Jedro

Tožnik je bil za delo strokovno usposobljen, neposredno pred obema kršitvama pri prodaji rabljenih vozil je bil s strani tožene stranke izrecno seznanjen z navodili glede prodaje, udeležen je bil tudi na sestankih in izobraževanjih v zvezi z navedenim, pa je kljub temu neposredno po tem dolžna ravnanja opustil, pri čemer niti ni navajal, da ni vedel, da bi zatrjevana dejanja moral opraviti. Njegovo ravnanje (prevzem vozila v komisijsko prodajo, ne da bi stranka podpisala komisijsko pogodbo oz. ne da bi se podpis overil, zaradi česar je bil onemogočen prenos lastništva na kupca) pomeni hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero je delodajalec lahko izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožniku; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 6. 7. 2009, ko mu je bilo prepovedano opravljanje dela, ni prenehalo, temveč je trajalo do 17. 2. 2010, upoštevajoč trimesečno začasno drugo zaposlitev, nadalje od 19. 5. 2010 do 31. 8. 2010 in od 1. do 9. 11. 2010, z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2008, kot da mu delovno razmerje ni prenehalo; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, to je za čas od 6. 7. 2009 do 17. 2. 2010, od 19. 5. do 31. 8. 2010 in od 1. do 9. 11. 2010, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, ker bo v nasprotnem primeru takšno priznanje nadomestila pravnomočna sodba; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 6. 7. 2009 do 17. 2. 2010, od 19. 5. do 31. 8. 2010 in za čas od 1. do 9. 11. 2010 plačati nadomestilo plače v povprečnem neto znesku zadnjih treh mesecev pred nezakonito prekinitvijo delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega neto zneska nadomestila plače, to je od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter na vsa mesečna neto nadomestila plače obračunati vse pripadajoče davke in prispevke ter jih plačati pristojnim institucijam, v roku 8. dni; da mu je dolžna plačati denarno odškodnino v višini 18.000,00 EUR ter povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. tč. izreka). Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, ki se nanaša na stroške postopka tožene stranke) se pritožuje tožnik iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik poudarja, da nista izpolnjena oba pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni šlo namreč niti za hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja niti tožnik teh kršitev ni storil iz hude malomarnosti. Tožena stranka je tožniku očitala, da naj ne bi ravnal s skrbnostjo strokovnjaka, obenem pa je iz njenih lastnih navedb razvidno, da naj bi napake izvrševali tudi ostali zaposleni in da so se o teh napakah pogovarjali na skupnih sestankih. Tožena stranka je od tožnika očitno pričakovala več kot od ostalih. Niti iz navedb tožene stranke niti iz izpovedb prič ni razvidno, da naj bi tožena stranka tožnika kdaj ustno opozorila na morebitne napake in da bi od njega zahtevala boljše poslovanje. Z domnevnimi kršitvami ga je seznanila šele z obvestilom o nameravani odpovedi. Tožnik vse do obvestila ni vedel, da je kaj narobe storil (za razliko od ostalih zaposlenih, ki jih je delodajalec redno in sproti na sestankih opozarjal na njihove napake). Navsezadnje bi se lahko tožena stranka poslužila tudi kakšnega drugega instrumenta, saj to omogoča delovnopravna zakonodaja. Tožniku zagotovo ni mogoče očitati hude malomarnosti. Pri prodaji avtomobilov je ravnal najmanj tako, kot vsi ostali in kot je bilo v praksi utečeno pri delodajalcu. Tožniku bi eventualno lahko očitali le „malo malomarnost“, ki pa ne predstavlja razloga za izredno odpoved. Sodišče hude malomarnosti nikjer ne pojasni, ampak zgolj nekritično povzema navedbe in pavšalne očitke tožene stranke, kar tožniku onemogoča, da se do krivde v celoti opredeli. Enako je ugotoviti glede pogoja – hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Prvostopenjsko sodišče je na ta pogoj očitno povsem pozabilo in dejanskega stanja glede navedenega sploh ni ugotavljalo. Sodišče ne pove, katero pogodbeno obveznost naj bi tožnik kršil in ali slednja predstavlja lažjo, navadno ali hujšo kršitev. V tem delu je sodba povsem nepojasnjena, zaradi česar se tožnik do tega odločilnega dejstva ne more opredeliti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožnik navaja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - Tožnik je bil pri toženi stranki po zadnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 5. 