Jedro

Zato je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno le pod zakonsko določenimi pogoji. Upoštevaje določbo 53. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr je sodišče prve stopnje tako pravilno presojalo izpolnjenost zakonskih pogojev, ki jih opredeljuje prvi odstavek 39. člena ZDZdr.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se M. T., rojeno ..., stanujočo N. 8, ..., zadrži na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... za dobo do enega meseca, šteto od 16. 9. 2021 dalje.

2. Zoper sklep se zadržana oseba po odvetniku pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava, v nadaljevanju pa navaja, da graja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter tudi zmotno uporabo določb materialnega prava. Navaja, da pogoji, ki jih za zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice določa Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr) v 39. členu pri zadržani osebi niso kumulativno izpolnjeni, zaradi česar je v predmetni zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo. Po stališču pritožbe nista izpolnjena niti pogoj ogrožanja lastnega ali tujega življenja/zdravja, niti ne pogoj, da nevarnosti ni moč odvrniti z drugimi oblikami pomoči - milejšimi ukrepi. Test sorazmernosti izrečenega ukrepa v predmetni zadevi ni bil dosledno napravljen. Po zaslišanju zadržane osebe, kot tudi njene najbližje osebe ter izvedenke po navedbi pritožbe ni moč napraviti zaključka, da so kumulativno izpolnjeni zakonski pogoji po 39. členu ZDZdr. Tako iz zaslišanja zadržane osebe, kot tudi najbližje osebe izhaja, da zadržana oseba trenutno nima samomorilskih nagnjenj, sploh pa ni bila nikdar agresivna do nikogar, prav tako pa ni izrekala nobenih resnih groženj v tej smeri. Kot pomembno okoliščino izpostavlja veliko mero samokritičnosti zadržane osebe do njenih psihičnih težav ter redno obiskovanje skupnostne obravnave pri CSD ter dobro sodelovanje z zaposleno pri CSD - P. P., da je zadržana oseba vodena in redno obravnavana pri svojem psihiatru, dr. V., ki mu tudi sledi v njegovih navodilih in mu zaupa. Pritožba še izpostavlja, da je na izrecno vprašanje zagovornika zadržana odgovorila, da se bo tudi v prihodnje udeleževala pregledov pri lečečemu psihiatru V., ki mu zaupa, kot tudi da bo spoštovala morebitno povečanje ali spremembo predpisane terapije, saj zaupa svojemu psihiatru, tablete, ki jih jemlje, ji koristijo in se počuti dobro. Pritožba nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve v smeri izpolnjenosti pogojev iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Nasprotuje zaključku, da je zadržana oseba zaradi trajne bolezenske spremenjenosti v trenutnem stanju nevarna lastnemu zdravju, sploh upoštevaje okoliščino, to je po navedbi pritožben izkazano veliko samokritičnost do lastne bolezni, redno obiskovanje lastnega psihiatra ter vključenost v obravnavo pri CSD. S tem se po stališču pritožbe kaže, da ima zadržana oseba kljub kronični bolezni dovoljšen uvid v lastno zdravstveno stanje ter koristi zdravljenja na prostosti, saj se zaveda, da potrebuje ustrezno zdravljenje ter tudi vseskozi upošteva terapijo ter se udeležuje vseh ambulantnih pregledov pri svojem psihiatru. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve tudi napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, da naj bi pri zadržani osebi bila prisotna tako huda motnja presoja realnosti in nerazumevanja lastnega stanja ter potrebe po zdravljenju. Iz izvedenih dokazov po prepričanju pritožbe ta okoliščina ne izhaja. Prav tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje v delu, da naj zadržana oseba ne bi bila sposobna celovito dojeti lastnega zdravstvenega stanja in posledično naj ne bi bila sposobna samostojnega sodelovanja pri zdravljenju. Pritožba navaja, da zadržana oseba goji veliko zaupanje do svojega psihiatra ter je povsem dovzetna za njegove sugestije, predpisano terapijo, nadalje enako velja tudi za delavko CSD. V tem delu bi bilo pravilno ugotoviti, da zadržana oseba premore dovolj realno presojo/pogled na lastne težave in jih je ob sodelovanju s psihiatrom voljna in željna razrešiti v svojo lastno korist, torej obvarovati svoje lastno zdravje, torej samostojno sodelovati pri vseh oblikah zdravljenja. Zato je po navedbi pritožbe ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju (samokritičnost zadržane osebe, pripravljenost k prostovoljnem zdravljenju, zaupanje v lastnega psihiatra in pripravljenost sprejemati dodatno, spremenjeno medikamentozno terapijo), zaključiti, da bi bilo moč isti cilj in sicer obvarovanje lastnega zdravja zadržane osebe doseči tudi z milejšimi ukrepi, npr. pogostejšimi ambulantnimi kontrolnimi pregledi zadržane osebe pri izbranem psihiatru. Zato je tudi materialno pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pritožba nadalje še izpostavlja, da je tudi najbližja oseba zadržane tekom zaslišanja izpovedala, da je pripravljena sprejeti vse oblike zdravniške pomoči, razen prisilnega zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom, ter da bi zagotovo po potrebi pogosteje obiskovala dr. V. kot tudi spoštovala spremenjeno terapijo ali povečanje odmerkov terapije. Pritožba trdi, da bi bilo mogoče zadržani osebi ustrezno prilagoditi potrebno terapijo tudi s pomočjo pogostejše ambulante obravnave, brez resnega tveganja za njeno zdravstveno stanje. Zadržana oseba je po navedbi pritožbe ob že obrazloženem dovolj objektivna glede svojih zdravstvenih težav, zaradi česar obstoji pozitivna prognoza, da je potrebno spremembo mediakmentozne terapije moč opraviti brez nevarnosti za zdravje zadržane osebe tudi z milejšim ukrepi na prostosti, na začetku po potrebi ob pomoči, vzpodbudi najbližje osebe, kasneje pa samostojno. Pritožba še navaja, da zadražana oseba nikdar ni zavračala zdravniške pomoči, medikamentozne terapije, temveč ravno nasprotno, odkrito jo je bila vesela, saj se je zavedala njenih pozitivnih učinkov na njeno počutje ter zdravstveno stanje. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti odpravi ter zadržano osebo nemudoma odpusti iz PB ... oziroma podredno, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo, da zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS - URS), pa tudi pravico do varstva duševne integritete (člen 35 URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico zavrnitve zdravljenja (21. člen URS). Takšen poseg pa je v določenih primerih nujen, bodisi zaradi zavarovanja drugih oseb (zlasti njihovega ogrožanja življenja, zdravja ali povzročanja hude premoženjske škode), bodisi zaradi varstva osebe same, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno le pod zakonsko določenimi pogoji. Upoštevaje določbo 53. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr je sodišče prve stopnje tako pravilno presojalo izpolnjenost zakonskih pogojev, ki jih opredeljuje prvi odstavek 39. člena ZDZdr in so: - če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje in - če navedenih vzrokov in ogrožanje iz 1. in 2. alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo.

5. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je v dokazne namene vpogledalo razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo, zapisnik ob sprejemu z dne 9. 9. 2021 in anamnezo do 15. 9. 2021, zaslišalo zadržano osebo ter najbližjo osebo - njeno mater ter v postopku določeno izvedenko psihiatrične stroke, ki je podala ustni izvid in mnenje, utemeljeno zaključilo, da so podani vsi potrebni in predpisani zakonski pogoji za zadržanje na zdravljenju osebe v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, česar pritožba s pritožbenimi navedbami ne more uspešno izpodbiti.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zadržana tokrat hospitalizirana drugič. Utemeljeno se je oprlo in sledilo strokovnemu mnenju v postopku določene izvedenke psihiatrinje, ki je pri zadržani po pregledu razpoložljive zdravstvene dokumentacije in s pomočjo video povezave tudi opravljenega pregleda zadržane, potrdila poslabšanje prave, hude in kronične duševne motnje - shizoafektivne psihoze, zaradi katere se pacientka zdravi že od leta 2015, ki se kaže z motnjami realitetne kontrole ter istočasnim nihanjem razpoloženja, ob tokratnem poslabšanju pa je pri zadržani prišlo do privzdignjenega razpoloženja. Tem ugotovitvam pritožba ne nasprotuje. Prav tako pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo strokovnemu mnenju izvedenke, da ima zadržana pod vplivom bolezenskega doživljanja kljub že enotedenskemu hospitalnem zdravljenju še vedno hudo moteno realitetno kontrolo in hudo moteno sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja, saj je izvedenka ugotovila, da je zadržana tekom zdravljenja dosegla le delno remisijo, pomemben del psihotične simptomatike pa še ostala aktiven in zadržana do njega ni kritična1. Sodišče prve stopnje je nadalje prepričljivo zaključilo, da zadržana v posledici ugotovljene duševne motnje, zaradi katere ima še vedno hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, huje ogroža svoje zdravje in se pri tem utemeljeno oprlo na strokovno mnenje izvedenke, ki je pojasnila, da če bi pacientka v tem trenutku bila odpuščena iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, bi lahko huje ogrožala svoje zdravje zaradi še aktivnih simptomov psihoze, pod vplivom katerih bi lahko impulzivno odreagirala, kot je npr. v letu 2015 skušala skočiti iz petega nadstropja, prav tako pa je utemeljeno sledilo njenemu strokovnemu pojasnilu, da bi samo stanje bolezni, ki je v tem trenutku še bolezensko, lahko huje ogrožalo njeno zdravje v smislu, da bi se podaljšala faza aktivne bolezni zaradi dejstva, da v domačem okolju tako ustreznega zdravljenja, kot je v bolnišnici, ne bi bila deležna, saj je v bolnišnici možno sprotno prilagajanje odmerkov zdravil oziroma in po potrebi tudi menjava oziroma dodajanje zdravil, kar je v primeru zadržane še posebej pomembno, saj so lahko ravno zdravila, ki jih je jemala pred sprejemom, sprožila poslabšanje bolezni v smislu manične psihoze, v domačem okolju pa to prilagajanje zdravil ne bo možno v ustrezni meri in tega ne bi uspeli zagotoviti niti pogostejši kontrolni pregledi pri psihiatru, saj je potrebno dnevno spremljanje zadržankinega stanja.

