Jedro

Po določbi 14. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80) ima solastnik pravico imeti stvar v posesti, kar pomeni, da mu mora drug solastnik to omogočiti (v okviru uporabe, sorazmerne njegovemu delu), med drugim tudi z izročitvijo ključa solastne stanovanjske hiše.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici izročiti ključ stanovanjske hiše v Z., stoječe na parc. št. 828/3 vl. št. 895 k.o. Z. ter ji omogočiti souporabo stanovanjske hiše in zemljišča. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec je zasilno dokončal dva prostora v sporni stanovanjski zgradbi, ki ju uporablja kot stanovanjska prostora. Z izpodbijano sodbo bo tožnica posegla v zaščitene, celo ustavne pravice tožnika (36. člen Ustave Republike Slovenije). Stanovanje je namreč nedotakljivo. Solastninska pravica tožnice na stanovanjski hiši ne more biti podlaga za odločitev, po kateri bi ji toženec bil dolžan omogočiti vstop v hišo. V skladu z določbami stanovanjskega zakona je toženec sicer dolžan omogočiti tožnici vstopiti v stanovanje, vendar le dvakrat na leto v svoji navzočnosti. Tožnica ni državljanka Republike Slovenije in v Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega bivališča. Tožnica na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji ponujena pravna presoja je bila utemeljeno zavrnjena že v postopku na nižjih stopnjah. Državljanski status tožnice je v tej pravdi drugotnega pomena. Kot tuja državljanka je sicer omejena pri pridobivanju lastninske pravice na nepremičninah v Republiki Sloveniji, vendar za to v tem primeru ne gre. Lastninsko pravico (idealni solastninski delež) je namreč tožnica že pridobila na veljaven način. Trditev, da bi izvršitev izpodbijane sodbe pomenila poseg v ustavno zagotovljeno nedotakljivost stanovanja, je ob ugotovljenem dejanskem stanju nesprejemljiva: tožnica namreč zahteva samo to, do česar ima pravico kot solastnica nepremičnine, to pa nikakor ne pomeni posega v nedotakljivost toženčevega stanovanja. Tudi lastninska pravica je ustavna kategorija z ustrezno zaščito. Po določbi 14. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80) ima solastnik pravico imeti stvar v posesti, kar pomeni, da mu mora drug solastnik to omogočiti (v okviru uporabe, sorazmerne njegovemu delu). Izpodbijana sodba vzpostavlja to tožničino pravico, ne posega pa v obseg skupnega upravljanja nepremičnine, ki je lahko predmet soglasja med solastnikoma, v nasprotnem primeru pa eventualnega postopka za ureditev razmerij med solastniki, ali postopka za delitev stvari v solastnini, oboje po pravilih nepravdnega postopka.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti niti napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).