Jedro

Poleg objektivnih meril (zelo strm in drseč teren ter dolžnost opravljanja dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi) so bila pri tožniku podana tudi subjektivna merila nevarne dejavnosti (nošenje motorne žage in osredotočenost tako na gozdna tla kot tudi na sodelavca, ki je v bližini podiral drevesa), kar nudi zadostno podlago za odločitev, da tožnikova hoja po gozdu predstavlja tveganje, ki je večje od običajnega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in toženki na račun tožnika naložilo plačilo 6.596,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2013 dalje do plačila. V presežku do zahtevanih 9.596,94 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo tudi plačilo 2.132,09 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo se iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Vztraja na stališču, da v konkretnem primeru ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca. Poudarja, da do tožnikovega padca ni prišlo med podiranjem dreves, temveč v času premikanja do drugega drevesa, primernega za posek. Odgovornost je na strani tožnika, saj bi moral biti med hojo previdnejši. Dodaja, da kritičnega dne ni deževalo, zato tožnikovemu delodajalcu noben predpis ni prepovedoval delavcem odrediti delo v gozdu. Ob tem se sklicuje na drugi odstavek 9. člena Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu (Uradni list SRS, št. 15/97 s spre., v nadaljevanju: Pravilnik), ki podiranje dreves prepoveduje v času močnega vetra, nevihte, snežnega meteža, goste megle, mraka in močne zmrzali. Zavarovanec toženke tako ni ravnal protipravno, zato mu ni mogoče očitati krivdne odgovornosti. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da so bile dan oziroma dva dni pred škodnim dogodkom obilne padavine, saj slednje ni skladno s podatki meteoroloških postaj. Poudarja, da je razmočen in neraven gozdni teren nekaj običajnega. Da je šlo za srednje strmo področje, je med pričanjem potrdil tudi A. A., navedeno pa potrjujejo tudi fotografije. Meni, da ne gre za izjemne okoliščine, ki jih tožnik ne bi mogel pričakovati. Za delo gozdarja je bil tožnik tudi ustrezno usposobljen ter opremljen. Nasprotuje tudi stališču sodišča, da hoja po gozdu predstavlja nevarno dejavnost. Poudarja, da je taka tudi sodna praksa v primerljivih primerih (II Cp 744/2015, Cp 762/2013 in II Ips 314/2004). Tožnik se tako ni poškodoval med samim podiranjem drevesa, temveč v fazi, ko sta se sekanje in obdelava padlega drevesa že zaključila, kar ni nevarno.

3. Tožnik je na pravilno vročeno pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči, ko je kot zaposleni pri zavarovancu toženke opravljal delo gozdarja sekača. Med pravdnima strankama ni sporno, da je do nesreče prišlo po poseku drevesa, in sicer med oteženo hojo po razmočenem gozdnem terenu, pri čemer je tožnik v rokah nosil šest kilogramsko motorno žago. Da je bil teren zelo strm, je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnika in njegovega sodelavca B. B., ki je na dan škodnega dogodka na istem terenu opravljal enako delo kot tožnik. Priča A. A. je tako ostala osamljena v svoji izpovedbi, da je bil teren srednje strm, zato ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo.

6. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbenim navedbam, da v konkretnem primeru krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca ni podana. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je slednji tožniku v času nezgode zagotovil delovno obleko in ustrezno obutev ter ga ustrezno usposobil za varno delo. Stališče sodišča, da bi delodajalec moral kritičnega dne delo zagotoviti na drugem terenu, je zmotno. Pravilnik v 9. členu namreč napotitev na sečnjo v gozdu prepoveduje zgolj v primerih ekstremnih vremenskih razmer, kot so močan veter, nevihta, snežni metež, gosta megla, mrak in močna zmrzal, kar ne ustreza naravnim razmeram v času nezgode. Čeprav je dan oziroma dva dni pred nastalo nesrečo deževalo, bi bilo od delodajalca neživljenjsko pričakovati, da dela v gozdu ne bo odrejal v dnevih, ko ni dežja. Splošno znano dejstvo namreč je, da so tla v gozdu zaradi senčne lege bolj vlažna, teren pa neraven in kot tak nevarnejši. Zavarovancu toženke tako ni moč očitati krivde v smislu določbe prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Kljub temu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

