Jedro

Ker je sodišče ugotovilo, da ne gre za dokaza, s katerima bi lahko sklepali o obstoju oziroma neobstoju pravno relevantnih dejstev ter ju kot taka povsem utemeljeno zavrnilo, s tem obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, prav tako pa tudi ne načelo neposrednega izvajanja dokazov.

Sodišče je sicer zavrnilo predlagani dokaz po neposrednem zaslišanju izvedencev, ker je ocenilo, da izvedba tega dokaza očitno ni takšna, da bi pripeljala k boljši razjasnitvi te kazenske zadeve, prebralo pa je izvedenska mnenja. Dokaz je bil torej izveden in ocenjen.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih J.G. in A.B. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojeni A.B. je dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 100.000,00 SIT povprečnine, obsojeni J.G. pa 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sevnici je spoznalo J.G. in A.B. za kriva storitve kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 270 v zvezi s 25. členom KZ. Izreklo jima je pogojni obsodbi, v katerih je obsojenemu J.G. določilo kazen tri mesece zapora, obsojenemu A.B. pa pet mesecev zapora, kazni pa ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Višje sodišče je pritožbo zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) (razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagata razveljavitev obeh izpodbijanih sodb.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Že v dosedanjem postopku je bilo namreč ugotovljeno, kateri so bili razlogi, ki so vodili sodišče, da je kot neutemeljen zavrnilo dokazni predlog za neposredno zaslišanje izvedenca psihiatra V. in da torej taka zavrnitev ne predstavlja nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, kot to v zahtevi uveljavlja zagovornik obsojenega B. S tem ko zagovornica obsojenega G. opozarja na neskladja v izpovedbi oškodovanca, pa uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornik obsojenega A.B. vidi kršitev določb 2. odstavka 371. člena ZKP v tem, da je sodišče s tem, ko ni neposredno zaslišalo izvedencev psihiatra in psihologa, temveč je mnenji le prebralo, obsojencu kršilo pravico do obrambe, hkrati pa je tudi grobo kršilo temeljno načelo kazenskega postopka, to je načelo neposrednega izvajanja dokazov.

Tretji odstavek 16. člena ZKP zagotavlja obdolžencu pravico navajati nova dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist, sodišče pa je že na podlagi 3. alinee 29. člena Ustave dolžno ob popolni enakopravnosti strank omogočiti takšno sojenje, da bo vsakomur zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Seveda pa to ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vsak predlagani dokaz, saj pri sojenju ni vezano na nobena formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno (18. člen ZKP - načelo proste presoje dokazov). Pri tem sodišče zavezuje le instrukcijska maksima (iskanje materialne resnice), da se zadeva vsestransko razčisti, sme pa odvrniti vse tisto, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi zadeve.

V konkretni kazenski zadevi je zagovornik obsojenega B. predlagal neposredno zaslišanje izvedencev psihiatra in psihologa, sodišče pa je ta dokazni predlog zavrnilo in v pravnomočni sodni odločbi pojasnilo, zakaj je to storilo. Zaključilo je namreč, da je neposredno zaslišanje izvedencev očitno tak dokaz, ki ne bi v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve. Razčiščevanje okoliščin, ali sta obsojenca oškodovancu prizadejala tudi pretres možganov, namreč, kot zaključuje, ni potrebno, saj iz opisa dejanja jasno izhaja, da se obsojencema povzročitev te poškodbe oškodovancu ne očita, ocenjevanje "kredibilnosti" izpovedbe oškodovanca s pomočjo psihologa pa prav tako ni potrebno, saj je ocena verodostojnosti izpovedb prič izključno v domeni sodišča (18. člen ZKP).

Sodišče je torej ugotovilo, da ne gre za dokaza, s katerima bi lahko sklepali o obstoju oziroma neobstoju pravno relevantnih dejstev ter ju kot taka povsem utemeljeno zavrnilo. Glede na to obsojencu z zavrnitvijo predlaganega dokaza ni bila kršena pravica do obrambe, prav tako pa tudi ne načelo neposrednega izvajanja dokazov.

Načelo neposrednosti je opredeljeno v 298. in 311. členu ZKP in govori o tem, da morajo biti člani senata vzdržema navzoči na glavni obravnavi. Namen tega načela je zagotoviti dokazno oceno članom senata, da odločajo na podlagi neposrednega vtisa, dobljenega z izvedbo dokaznih sredstev. Gre za metodo, pomembno pri iskanju materialne resnice.

V obravnavani kazenski zadevi je sodišče izvedenska mnenja prebralo, torej je bil dokaz izveden in ocenjen. Sodišče je zavrnilo le predlagani dokaz po neposrednem zaslišanju izvedencev, ker je kot rečeno ocenilo, da izvedba tega dokaza očitno ni takšna, da bi pripeljala k boljši razjasnitvi te kazenske zadeve. Zaslišanje izvedenca je sicer tudi personalni dokaz, ki naj bi se praviloma izvajal z zaslišanjem pred sodiščem in kjer ima lahko določen pomen tudi vtis, ki ga naredi izvedenec na senat, vendar pa je za oceno izvedenskega mnenja pomembnejša logičnost in konsistentnost argumentov v mnenju od neposrednega vtisa, ki ga naredi izvedenec.

Zagovornica obsojenega J.G. pa kljub temu, da uvodoma izpodbijani pravnomočni odločbi očita kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, v obrazložitvi zahteve navaja le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Sodišče je namreč ocenilo izpovedbo oškodovanca in jasno navedlo, zakaj mu je verjelo, očitek neverodostojnosti njegove izpovedbe pa pomeni le drugačno dokazno oceno zagovornice oziroma očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Očitek zagovornice, da se višje sodišče v sodbi ni opredelilo do navedb pritožbe glede domnevnih odtisov čevlja na majici oškodovanca (kar bi lahko pomenilo očitek kršitev določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena), je neutemeljen, saj imata obe sodbi razloge tudi o tej okoliščini (sodba pritožbenega sodišča v prvem odstavku na 3. strani).

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve določb zakona, ki jih uveljavljata vložnika v zahtevah, zahteva zagovornice obsojenega G. pa je vložena deloma iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), zato ju je bilo potrebno na podlagi 425. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeni.

Odločitev o stroških temelji na določilih členov 98/a v zvezi s 95/1 in 92 ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo težo in zapletenost te kazenske zadeve ter premoženjske razmere obeh obsojencev.