Jedro

Za presojo, ali gre za premoženjski zahtevek po 382. členu ZPP, ni pomembno, ali je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, to je o tem, ali je tožena stranka dolžna skleniti prodajno pogodbo s tožečo stranko, odvisna od tega, ali je bila tožnica imetnica stanovanjske pravice ali ne. Ta ugotovitev ima naravo predhodnega vprašanja, ki za presojo dovoljenosti revizije ni odločilno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo revizijo tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopni sklep.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da je tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe premoženjski zahtevek. Za presojo, ali gre za premoženjski zahtevek po 382. členu ZPP, ni pomembno, ali je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, to je o tem, ali je tožena stranka dolžna skleniti prodajno pogodbo s tožečo stranko, odvisna od tega, ali je bila tožnica imetnica stanovanjske pravice ali ne. Ta ugotovitev ima naravo predhodnega vprašanja, ki za presojo dovoljenosti revizije ni odločilno. Če pa je tako, je za dovoljenost revizije potrebno uporabiti 3. odstavek 382. člena ZPP, v povezavi z 2. odstavkom 186. člena in 2. odstavkom 40. člena ZPP.

Po 3. odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Z novelo ZPP (Ur.l. RS, št. 55/92), ki je začela veljati 5.12.1992, je bil določen znesek 80.000,00 SIT.

Tožeča stranka je vložila tožbo dne 21.7.1993, torej v času, ko je že veljala navedena novela. To pomeni, da bi morala v tožbi navesti vrednost, ki bi presegala 80.000,00 SIT. Tožeča stranka je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta v znesku 8.500,00 SIT. Ta vrednost pa za dovoljenost revizije ni zadoščala. Kasnejša sprememba vrednosti, ne glede na to, da jo tožeča stranka imenuje "razširitev" tožbe, z dne 22.2.1995, za odločitev o dovoljenosti revizije ni pravno odločilna. Tožeča stranka mora, če naj si zagotovi revizijo, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Ta dolžnost je izrecno predpisana v 2. odstavku 186. člena ZPP. Da je prav ta in samo ta vrednost odločilna za dovoljenost revizije, je za zahtevek, kakršen je obravnavani, navedeno v 2. odstavku 40. člena ZPP.

Smisel navedenih določb je v tem, da se omejitev glede dovoljenosti izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno drugostopno odločbo dosledno spoštuje. Z izrednim pravnim sredstvom stranki posegata v že pravnomočno razsojena in praviloma tudi izvršena razmerja, kar pomeni, da morata tudi spoštovati omejitve, ki jih ZPP za vložitev takšnega sredstva predpisuje. Če gre za nedenarni tožbeni zahtevek, mora biti že iz tožbe razvidno (za obe stranki), da gre za spor, v katerem bo dovoljena tudi revizija. Vrednost spornega predmeta je torej sestavni del tožbe. To velja tudi v primeru, ko gre za sklenitev prodajne pogodbe, pa čeprav je v izreku razvidna vrednost kupnine. Zahtevek je še vedno nedenarni in ima zato stranka možnost, da svoj interes označi ne glede na vrednost kupnine. Prav to je storila tudi tožeča stranka.

Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, ko sta revizijo tožeče stranke zavrgli, je revizijsko sodišče moralo revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).