7. Objektivna odškodninska odgovornost je izjema, podana je le v primerih, ko gre za opravljanje dejavnosti, iz katere izvira povečana oziroma neobičajna nevarnost, ki je praviloma ni mogoče preprečiti. Tako povečano nevarnost lahko delodajalec sicer zmanjša (na primer z doslednim spoštovanjem pravil o varnosti pri delu), a je ne more znižati na stopnjo, ki ne bi dosegala standarda povečane nevarnosti za nastanek škode. Pojem nevarna dejavnost je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem primeru vsebinsko napolniti. Glede na ustaljeno sodno prakso je nevarna dejavnost tista, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu povečano nevarnost nastanka (nezanemarljive) škode za okolico, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo, in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Če nastala škoda izvira iz takšne dejavnosti, je potrebno delodajalčevo odgovornost (v tem primeru odgovornost toženkinega zavarovanca) presojati izključno z uporabo pravil o objektivni odškodninski odgovornosti.

8. Po ustaljeni sodni praksi je delo gozdnega sekača rizično in nevarno delo(1), na kar napotuje tudi določba 3. člena Pravilnika, ki podiranje drevja in izdelavo gozdnih asortimentov, spravilo, nakladanje, razkladanje in prevoz gozdnih asortimentov ter dela pri skladiščenju lesa uvršča med dela z večjo nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare. Drži sicer očitek pritožbe, da do poškodbe tožnika v konkretnem primeru ni prišlo v trenutku podiranja drevesa, temveč med hojo po razmočenem in strmem terenu. Ob tem toženka zanemarja dejstvo, da je sodna praksa določeno dejavnost opredelila kot nevarno ne le tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri taki dejavnosti večja, marveč tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine konkretnega primera (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo)(2). Čeprav določeni primeri iz sodne prakse, ki jih v pritožbi izpostavlja toženka, hoje po neravnem in valovitem terenu ne opredeljujejo kot nevarno dejavnost, pa gre za primere, ki so z obravnavanim v bistvenem različni. Hoja delavca po gradbišču do oziroma v jamo za izkop temeljev(3) tako ni zahtevala posebnih znanj in strokovnosti, temveč zgolj običajno previdnost. V drugem primeru se je pregled delovišča opravljal po zaključku sečnje,(4) pri čemer oškodovanec (za razliko od tožnika) ni nosil težke motorne žage, pozornosti pa tudi ni usmerjal v dogajanje nad njim. Iz pritožbeno neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je tožnikov sodelavec opravljal sečnjo dreves v neposredni bližini, zato je moral biti tožnik pozoren tudi na možnost padanja drevesa oziroma vej. Ob tem velja dodati, da je bil tožnik dolžan delo po strmem in drsečem terenu opravljati kontinuirano več časa, pri čemer se hoji po takšni podlagi ni mogel izogniti. Tako ni šlo za enkraten sestop na neravno in drsečo podlago, kot na primer pri sestopu vojaka na poledenelo cesto, prekrito z ledom(5) oziroma pri zdravničinem sestopu iz vozila v času nujne medicinske intervencije.(6) Poleg objektivnih meril (zelo strm in drseč teren ter dolžnost opravljanja dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi) so bila pri tožniku tako podana tudi subjektivna merila nevarne dejavnosti (nošenje motorne žage in osredotočenost tako na gozdna tla kot tudi na sodelavca, ki je v bližini podiral drevesa), kar nudi zadostno podlago za odločitev, da tožnikova hoja po gozdu predstavlja tveganje, ki je večje od običajnega.

9. Pravilen je tudi zaključek, da tožniku ni mogoče očitati prispevka k nastanku škode. Delo je namreč izvajal po navodilih nadrejenega in z vso skrbnostjo, pri čemer se kljub posebni previdnosti pri delu ni izognil zdrsu. Toženka je zato odgovorna tožniku za nastalo škodo po načelu objektivne odgovornosti, ki se pa po drugem odstavku 153. člena OZ ni uspela razbremeniti.

10. V okviru presoje uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ustreza merilom iz 179. člena OZ.

11. Pritožbeno sodišče je, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo pa v ničemer ni prispeval k predmetni odločitvi, zato stroške nosi sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 157/1999 z dne 1. 2. 2000, II Ips 750/2005 z dne 31. 1. 2008 in II Ips 336/2002 z dne 6. 3. 2003. Op. št. (2): Tako npr. odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 525/2009 z dne 11. 10. 2012. Op. št. (3): Odločitev Višjega sodišča v Celju Cp 762/2013 z dne 15. 5. 2014. Op. št. (4): Odločitev Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 744/2015 z dne 26. 5. 2015. Op .št. (5): Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 571/2005 z dne 21. 2. 2008. Op. št. (6): Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 370/2004.