2008 zaposlen kot prodajni svetovalec. Tožena stranka je tožniku dne 9. 7. 2009 to pogodbo izredno odpovedala zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku je očitala štiri kršitve. Kršitev z dne 20. 6. 2008 je zastarala, zato ni mogla biti predmet izredne odpovedi. Kršitve z dne 8. 6. 2009 tožena stranka ni dokazala. Pač pa je tožena stranka dokazala očitani kršitvi storjeni dne 4. 6. 2009 in 18. 6. 2009. - Dne 4. 6. 2009 je tožnik kršil pogodbene obveznosti v zvezi s prodajo rabljenega vozila stranki M.Š., kateremu je tožnik istega dne prodal rabljeno vozilo A.. Zaradi tožnikovega spuščanja cene je bilo ustvarjeno le 77,00 EUR razlike v ceni, čeprav je bilo tožniku po izrecnem navodilu tožene stranke naročeno, da se mora pri prodanem vozilu zaslužiti najmanj cca 400,00 EUR. Za prekomerno spuščanje cene tožnik ni pridobil in tudi ni iskal dovoljenja nadrejene. Tožnik je ravnal v nasprotju z navodili nadrejene, prav tako je kupcu odobril brezplačni tehnični pregled, ne da bi dobil dovoljenje nadrejene.

- Dne 18. 6. 2009 pa je tožnik kršil pogodbene obveznosti s tem, da je S.T. v komisijsko prodajo vzel vozilo B., pri čemer je komisijsko pogodbo št. ... le natisnil, stranki pa je ni dal v podpis, še manj pa v overitev podpisa, zaradi česar je bil onemogočen prenos lastništva predmetnega vozila na kupca, to pa pomeni, da delodajalec ne bi mogel dobiti plačila za znesek, ki ga je za to vozilo priznal S.T.. S tem je tožnik grobo kršil delovna navodila o prevzemu rabljenega vozila v komisijsko prodajo. V nasprotju z delovnim navodilom z dne 12. 5. 2009 tudi ni opravil predhodnega pregleda vozila v mehanični delavnici, zaradi česar je bilo vozilo precenjeno približno za 1.000,00 EUR. Ugotovilo se je namreč, da ima vozilo težjo okvaro, strošek odprave okvare pa je moral nositi delodajalec. Glede te kršitve je sodišče prve stopnje ocenilo, da bi moral biti tožnik pri sklepanju posla natančnejši in bi moral poskrbeti, da bi se opravila vsa dejanja, ki so potrebna za pravilno sklenitev posla. Posel bi moral pravilno in do konca izpeljati oz. poskrbeti, da namesto njega zadevo vodi in uredi drug prodajalec. Tega ni storil, kljub temu, da je vedel, da gre naslednji dan na dopust. Tožnik postopka ni vodil v skladu z navodili, ki so veljala pri toženi stranki pri sklepanju in izvedbi pravnih poslov z rabljenimi vozili. S.T. namreč s strani tožnika ni bil seznanjen kako teče postopek prodaje in nakupa rabljenih vozil pri toženi stranki, čeprav je bil tožnik dolžan stranko o vsem seznaniti.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku odpoved podala v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Delodajalec je v postopku odpovedi dolžan dokazati, da obstoji zakoniti razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 82. člena ZDR), kar pa je v danem primeru podano. Tožena stranka je v sodnem postopku dokazala obstoj razloga opredeljenega v 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, zaradi česar je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Tožnik ugotovljenih kršitev ne prereka. Poudarja pa, da nista izpolnjena oba pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer, da ni šlo niti za hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja niti tožnik teh kršitev ni storil iz hude malomarnosti. Pritožbeno sodišče z navedenimi pritožbenimi navedbami ne soglaša. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo oblike krivde, ki je potrebna za zakonitost podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je odločitev sodišča nepravilna. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje jasno izhaja, katero pogodbeno obveznost je tožnik kršil in zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik pri opravljanju dela ravnal hudo malomarno. Tožnik je bil za svoje delo strokovno usposobljen. V skladu s pogodbo o zaposlitvi je bil izrecno zadolžen med drugim tudi za urejanje procesa prodaje rabljenih vozil. V zvezi s procesom prodaje rabljenih vozil je bil tožnik seznanjen tudi z natančnimi navodili tožene stranke (B4). Tožena stranka je v zvezi z navedenim organizirala sestanke, kjer so bili zaposleni s strani nadrejenih opozorjeni na napake, ki so bile odkrite. Tožnik se je udeležil teh izobraževanj in sestankov, kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje sam potrdil, zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je delodajalec redno in sproti na sestankih opozarjal na napake le ostale zaposlene. Kljub navedenemu tožnik prodaje rabljenih vozil v obeh zgoraj navedenih primerih ni opravil v skladu z navodili tožene stranke, čeprav je bil to dolžan storiti že na podlagi 32. čl. ZDR (delavec mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja). Tožnik ni podal prepričljivega razloga, ki bi utemeljeval delo v nasprotju z izrecnimi navodili delodajalca, pritožbeni ugovor, da je pri prodaji avtomobilov ravnal tako, kot vsi ostali in kot je bilo v praksi utečeno pri delodajalcu, pa ni utemeljen, saj iz dokaznega postopka izhaja, da je bilo prav v zvezi z novim načinom dela izvršeno izobraževanje in so bila v zvezi z navedenim dana tudi natančna pisna navodila, zaradi česar se tožnik na predhodno prakso pri delodajalcu ne more sklicevati. Tožnik namreč ni dokazal (niti dokazoval), da je praksa ostala enaka tudi po izvedbi izobraževanja in sprejemu novih pisnih navodil. ZDR ne opredeljuje pojmov namena in hude malomarnosti. Vsebino teh nedoločnih pojmov določajo pravni standardi. Po teh standardih gre za lahko malomarnost (navadno nepazljivost), kadar storilec zanemarja tisto pazljivost, ki se pričakuje od običajno skrbnega človeka. Za hudo malomarnost pa gre, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega (normalno skrbnega) človeka, torej presega navadno malomarnost in je vrsta skrajne nepazljivosti (tako npr. sodba VSM opr. št. Cp 1168/97 z dne 9. 9. 1999, baza IUS INFO). Pri ugotavljanju oblike krivde v delovnih sporih je treba izhajati iz ravnanj povprečnega delavca. Delavec, ki ravna skrajno nepazljivo, torej tako, da njegovo ravnanje pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega delavca, ravna hudo malomarno. Delavec mora delo opravljati s skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni ravnal tako, zato je pravilno zaključilo, da je ravnal hudo malomarno.

Tožniku očitano ravnanje prav gotovo pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi „hujša kršitev“ je pravni pojem, kateremu je zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu, ki ga bo uporabljal. Zato merila za dopolnitev vsebine pravnega standarda določa sodna praksa, ki v vsakem posameznem primeru posebej ugotavlja, ali določeno ravnanje ustreza pravnemu standardu. Iz obrazložitve sodišče prve stopnje je izluščiti bistvena dejstva oz. okoliščine, ki omogočajo materialnopravno presojo glede teže očitane kršitve. Tožnik je bil za delo strokovno usposobljen, neposredno pred obema kršitvama (v maju 2009) je bil s strani tožene stranke izrecno seznanjen z navodili glede prodaje rabljenih vozil, udeležen je bil tudi na sestankih in izobraževanjih v zvezi z navedenim, pa je kljub temu neposredno po tem (v juniju 2009) v dveh primerih dolžna ravnanja opustil, pri čemer niti ni navajal, da ni vedel, da bi zatrjevana dejanja moral opraviti. Takšno ravnanje po oceni pritožbenega sodišča na vsak način pomeni hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero je delodajalec lahko izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Podan pa je tudi pogoj iz 1. odst. 110. čl. ZDR, ki se zahteva za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z navedenim oprlo na izpovedbo direktorja tožene stranke, ki je pojasnil, da je izgubil zaupanje v tožnika. Tožnik, ki je bil po pogodbi o zaposlitvi prodajni svetovalec, bi moral biti še posebej previden in dosleden glede upoštevanja navodil tožene stranke v zvezi s prodajo rabljenih vozil. Ker se je izkazalo, da tožnik kljub predhodnim navodilom in izobraževanju navodil ni upošteval, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo toženi stranki, da tožniku takšnega dela ne more več zaupati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.