Jedro

Brez svobodne privolitve ni veljavne zakonske zveze. Toda do izvenzakonske zveze v smislu 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oziroma po 2. odst. 10.čl. Zakona o dedovanju pride prav zato, ker partnerja svoje skupnosti oblično ne potrdita s sklenitvijo zakonske zveze, njuna zveza pa ima sicer vse značilnosti razmerij med zakoncema. Določilo 17. čl. zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih bi bilo zato mogoče smiselno uporabiti za ugotavljanje veljavnosti izvenzakonske skupnosti tako, da skupnost ne bi imela z zakonom določenih posledic, če kateri od partnerjev ne bi svobodno privolil vanjo. Gre torej za svobodno privolitev v skupno življenje, ne pa za privolitev v sklenitev zakonske zveze.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožnici pripada dedna pravica po pok. M. M., ker je z njim živela v izvenzakonski skupnosti od leta 1980 do njegove smrti 31.5.1994. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglašalo je s prvostopno oceno dokazov in na podlagi ugotovljenih dejstev ugotovilo obstoj izvenzakonske skupnosti med tožnico in M. M. Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v ponovno sojenje, ali pa, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Sklicuje se na 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerem ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost ženske in moškega enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Po 17. čl. tega zakona zakonska zveza ni veljavna brez svobodne privolitve bodočih zakoncev. Priča M. M. pa je izpovedala, da se M. M. ni hotel poročiti s tožnico. Iz tega sledi, da na njegovi strani ni bilo volje, da se poroči, kar je razlog za neveljavnost zakonske zveze. Sicer pa sta vsak s svojimi prihranki obnavljala vsak svoje nepremičnine. Nista imela skupnega bivališča. Zato niso izkazane značilnosti izvenzakonske skupnosti. Navaja okoliščine, ki kažejo na pristranost prič, ki jih je predlagala tožnica. Navaja, da je pok. M. napravil oporoko, ki pa je zdaj ni mogoče najti. Tožnica je preprečevala, da bi sorodniki obiskali M. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Okoliščina, da se M. M. ni želel poročiti s tožnico, tudi če bi bila ugotovljena, ne bi imela takega pomena, kot ji ga pripisuje revizija. Brez svobodne privolitve ni veljavne zakonske zveze. Toda do izvenzakonske zveze v smislu 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oziroma po 2. odst. 10.čl. Zakona o dedovanju pride prav zato, ker partnerja svoje skupnosti oblično ne potrdita s sklenitvijo zakonske zveze, njuna zveza pa ima sicer vse značilnosti razmerij med zakoncema. Določilo 17. čl. zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih bi bilo zato mogoče smiselno uporabiti za ugotavljanje veljavnosti izvenzakonske skupnosti tako, da skupnost ne bi imela z zakonom določenih posledic, če kateri od partnerjev ne bi svobodno privolil vanjo. Gre torej za svobodno privolitev v skupno življenje, ne pa za privolitev v sklenitev zakonske zveze. Pri taki razlagi 12. in 17. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), kot jo podaja revizija, pravno priznane izvenzakonske skupnosti sploh ne bi moglo biti, saj taka formalno nepotrjena dalj časa trajajoča življenska skupnost nastane prav zato, ker partnerja (ali eden od njiju) ne želita skleniti zakonske zveze.

Z uveljavljanjem tega razloga revizija vendarle vsaj na posreden način obravnava pomembno vprašanje, in sicer ali obstoji volja partnerjev, da vspostavita trajno življenjsko skupnost. To predstavlja subjektivni element izvenzakonske skupnosti. Po tem in po kompleksnosti razmerja kot objektivnem elementu se pravno priznana izvenzakonska skupnost loči od zgolj ekonomske skupnosti ali prijateljskega razmerja, ki nima pravnih posledic po 10.čl. Zakona o dedovanju.

V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili vse okoliščine, zaradi katerih je bila skupnost med tožnico in M. M. življenska skupnost v smislu 12. čl. ZZZDR in 10.čl. Zakona o dedovanju. Njuna skupnost je trajala 14 let. Obsegala je gospodinjsko, ekonomsko in siceršnjo življenjsko skupnost, ki sta jo partnerja štela kot skupnost zakoncev, okolica pa jo je kot tako zaznavala in razumela. Drugačno prikazovanje dejanskega stanja in zavzemanje za drugačno oceno dokazov na revizijski stopnji ni mogoče (3. odst. 385.čl. ZPP). Zato revizijsko sodišče teh revizijskih navedb ne more obravnavati. Vezano je na dejanske ugotovitve in oceno dokazov, ki jo sprejmeta sodišči prve in druge stopnje. Glede na dejansko podlago teh sodb pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno. Skupnost, v kakršni sta živela tožnica in M. M., ima vse znake dalj časa trajajoče življenske skupnosti po 12. čl. ZZZDR in 10.čl. zakona o dedovanju.

Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan, prav tako ne drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).