Jedro

Stranki poravnave z vzajemnim popuščanjem določita medsebojne pravice in dolžnosti, zato iz tega pravnega razmerja nimata nobenih zahtevkov več, razen če so iz življenjskega dogodka, na katerega se poravnava nanaša, nastale posledice, ki ob poravnavi še niso obstajale in jih stranki nista mogli pričakovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino v znesku 1.450.000,00 SIT ter ji povrniti pravdne stroške, vse v 15-ih dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 7.800,00 SIT, v 15-ih dneh pod izvršbo. Obenem pa je v sodbo povzelo tudi sklep, s katerim je vzelo umik tožbe za 50.000,00 SIT na znanje in postopek v tem delu ustavilo.

Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožnica, ki izrecno uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Pritožnica napada dejansko ugotovitev, češ da sta se stranki poravnali za ves znesek odškodnine.

Ob tem izpostavlja izpovedbo priče Š., ki naj bi v avtu slišal pogovor med tožničinima strašema, češ da s prejetim denarjem nista zadovoljna ter bosta zahtevala višjo odškodnino, če se bodo pokazale posledice. Pritožnik nadalje ponavlja, kakšne posledice naj bi utrpela tožnica ter navaja, da znesek iz poravnave niti približno ne ustreza prisojenim odškodninam v podobnih primerih. Pritožnica zaključuje, da je oče tožnice preprost delavec, ki za razliko od zavarovanca toženke s skepanjem poravnav nima nobenih izkušenj.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov o odločitvi in razlogih prvega sodišča. Le-to je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Odločilnega pomena v obravnavani zadevi je, ali sta tožnica in zavarovanec tožene stranke glede spornega razmerja sklenili poravnavo. V takšnem primeru namreč velja, da sta stranki z vzajemnimi popustitvami prekinili spor oziroma odpravili negotovost ter določili vzajemne pravice in obveznosti (1094. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ob takšnem stanju stvari pa bi tožnica ne imela nobenih zahtevkov več, razen če bi iz življenskega dogodka, na katerega se poravnava nanaša, nastale posledice, ki ob sklenitvi poravnave še niso obstajale in jih stranki tudi nista mogli pričakovati. V postopku na prvi stopnji je tožeča stranka obstoj poravnave zanikala, v pritožbi pa pri tem več ne vztraja, še več: posredno jo celo priznava. Dejansko stanje v tem delu torej niti ni napadano ter glede obstoja poravnave ne more biti nobenega dvoma več. Pritožnica tudi ne zatrjuje, da bi po poravnavi nastale nove posledice, ki jih stranki pogodbe o poravnavi ob sklepanju nista imeli v mislih. Pritožnica navaja zgolj to, da izplačani znesek ne ustreza dejanski škodi. Navedeno pa je za obravnavano zadevo pravno nepomembno. Pomen in bistvo pogodbe o poravnavi je namreč ravno to, da stranki z vzajemnim popuščanjem odpravita negotovost oziroma da na sporazumen način rešita pravno razmerje. Iz tega razloga zakon tudi določa, da zaradi čezmernega prikrajšanja ni mogoče zahtevati razveljavitve poravnave (1094. člen ZOR). Odločitev prvega sodišča zatorej prav nič ne preseneča, kot navaja pritožnica, marveč je v celoti pravilna in zakonita ter pritožbeno sodišče z njo soglaša. Tožnica je poravnavo sklenila po svojem zakonitem zastopniku - očetu. Pritožba pravi, da gre za preprostega delavca, ki s pogajanji nima nikakršnih izkušenj.

Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da nevedeno sklenjeni poravanavi ne jemlje veljavnosti. Zakoniti zastopnik je namreč poslovno in voljno sposobna oseba, kar pomeni da pravni red njegovim voljnim dejanjem priznava veljavo in nanje navezuje pravne posledice.

Pritožba je iz navedenih razlogov neutemeljena. Ker prvo sodišče tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (365/2 čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je bilo na podlagi 498/1 čl. ZPP še potrebno uporabiti v tej zadevi) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo.