Jedro

Ob normalnih finančnih razmerah preživninskih zavezancev ni moč dohodkov otroka iz dela v celoti upoštevati kot obliko zmanjšanja preživninske obveznosti, ker bi bilo s tem razvrednoteno otrokovo delo, da si zagotovi dodatna sredstva za pokritje standardnih in nadstandardnih potreb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici preživnino in sicer: - za mesec maj 2016 81,94 EUR; - od junija 2016 do septembra 2016 100,46 EUR; - za mesec oktober in november 2016 103,27 EUR in - od meseca decembra 2016 dalje mesečno preživnino v višini 123,92 EUR. Določilo je način plačila zapadlih in bodočih obrokov, da je v primeru zamude s plačilom preživnine toženka dolžna plačati tožnici zakonske zamudne obresti, s tem, da je določeno preživnino dolžna plačati do prve uskladitve preživnin. Kar je zahtevala tožnica več ali drugače je sodišče zavrnilo, toženki pa je še naložilo, da je dolžna v korist proračuna Republike Slovenije povrniti stroške postopka v višini 479,79 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Toženka se zoper obsodilni del sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo potreb tožnice, nepravilno pa je tudi porazdelilo preživninsko breme med preživninska zavezanca. Tožnici so priznani previsoki mesečni stroški za obleko in obutev v višini 70,00 EUR. Toženki je sodišče priznalo enake stroške le v višini 12,50 EUR mesečno. Tožnica ima lastne dohodke, zato si lahko potrebe iz naslova obleke in obutve krije sama. Sodišče je zmotno porazdelilo preživninsko breme od leta 2016 dalje, ko je toženki naložilo, da krije 60 % nepokritih potreb tožnice. Oče tožnice krije le 40 % tožničinih potreb, čeprav je iz naslova dedovanja prejel določena sredstva in je solastnik nepremičnin v vrednosti 14.215,88 EUR ter prejema mesečne dohodke s priložnostnim delom. Toženka prejema le redno plačo, ne more dodatno zaslužiti, za razliko od očeta tožnice, ki sicer redne plače ne prejema, vendar s priložnostnim delom zasluži primerljiv dohodek. Glede na navedeno obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Posledično je zmotna odločitev o stroških pravdnega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa ni storilo kršitev na katere opozarja pritožba. Ugotovljena dejstva iz sodbe o vsebini listin niso v nasprotju s samimi temi listinami. Pritožba na ta način izpodbija dejanske ugotovitve sodišča, ki pa jih je sodišče pravilno in popolno ugotovilo, hkrati pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Stroški tožnice za obleko in obutev v mesečnem znesku 70,00 EUR so visoko ocenjeni. Vendar je treba upoštevati, da je sodišče prve stopnje odločilo, da mora del mesečnih izdatkov kriti tožnica iz zaslužka, ki ga dobi z delom preko študentskega servisa. Sodišče je upoštevalo materialne in pridobitne sposobnosti tožničinih roditeljev, zato tožnici ni priznalo vseh sicer izkazanih mesečnih izdatkov (npr. priznalo ji je stroške razvedrila le v višini 3,75 EUR, ni ji v celoti priznalo prevoznih stroškov, ki so v zvezi s šolanjem, pravilno ji sicer ni priznalo stroškov nakupa avtomobila in stroškov povezanih s pridobitvijo vozniškega dovoljenja, ker so bili ti stroški neposredno pred vložitvijo tožbe, vendar pa imajo ti izdatki določen posreden vpliv na druge stroške, ki so nastali kasneje v času od vložitve tožbe dalje, ker so se zato povečali). Sodišče prve stopnje je mesečne zneske, ki jih prejema tožnica iz naslova štipendije v celoti odštelo od ugotovljenih preživninskih mesečnih izdatkov tožnice, tožničine zaslužke, ki v povprečju znašajo 492,00 EUR mesečno, pa je upoštevalo na način, da mora tožnica kriti 20 % nepokritih potreb (51,63 EUR), ostalih 80 % pa krijeta njena starša. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je ta razdelitev primerna, ker s tem ne bo razvrednoteno študentsko delo tožnice, ki ga opravlja poleg rednega (uspešnega) opravljanja šolskih oziroma sedaj študijskih obveznosti in s katerimi bo lahko pokrila še dodatne mesečne stroške, ki jih sodišče prva stopnje tožnici ni priznalo, ker je upoštevalo materialne in pridobitve zmožnosti njenih roditeljev. Sodišče na podlagi sodne prakse pravilno ugotavlja, da ob normalnih finančnih razmerah preživninskih zavezancev ni moč dohodkov otroka iz dela v celoti upoštevati kot obliko zmanjšanja preživninske obveznosti, ker bi bilo s tem razvrednoteno otrokovo delo, da si zagotovi dodatna sredstva za pokritje standardnih in nadstandardnih potreb.

6. Tudi porazdelitev preživninskega bremena med tožničina roditelja je pravilna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo redne dohodke toženke, enako tudi honorarne zaslužke toženkinega očeta in dediščino, ki jo je prejel, hkrati pa tudi, da oče tožnici poleg določene preživninske obveznosti vseskozi nudi dodatno pomoč in podporo, v okviru skupnega gospodinjstva, pri vzdrževanju avtomobila, v preteklosti pa je tudi (so)prispeval denarna sredstva h kritju njenih mesečnih stroškov (npr. plačal je del stroškov za vozniški izpit in za avtomobilske gume). Ker tožničin oče od novembra 2016 ne prejem več socialne podpore, ima toženka od takrat dalje nekoliko večje finančno breme pri kritju preživninskih potreb tožnice, kot tožničin oče. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je glede na okoliščine konkretnega primera preživninska obveznost toženke pravilno določena, ki jo bo toženka glede na finančne zmožnosti lahko izpolnjevala.

7. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

8. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel.