpis. Očitno je bil tožnik nezadovoljen zaradi delovnih razmer in nerednih plačil, kar je bil razlog, da je zapustil delo brez tega, da bi poravnal dolg iz naslova nabave materiala. Sedaj je z vložitvijo tožbe izkazan namen njegovega maščevanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti zavrne tožnikove zahtevke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Neutemeljeno je pritožbeno opozarjanje, da vsebuje izpodbijana sodba nasprotje med listinami in obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku v skladu z napotki pritožbenega sodišča ponovno izvedlo potrebne dokaze in poleg tega dodatno zaslišalo obe stranki glede možnosti pobota medsebojno dolgovanih zneskov. Po tako dopolnjenem postopku se je opredelilo do odločilnih dejstev sporne zadeve, ki jih je v bistvenem obsegu tudi obrazložilo. Glede tega je potrebno poudariti, da toženec ni imel nobene podlage, da je tožniku po prenehanju delovnega razmerja zadrževal izročitev delovne knjižice, saj dolg iz naslova nabavljenega materiala ni neposredno bremenil njega kot delodajalca, temveč drugo podjetje. To je dokazano kasneje z izvršbo in sodbo Okrajnega sodišča v Kopru, iz katere je razvidno, da je kot upnik zoper tožnika udeležena družba Scarbo, ki ji je tožnik moral v vlogi dolžnika poravnati znesek 372.551,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da se tožnik po prenehanju zaposlitve pri tožencu ni skliceval na dolgovano plačo. Iz ugovora zoper sklep o izvršbi (priloga A 10) izhaja, da mu toženec v zadnjem letu dela ni pravilno obračunaval in izplačeval osebne dohodke, v obdobju od 23.9. do 4.11.1994 pa nadomestila za bolniško odsotnost. Prav tako mu ni plačeval regresa, potnih stroškov in malice. Tožnik je sicer s tožencem imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, vendar v njej ni razvidna višina mesečne plače, ki je bistvena sestavina pogodbe. Dogovorjena plača v pogodbi o zaposlitvi predstavlja osnovno plačo, ki se delavcu izplačuje za poln delovni čas, normalne pogoje dela ter predvidene delovne rezultate in ne vključuje dodatkov. Delavec je upravičen do najmanj izhodiščne plače za tarifni razred delovnega mesta v skladu z višino iz kolektivne pogodbe. Pravilno bi bilo, da bi toženec obračunaval tožniku plačo v najmanj takšni višini ter mu jo izplačeval na način, ki je predpisan in ne v obliki gotovine na roke. Toženec lahko navaja, da je tožniku izplačeval vsakokratno mesečno plačo na roke. Vendar glede tega ni predložil ustreznih drugih dokazov, ki bi potrdili navedeno dejstvo. Pritožbeno sodišče poudarja, da mora delodajalec v skladu z določbo 11. čl. Zakona o evidencah na področju dela (Ur. l. SFRJ, št. 17/90, ki se uporablja kot predpis RS) ves čas voditi in hraniti evidenco o plačah ter ostalih delavčevih prejemkih, pri čemer trajno hrambo knjigovodskih listin določajo tudi sprejeti računovodski standardi. V kolikor se je toženec posluževal gotovinskega izplačila plač delavcem, bi moral to izvajati na način, ki je določen z Navodilom za izplačilo gotovine fizičnim osebam z nakaznico (Ur.l. RS, št. 5/98), s katerim je predpisan postopek za dvig gotovine iz žiro računa za izplačilo plač, ki ga ima nalogodajalec pri Agenciji RS za plačilni promet, ob tem, da bi upravičenec gotovine moral prejem denarja ustrezno potrditi na blagajniškem izdatku. Zato je brez pomena pritožbeno opozarjanje na tožnikov podpis na izplačilnih listih, saj zgolj obračun plače (toženec bi moral dokazati, da je obračunani znesek tudi dejansko nakazal na delavčev bančni - sedaj transakcijski račun) še ne izkazuje, da je tožnik dejansko prejel pripadajočo neto plačo oz. nadomestilo plače za vtoževane mesece ter regres za letni dopust. Ker toženec v sporu ni dokazal, da je tožniku za sporno obdobje poravnal vse denarne obveznosti iz naslova delovnega razmerja, je odločitev o prisojenih zneskih v izpodbijani sodbi v celoti materialnopravno pravilna. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v tej sodbi ni izrecno opredelilo, pa za drugačno presojo niso odločilni (1. odst. 360. čl. ZPP).

Toženec je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).