Jedro

Po pravnih pravilih paragrafov 1452 do 1477 ODZ je bila za priposestvovanje potrebna pristna posest (ni smela biti pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja, če je šlo za prekarij), pravična (priposestvovalec ali njegov prednik je moral imeti veljaven pravni naslov) in poštena (tega pojma ODZ sicer posebej ne razlaga, enači pa se ga s pojmom dobrovernosti - upravičenim prepričanjem priposestvovalca, da ima stvar v posesti, kot da bi bila njegova – t. i. lastniška posest), ki je morala neprekinjeno trajati 20. let.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožniki (kot skupnost dedičev po pokojnem J. Z.) skupni lastniki parcel št. 1129/2 in 1130/2, obe k.o. x. (s posledično vknjižbo skupne lastnine pri solastninskem deležu toženke do 4/10), toženki pa zato naložilo, da tožnikom povrne pravdne stroške v znesku 901,92 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da so tožniki (pravni nasledniki prvotnega tožnika) oziroma njihovi pravni predniki že leta 1959 navedeni parceli priposestvovali (na njih tako na originaren način pridobili lastninsko pravico), saj so si pravni predniki tožnikov „P.“ in toženke „V.“ kot solastniki parcel št. 1129 in 1130 k.o. x. v letu 1939 le-ti v naravi in katastrsko razmejili in razdelili (nastale so parcele št. 1129/1, 1129/2, 1130/1 in 1130/2, vse k.o. x.) ter jih od takrat dalje sporazumno nemoteno uživali in posedovali kot svoje, pravni predniki tožnikov parceli št. 1129/2 in 1130/2, pravni predniki toženke pa parceli št. 1129/1 in 1130/1. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopkovnih določb ter zmotne uporabe materialnega prava, to je vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), se zoper sodbo pritožuje toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja ugotovitev sodišča prve stopnje o uživanju parcel v naravi po razmejitvi, pravnih prednikov tožnikov parcel št. 1129/2 in 1130/2, pravnih prednikov toženke pa parcel št. 1129/1 in 1130/1, vse k.o. x. Sodišču pa ni mogoče slediti niti, da je priposestvovalna doba pričela teči leta 1939, pa tudi nespornosti tega. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na zaslišane priče, saj v postopku ni bilo natančno opredeljeno, katere naj bi bile sporne površine. Sklicuje se na pogodbo o razdružitvi, sklenjeno med pok. tožnikom in toženkinim bratom iz leta 2009, in meni, da ta dokazuje neutemeljenost zaključka o priposestvovanju. Celoten dokazni postopek ni pokazal in dokazal dobrovernosti, niti dejanskega izvrševanja posesti na spornih parcelah. Parcelacija leta 1939 je bila zgolj formalna. Sklicevanje na nepravdni spis N 23/88 prav tako ni utemeljeno. Meni, da je odločitev napačna, saj posest pok. tožnika dokazano ni bila izključna. Tudi iz listin v spisu je razvidno, da priposestvovalna doba ni potekla leta 1959. Celoten kompleks so uporabljali vsi solastniki, ker drugačna uporaba niti ni bila možna. Pok. tožnik in njegovi pravni predniki so se tega tudi vseskozi zavedali, zato razlogom izpodbijane sodbe ni mogoče slediti.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne (pritožbeno sodišče poudarja odločilne) okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo kakšne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP, niti zatrjevane niti po uradni dolžnosti upoštevne (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker ima sodba jasne, skladne in prepričljive razloge o vseh odločilnih (a spornih) dejstvih, na podlagi katerih zaključuje, da so tožniki (s pravnimi predniki) že leta 1959 sporni parceli priposestvovali, se v izogib ponavljanju nanje pritožbeno sodišče sklicuje, še posebej glede dobre vere posestnikov oziroma poštenosti in pristnosti njihove posesti. Ker je bila po pravnih pravilih paragrafov 1452 do 1477 ODZ za priposestvovanje potrebna pristna posest (ni smela biti pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja, če je šlo za prekarij), pravična (priposestvovalec ali njegov prednik je moral imeti veljaven pravni naslov) in poštena (tega pojma ODZ sicer posebej ne razlaga, enači pa se ga s pojmom dobrovernosti - upravičenim prepričanjem priposestvovalca, da ima stvar v posesti, kot da bi bila njegova – t. i. lastniška posest), ki je morala (za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v skladu z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960) neprekinjeno trajati 20. let, so v obravnavani zadevi odločilne okoliščine zgolj tiste, ki so izpostavljene v 1. točki te obrazložitve. Ugotovitev, da je bila delitev (katastrska in v naravi) nepremičnin (v letu 1939), iz katerih sta nastali sporni parceli, posledica in realizacija dogovora pravnih prednikov strank o razdelitvi solastnih nepremičnin (in ne le njihove uporabe), ima vso potrebno dokazno oporo in je temu nasprotne navržene pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo, delitev pa nenazadnje dokazuje tudi dejstvo poimenovanja parcel s „P. polje“ (sporni parceli) in „V. polje“.(1) Vso potrebno dokazno oporo ima tudi ugotovitev, da so imeli od delitve dalje (od leta 1939) do 1959 in nadalje posest spornih parcel nemoteno pravni predniki tožnikov (izključna posest v tem obdobju niti ni bila konkretizirano osporavana oziroma negirana) in da so posest izvajali zakonito (v dogovoru s pravnimi predniki toženke o delitvi parcel) oziroma da je bila njihova posest pravična (dogovorjena delitev kot pravni naslov oziroma zakonita podlaga) in poštena (dobroverna), saj so pravni predniki tožnika sporni parceli imeli v posesti, kot da bi bili njihovi, kar izhaja iz izpovedb v postopku zaslišanih prič, pri čemer poštenost (dobrovernost) posesti v relevantnem obdobju niti konkretizirano osporavana ni bila, kot tudi ni bila osporavana pristnost posesti.(2) Neutemeljeni se zato pokažejo pritožbeni očitki toženke, kolikor se sploh nanašajo na odločilne okoliščine, da je bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno in zaradi tega materialno pravo napačno uporabljeno. Posledično je zato pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Zahtevek toženke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je neutemeljen, saj tožnica s pritožbo ni uspela. Na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče njen zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, odločitev pa je obsežena v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe kot neutemeljene.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Tudi sama toženka uporablja tako poimenovanje parcel;

(2) K navedenemu je potrebno upoštevati, kot ugotavlja samo sodišče prve stopnje, tudi da v času, ko naj bi prišlo do zatrjevanega priposestvovanja navedenih nepremičnin, zemljiška knjiga ni imela takega pomena, kot ga ima danes (z uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi leta 1995 in še posebej SPZ leta 2003); poleg tega je pritožbeno sodišče že v svoji prejšnji odločbi opozorilo, da ni zanemarljiva tudi pravica do posesti, upoštevajoč da gre v obravnavani zadevi za razmerje med odsvojiteljem in pridobiteljem (varovanje dobrovernih tretjih ni potrebno) in bi se v primeru lastninske tožbe (revindikacije) tožniki toženkini zahtevi za izročitev spornih nepremičnin v (so)posest lahko utemeljeno uprli z zatrjevano pravico do posesti (prim. 93. člen SPZ); nenazadnje ni zanemarljivo niti dejstvo, da bi bilo nepravično, da bi bilo z ene strani razmerje med strankami urejeno tako, kot je bilo dogovorjeno „ob delitvi“, z druge strani pa ne;