7. Iz razlogov izpodbijanega sklepa tako izhaja, da je sodišče prve stopnje poleg heteroanamnestičnih podatkov in izpovedi zadržane osebe zaključke o izpolnjenosti potrebnih pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr predvsem oprlo na strokovne ugotovitve in mnenje izvedenke psihiatrinje, čemur je utemeljeno sledilo. Zaključki sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogojev iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr so tako dokazno podprti s strokovnim mnenjem izvedenke, ki je pregledala razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo in s pomočjo video povezave opravila tudi pregled zadržane. Zato teh zaključkov sodišča prve stopnje pritožba ne more izpodbiti z v pritožbi ponujeno lastno oceno o veliki meri samokritičnosti zadržane do njenih psihičnih težav ter zatrjevanjem o kljub kronični bolezni dovoljšnjem uvidu v lastno zdravstveno stanje ter koristi zdravljenja na prostosti, saj takšna pritožbeno ponujena ocena, ki temelji predvsem na izpovedbi zadržane in delno tudi na v pritožbi le delno povzeti izpovedi najbližje osebe, nima opore v strokovnem mnenju izvedenke. Prepričljivih zaključkov ob obrazloženem tako tudi ne more izpodbiti s pritožbenim sklicevanjem na redno obiskovanje skupnostne obravnave pri CSD, zatrjevanjem v dobrem sodelovanju z zaposleno pri CSD P. P. ter tudi, da je zadržana vodena in redno obravnavana pri psihiatru dr. V., ki mu zaupa in njegovim navodilom sledi, kot tudi, da zadržana od leta 2015 (ko je bila tudi prvič hospitalizirana) tudi nima več samomorilskih misli.

8. Sodišče prve stopnje je z razlogi v 10. točki obrazložitve tudi prepričljivo ter tudi v tem delu dokazno podprto s strokovnim mnenjem izvedenke utemeljilo zaključek o izpolnjenosti pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, namreč, da ugotovljenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi milejšimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Zato tudi v tem delu ni pritrditi v pritožbi izraženi oceni, da zadržana oseba premore dovolj realno presojo in pogled na lastne težave in jih je ob sodelovanju s psihiatrom voljna in željna razrešiti v svojo korist, torej obvarovati svoje lastno zdravje ter samostojno sodelovati pri vseh oblikah zdravljenja.

9. Sodišče prve stopnje je tudi glede časa trajanja zadržanja utemeljeno sledilo strokovni oceni izvedenke, čas zadržanja pa je tudi sicer v okviru zakonsko predpisanega trajanja2. Ob tem pa ob pritožbenih navedbah velja izpostaviti možnost predčasnega odpusta, če se stanje zadržane že prej toliko zboljša, da niso več podani pogoji za zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje.

10. Ob vsem obrazloženem se tako pokaže, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju materialnopravno pravilno zaključilo, da so izpolnjeni vsi predpisani zakonski pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Bistvenih kršitev določb postopka pritožba konkretizirano ne očita, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom ZNP-1, oboje v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Primerjaj zlasti točki 6. in 8. obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. 2 Primerjaj 11. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa in tudi prvi odstavek 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZDZdr.