Jedro

2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ je treba razlagati v povezavi s 55. členom ZMZ kot celoto. Tako kot se v pospešenem postopku ne more prošnje zavrniti kot očitno neutemeljene zgolj na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, se po mnenju sodišča tudi prosilcu ne more omejiti gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka zgolj na podlagi razloga iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, torej zgolj zato, ker prosilec ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je to možnost imel.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-347/2016/2 (1313-14) z dne 10. 2. 2016 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... 4. 1998 v neznanem kraju, državljanu Maroka, omeji gibanje na prostore Azilnega doma, Cesta v Gorice 15, Ljubljana, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od dne 6. 2. 2016 od 20. 35 ure do dne 6. 5. 2016 do 20.35 ure. V svoji obrazložitvi navaja, da je prosilec dne 5. 2. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS). Prosilca je dne 4. 2. 2016 obravnavala Policijska postaja Brežice. Iz policijske depeše z dne 4. 2. 2016 izhaja, da je bil prosilec prijet s strani policistov dne 4. 2. 2016 izven naselja Dobova, potem, ko je ilegalno vstopil v RS tako, da je okoli 6.00 ure prečkal most v naselju Rigonce. Pri sebi ni imel nobenih osebnih dokumentov. Glede na to, da prosilec ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Prosilec pri podaji prošnje tudi ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov. Ob začetku postopka sprejema prošnje za mednarodno zaščito je spreminjal osebne podatke, kot jih je navedel na policijski postaji. Na PP Brežice se je izkazoval za polnoletnega in je šele po informiranju o pravicah in dolžnostih, navedel da je mladoleten. To kaže na to, da je na informiranju ugotovil, da ima kot mladoletnik brez spremstva v postopku priznanja mednarodne zaščite določene ugodnosti in je s tem namenom spremenil svoje osebne podatke. Na vprašanje uradne osebe, kje ima dokumente, je odgovoril, da so mu osebno izkaznico in potni list vzeli v Turčiji. Ker prosilec do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta, je podan dvom o njegovi zatrjevani istovetnosti. Tožena stranka se sklicuje na sodbe v RS I Up 636/2011 z dne 16. 11. 2011, I Up 654/2011 z dne 17. 11. 2011, I Up 658/2011 z dne 17. 11. 2011 in I Up 405/2013 z dne 7. 11. 2013. 2. Za zavajanje in zlorabo postopka po 5. točki 55. člena ZMZ se med drugim šteje, da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, če je to možnost imel. Tožena stranka meni, da prosilec zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 5. točke 55. člena ZMZ, saj to izhaja iz spisovne dokumentacije upravne zadeve. Prosilec bi lahko namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito izrazil takoj po prijetju policistov PP Brežice ob 7.10 uri in ne šele po 13.20 uri, ko je bil zaključen ogled ilegalnega prehoda, skupaj s hrvaškimi varnostnimi organi in je bilo jasno, da bo prosilec vrnjen hrvaškim varnostnim organom. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da so za omejitev gibanja v konkretnem primeru brez dvoma podani razlogi iz 5. točke 55. člena ZMZ.

3. Po ZMZ za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, medtem ko so v konkretnem primeru podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre za nesporno za zavajanje oziroma zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite. V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je prosilcu omejilo gibanje. Glede na to, da je prosilec mladoleten, mu je bila izrečena omejitev gibanja na območje Azilnega doma. Če mu gibanje ne bi bilo omejeno, bi lahko brez težav zapustil Azilni dom, to pa ne bi bilo v skladu z namenom Zakona o mednarodni zaščiti, ki omogoča, da se zaščita nudi ljudem, ki trpijo utemeljen strah pred preganjanjem. Zato je odločila, da se prosilcu gibanje omeji na prostore Azilnega doma, ker bo le tako omogočeno, da bo ostal na območju RS, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Prosilec kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistema mednarodne zaščite, saj za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času in je večkrat nezakonito prečkal meje držav EU.

4. Zoper takšno odločitev tožnik vlaga tožbo. V tožbi navaja, da iz usklajene sodne prakse izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja tožnikove istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik prišel v Slovenijo brez dokumentov s sliko, ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost zatrjevane identitete oziroma je potrebno razsojati tudi, ali ima tožnik opravičljive razloge za to, da potuje brez dokumentov. V konkretnem primeru je tožnik ob podaji prošnje predložil taskiro in povedal, da so mu potni list in osebno izkaznico vzeli sprovajalci v Turčiji. Poleg tega na podlagi 51. člena ZMZ ni mogoče poseči v prosilčevo svobodo gibanja že zgolj ob dejstvu, da mora organ ugotoviti njegovo istovetnost, ampak morajo biti ugotovljene okoliščine, ki kažejo, da je poseg potreben oziroma nujen v smislu, da brez njega ni mogoče ugotoviti identitete. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla kaj bo pridobila z izrečenim ukrepom, ki skladno z uveljavljeno sodno prakso predstavlja poseg v tožnikovo osebno svobodo. Prav tako se pri svoji odločitvi ni opredelila do taskire. Tožniku je sicer omejeno gibanje na prostore Azilnega doma v Ljubljani, vendar tudi to predstavlja poseg v človekovo osebno svobodo. Tožena stranka tudi ni ugotavljala nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Zato je tudi zmotno uporabila standard „če je to potrebno“ iz prvega odstavka 51. člena ZMZ, ki ga je potrebno razlagati v smislu strogega testa sorazmernosti. Tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Turčiji, saj tam azilni sistem zaradi poplave beguncev ne deluje. Tudi za Grčijo je splošno znano, da je njen azilni postopek v razsulu. Zaradi povečanega števila pribežnikov tudi Srbija in Makedonija tožniku nista sposobni nuditi ustrezne zaščite. Iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, zakaj naj bi tožnik onemogočil odstranitev iz države. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke z dne 10. 2. 2016 odpravi.

5. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Navaja, da se v Azilnem domu zelo slabo počuti. Poleg tega je treba upoštevati, da je mladoleten, zato bodo posledice na tožniku še hujše. Z izpodbijanim sklepom mu je kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Sodišču predlaga, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče je na glavni obravnavi dne 17. 2. 2016 v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ tožnika tudi zaslišalo. Tožnik je na zaslišanju predložil kopije treh osebnih dokumentov, za katere je povedal, da gre za potrdilo o stalnem prebivališču v Maroku, s fotografijo, rojstni list s fotografijo in šolsko potrdilo, da je končal en letnik gimnazije. Povedal je, da mu je te dokumente poslala družina iz Maroka po mailu na njegov osebni telefon. Povedal je tudi, da je namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal takoj, ko je bil s strani policistov v jutranjih urah prijet na meji. Tožnik je po presoji sodišča na zaslišanju deloval prepričljivo.

9. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbo 1. in 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 1. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca.

10. Po presoji sodišča je tožena stranka v zvezi z navedeno pravno podlago za omejitev gibanja nepravilno uporabila materialno pravo. Glede dokaznih standardov v zvezi z omejitvijo gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti se je namreč upravno sodna praksa že večkrat izrekla in sta tako Upravno sodišče RS (npr. sodba I U 1369/2012), kot tudi Vrhovno sodišče RS za njim (npr. sklep I Up 46/2010) zavzela stališče, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v RS prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost, temveč da lahko tožena stranka ukrep na tej zakonski podlagi prosilcu odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi navedlo tudi, da je pomemben kriterij za ugotavljanje prosilčeve identitete prosilčeva splošna verodostojnost in njegova utemeljitev zakaj prosilec ni mogel predložiti osebnega dokumenta.

11. V obravnavanem primeru je tožnik, kot že navedeno, na zaslišanju predložil kopije treh osebnih dokumentov, od tega dveh s fotografijo in zato ni več nobenega dvoma v tožnikovo zatrjevano istovetnost. Zato ni več podan razlog za omejitev gibanja po 1. alineji prvega odstavka 55. člena ZMZ.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka tudi napačno uporabila 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ, na katerega je tudi oprla svojo odločitev. Navedena določba določa, da se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim iz razloga, navedenega v 5. točki 55. člena tega zakona in sicer, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je to možnost imel. 13. Drugi odstavek 55. člena ZMZ pa določa, da se prošnja za mednarodno zaščito ne more zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke prejšnjega odstavka tega člena. Po mnenju sodišča je treba 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ razlagati v povezavi s 55. členom ZMZ kot celoto. Tako kot se v pospešenem postopku ne more prošnje zavrniti kot očitno neutemeljene zgolj na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, se po mnenju sodišča tudi prosilcu ne more omejiti gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka zgolj na podlagi razloga iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, torej zgolj zato, ker prosilec ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je to možnost imel. Moral bi namreč biti podan še kakšen izmed drugih razlogov, navedenih v 2. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s prvim odstavkom 55. člena ZMZ in ne zgolj razlog po 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Sodišče torej meni, da če gre zgolj za to, da prosilec ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, to samostojno ne more biti razlog za omejitev gibanja, skladno z drugim odstavkom 55. člena ZMZ v povezavi z 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ, ampak bi moral biti hkrati s tem podan še kakšen drug razlog iz 4., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 14. in 15. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

14. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da je razlog iz 5. točke 55. člena ZMZ podan zato, ker tožnik namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni izrazil takoj po prijetju policistov ob 7.10 uri, temveč istega dne ob 13.20 uri, ko je bil zaključen ogled ilegalnega prehoda, skupaj s hrvaškimi varnostnimi organi. Tožnik je s tem v zvezi na zaslišanju povedal, da je namero za vložitev prošnje podal takoj, ko je bil s strani policistov v jutranjih urah prijet na meji. Ta namera je tudi sestavni del upravnih spisov. Tudi ob podaji prošnje je povedal, da je zaprosil za azil takoj, ko ga je dobila policija. To pa ne daje podlage za zaključek, da namere za vložitev prošnje ni izrazil v najkrajšem možnem času. Pa tudi, če bi bil ta razlog podan, glede na zgoraj navedeno, to ne more biti samostojen razlog za omejitev gibanja. Glede na navedeno torej tudi razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 55. člena ZMZ v konkretnem primeru ni podan. Ker torej ni podan nobeden izmed navedenih (dveh) razlogov za omejitev gibanja, kot ju je navedla tožena stranka v izpodbijanem sklepu, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo.

15. Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in izpodbijani sklep odpravilo.

16. K točki II izreka:

17. Sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

18. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

19. Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe podal zahtevek, da naj se do pravnomočne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa o omejitvi gibanja. Sodišče je temu predlogu sledilo. Pri tem je izhajalo iz stališča, da če bi v primeru vložene pritožbe zoper to sodbo in sklep v nadaljevanju sodnega postopka vrhovno sodišče potrdilo prvostopenjsko sodbo in sklep, se ne bi dalo več odpraviti posledic neutemeljene omejitve gibanja. Iz navedenega razloga je torej sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.