Jedro

Dokazni postopek mora potekati na način, da v kolikor ni mogoče natančno ugotoviti dejanskega stanja zgolj z zaslišanjem stranke, je treba izvesti še druge dokaze za ugotovitev dejanskega stanja, kar bo omogočilo organu sprejeti konkretizirano odločitev ter pred sprejeto odločitvijo vse navedeno predočiti tožnici kot stranki postopka, da se o ugotovitvah organa lahko izjavi še pred izdajo odločbe. Po ustrezno izvedenem postopku pa mora organ v nadaljevanju odločanja konkretizirano obrazložiti svojo odločitev, z namenom, da se lahko inšpekcijski zavezanec seznani z razlogi organa in da lahko v posledici, v kolikor se z odločitvijo ne strinja, vloži ustrezno pravno sredstvo.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Skupne občinske uprave občin v Spodnjem Podravju, št. 061-143/2020-6 z dne 7. 12. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, kar z 22 % DDV znaša 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru neplačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je občinski inšpektor tožnici kot inšpekcijski zavezanki odredil, da mora v roku 45 dni po vročitvi predmetne odločbe znižati višino lesene medsosedske ograje (dolžine 6 m in višine 2 m), postavljene na zemljišču s parc. št. 790/52, k.o. ..., in sicer po celotni dolžini na višino 1,5 metra. Zavezanki (tožnici) je bilo tudi naloženo, da mora o izvršitvi del pisno obvestiti Skupno občinsko upravo občin Spodnjega Podravja, v roku osmih dni, po poteku odrejenega roka, pri čemer je bila opozorjena, da bo pristojni organ izvedel postopek izvršbe nedenarne obveznosti s prisilitvijo na podlagi sklepa o dovolitvi denarne izvršbe, v kolikor zavezanka (tožnica) v določenem roku ne bo izvršila naloženega, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2.Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila kot neutemeljena zavrnjena. V pritožbi je tožnica (kot zavezanka) navedla, da sporna ograja stoji že več let, pri čemer gre za ograjo, ki je namenjena varovanju zasebnosti, zaradi česar je treba uporabiti 11. točko enajstega odstavka 59. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu. V nadaljevanju svojih navedb se je tožnica sklicevala tudi na lokacijsko informacijo št. 3501-1228/06-709 z dne 29. 3. 2005, ki jo je izdala Skupna občinska uprava Občin v Spodnjem Podravju in je bila izdana na podlagi takrat veljavnega prostorskega načrta, ki je, po njenem stališču, dovoljeval izgradnjo ograje do višine 1,8 m, kar v posledici pomeni, da ograja ni grajena v nasprotju s predpisi, saj ne obstaja nobena pravna podlaga, ki bi imetnikom objektov, ki so zgrajeni v skladu z veljavnimi predpisi v času gradnje, nalagala spremembo objektov zaradi spremembe predpisov. Tožnica meni, da je Zakon o graditvi objektov, ki je veljal v času izvedbe - postavitve ograje in na njegovi podlagi sprejet Pravilnik, ki je določal, da gre za medsosedsko ograjo takrat (ko je ograja namenjena omejevanju dostopa tretjih oseb na gradbeno parcelo oziroma dvorišče, zaradi zagotavljanja zasebnosti), dovoljeval višino ograje do 1,8 m. Po stališču tožnice v pritožbenem postopku tako ni podlage, da bi inšpekcijski organ, na podlagi kasneje sprejetega Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ptuj, ki je bil sprejet 21. 9. 2015 in je začel veljati 6. 11. 2015, odredil inšpekcijski ukrep uskladitve s trenutno veljavnim občinskim prostorskim načrtom na način, da bi bilo treba ograjo znižati na 1,5 m, saj je bila ograja, glede na izdano lokacijsko informacijo, grajena v skladu s takrat veljavnimi predpisi oziroma znotraj minimalnih odstopanj.

Tožbene navedbe

3.Tožnica vlaga tožbo iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka ter nepopolnega in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno.

4.V zadevnem primeru je ključna okoliščina čas postavitve ograje, ki ga tožena stranka po stališču tožnice ni ugotovila. Iz okoliščine časa postavitve ograje je v posledici odvisno, kateri predpis je treba uporabiti za presojanje skladnosti postavitve sporne ograje. Ker v postopku ni bil ugotovljen čas postavitve ograje, je po stališču tožnice toženka posledično napačno ugotovila dejansko stanje, s čimer je toženka kršila načelo materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

5.V nadaljevanju tožbenih navedb tožnica izpostavlja, da navedbe toženke, da bi naj bila ograja postavljena šele leta 2017 izhajajo šele iz drugostopenjske odločbe, česar v izpodbijani odločbi ni, v posledici je toženka storila absolutno bistveno kršitev postopka in prekršila načelo kontradiktornosti ter načelo zaslišanja stranke, saj se tožnica v zvezi s tem dejstvom in domnevnimi dokazi tekom postopka ni mogla izjasniti, ob upoštevanju dejstva, da toženka ni niti konkretno navedla listinskega dokaza, ki bi izkazoval navedeno dejstvo, temveč je v obrazložitvi zgolj navedla, da iz listinske dokumentacije izhaja, da je bila ograja postavljena v letu 2017. Tožnica je tako prepričana, da je iz razloga, ker se ni mogla izjasniti o bistvenih okoliščinah primera, tudi iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita.

