Jedro

Oseba, ki je imela jugoslovansko državljanstvo in srbsko republiško državljanstvo, mora za priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca dokazati še vzajemnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 17.2.2004, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper 4. točko delne odločbe Upravne enote M. z dne 26.3.2003. Z njo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin po pokojni J.R. Na podlagi ugotovitev, da je J.R., roj. S., v času svoje smrti imela jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo SR Srbije in da v času odločitve o zahtevku za denacionalizacijo ni bila vzpostavljena vzajemnost glede denacionalizacije za slovenske državljane v Republiki Srbiji oziroma Zvezni republiki Jugoslaviji, je sodišče prve stopnje menilo, da je presoja zakonitosti akta tožene stranke pravilna. V skladu z novelo Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98, ZDen-B) je v primeru, ko je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena ZDen na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec (3. odstavek 9. člena ZDen). Po določbi 27. člena ZDen-B se sodni in upravni postopki, ki do uveljavitve te spremembe zakona še niso pravnomočno končani, končajo po določbah tega zakona. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene ugovore, da gre za diskriminatorno ravnanje druge avtokratične države s presojo, da je določbo 3. odstavka 9. člena ZDen že presojalo Ustavno sodišče z odločbo, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998 (Uradni list RS, št. 76/98) in ugotovilo, da navedena ureditev ni v nasprotju z Ustavo RS. Iz navedenega razloga je neutemeljen tožbeni ugovor, da so s pogojem vzajemnosti kršene pravice iz 33. člena Ustave.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Ne glede na dejstvo, da se sodba sklicuje na odločbo ustavnega sodišča, je pritožba mnenja, da "vezanje temeljnih ustavnih pravic (pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave) na ravnanje druge (avtokratične) države, ni v skladu z Ustavo", ker so temeljne ustavne pravice, med katerimi je tudi omenjena, zagotovljene tudi nedržavljanom Republike Slovenije in ne samo državljanom. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista ugotovila, da Srbija (sedaj Srbija in Črna gora) ima "zakonsko ureditev vračanja podržavljenega premoženja" in da bi v tej ureditvi slovenski državljani bili izključeni iz kroga denacionalizacijskih upravičencev.

Tožena stranka in državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s pravilno uporabo materialnega prava, to je določb 1. in 27. člena ZDen-B pravilno odločilo. Na podlagi nespornih ugotovitev, da je J.R., roj. S., v času svoje smrti imela jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo SR Srbije, jo je pravilno štelo za tujo državljanko, ki bi morala dokazati tudi vzajemnost to je, da se pravica do denacionalizacije v enakem obsegu priznava slovenskim državljanom v Republiki Srbiji in Črni gori. Dokazno breme je na tožeči stranki, saj to določa 70. člen ZDen. Zato pritožbeni ugovor, da tožena stranka ni dokazala navedenega pogoja, ni utemeljen.

S presojo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločba U-I-326/98), da je imel zakonodajalec stvarno upravičen razlog za določitev vzajemnosti v ZDen, ni mogoče trditi, da je s tem kršena določba 33. člena Ustave RS.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.