Jedro

Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike predstavlja ukrep, ki je dopusten le v izjemnih primerih, ko so (prepričljivo) izkazane zakonske predpostavke, ki dopuščajo takšen poseg, ko nevarnosti ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi izven (zaprtega oddelka) psihiatrične bolnišnice. Napotnica lečečega zdravnika ali psihiatra pa ni nujno potrebna za sprejem.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko 1 sprejeti osebi, M. M., omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in pod točko 2 izreka sklenilo, da se jo zadrži na zdravljenju v oddelku do 13.2.2010. Proti 2. točki izreka izpodbijanega sklepa se pritožuje M. M. po odvetnici. Iz dokaznega postopka izhaja, da je pritožnica prišla na zdravljenje s svojci brez napotnice zdravnika. To ugotavlja tudi sodišče. Veljavna zakonodaja ne ureja primerov, da bi prišlo do sprejema osebe proti njeni volji tako, da jo pripeljejo svojci. Sodišče sklepa, da je zato treba šteti, da je to odredil dežurni zdravnik psihiatrične klinike. To pa ni pravilno, saj ZDZdr taksativno našteva primere, ko je dovoljen sprejem osebe proti njihovi volji. Tudi v primerih na podlagi 57. čl. mora osebo pregledati zdravnik ali član nujne medicinske pomoči in nato odrediti tako grob poseg kot je zdravljenje proti volji osebe na zaprtem oddelku. Zakon je treba restriktivno razlagati. Do sprejema je prišlo na nezakonit način, zato je treba sklep razveljaviti v 2. točki in pritožnico odpustiti z oddelka pod posebnim nadzorom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica graja izpodbijani sklep v delu, ko sodišče ugotavlja, da pritožnica ni prišla v bolnišnico z napotnico lečeče zdravnice, ki bi jo pri tem pregledal. Meni, da so jo pripeljali svojci brez napotnice.

Uvodoma je treba ugotoviti, da je pritožnica še mladoletna oseba (roj. 4.1.1993) in da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožničina mati povedala, da je bila pritožnica pred odhodom v bolnišnico pri svoji lečeči zdravnici, pedopsihiatrinji dr. R. Tam je bila pregledana in ker je dr. R. ugotovila, da ni mogoč pogovor z M, je svetovala staršem, naj jo odpeljejo v bolnišnico. Res je mati izpovedala, da dr. R. ni izdala napotnice. Vendar to ne pomeni, kot zmotno meni pritožba, da pritožnica ni bila pregledana pred prihodom v psihiatrično bolnišnico. Nato pa je po prihodu v psihiatrično bolnišnico bilo ugotovljeno med drugim, da ogroža sebe, da komunikacija z njo ni možna, da se meče po tleh in halucinira. Ob takem zaporedju dogodkov je mogoče šteti, da je prišla pritožnica na nujno medicinsko pomoč in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, gre tedaj za 2. odst. 54. čl. ZDZdr v povezavi z 2. odst. 57. člena, saj napotnice dejansko ni bilo.

Tako so starši ravnali po navodilih lečeče psihiatrinje in pritožnico pripeljali v najbližjo psihiatrično bolnišnico, kjer so ugotovili, da je hospitalizacija na oddelku pod posebnim nadzorom nujna.

Prav ima pritožba, da je treba določbe ZDZdr razlagati restriktivno. Vendar je potek dogodkov v pritožničinem primeru bil takšen, da je mogoče dejansko stanje uvrstiti v zakonski dejanski stan iz 2. odst. 54. čl. ZDZdr. Ostalih ugotovljenih dejstev pa pritožnica ne graja. To tudi pomeni, da ne prereka potrebnosti načina zdravljenja in pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da so podani pogoji iz 39. čl. ZDZdr.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo napak postopka, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).