6.Tožnica tako vztraja, da je sporno ograjo postavila nekaj mesecev po pridobitvi lokacijske informacije z dne 29. 3. 2005, torej v letu 2005, pri čemer pa se natančnejšega datuma ne spomni. S predmetno tožbo tako predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) oziroma podredno odločbo odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Navedbe tožene stranke

7.Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis in podala odgovor na tožbo, pri čemer je navedla, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, saj je izpodbijana odločba Občinskega inšpektorja utemeljena in zakonita. Tožena stranka tako zavrača očitke tožnice, da ni jasno, kdaj je bila ograja postavljena, saj je prvostopni organ tožnici dal možnost, da se tekom postopka o datumu postavitve sporne ograje izjavi ob priliki opravljenega inšpekcijskega nadzora, zaradi česar je tožeča stranka imela vse možnosti, da bi v postopku na prvi stopnji predložila dokazila, kdaj je postavila sporno ograjo, prav tako pa je ob priliki inšpekcijskega ogleda dne 15. 7. 2020 na kraju samem povedala, da ograja stoji že par let. Kasneje pa je v laični pritožbi z dne 14. 12. 2020 navedla, da so bile prvotno postavljene ciprese, šele po odstranitvi teh, pa je postavila leseno ograjo. Tako je tožena stranka mnenja, da je tožnica imela možnost dokazovanja v smeri datumske opredelitve in postavitve sporne lesene ograje in je tako toženka utemeljeno sklepala o datumu dejanske postavitve sporne ograje (glede na to, da so na navedenem mestu predhodno bile posajene ciprese), in tako oznaka "par let" ne more predstavljati celotnega desetletja, šteto od datuma izdaje lokacijske informacije.

8.Po stališču toženke je tako ob sprejeti odločitvi utemeljeno sklepala, da je bila ograja postavljena kasneje in je zaradi navedenega mnenja, da je ob branju izpodbijane odločbe razvidno, da se v izpodbijani odločbi navaja postavitev ograje po letu 2006 in ne po letu 2017. Tožena stranka izpostavlja, da gre pri trditvi tožnice, da je ograjo postavila leta 2005, zgolj za golo trditev brez predloženih dokazov, pri čemer je takšna trditev tudi zelo malo verjetna, zaradi česar je tožena stranka preverjala stanje lastništva omenjene parcele v letu 2005 in ugotovila, da tožnica v letu 2005, torej v času pridobitve lokacijske informacije in tudi na dan 30. 4. 2011, še ni bila lastnica, niti solastnica predmetne nepremičnine na parc. št. 790/52 k.o. ...

9.Tožena stranka tako pojasnjuje, da je iz vse dodatno pridobljene dokumentacije mogoče sklepati, da je bila ograja postavljena najhitreje v letu 2012, nikakor pa ne v letu 2005, zaradi česar bi tožnica zaradi poteka časa, morala pridobiti novo lokacijsko informacijo, pa tega ni storila.

10.Tožena stranka nato v odgovoru na tožbo, pod točko 2, še pojasnjuje, kdaj je tožnica šele postala lastnica navedene nepremičnine, pri čemer pa tudi izpostavlja, da tožnica lokacijsko informacijo z dne 29. 3. 2005 tolmači v nasprotju z njeno vsebino, saj iz lokacijske informacije izhaja, da je v letu 2015 veljal Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje mesta Ptuj (Uradni vestnik Občin Ormož in Ptuj, št. 7/94 in 11/97, točka 3 lokacijske informacije) in je takrat veljavni Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektih po pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči določali, da je dovoljena višina medsosedske ograje do 1,8 m z odmikom od meje sosednjih zemljišč najmanj 0,5 m oziroma bližje s soglasjem lastnika sosednjega zemljišča (točka 7.3 lokacijske informacije).

11.Glede na kriterije in merila iz lokacijske informacije z dne 29. 3. 2005 in ugotovitve inšpekcijskega organa na kraju samem dne 15. 7. 2020, tožnica po stališču toženke pri izgradnji sporne lesene ograje, ki predstavlja medsosedsko ograjo, ni upoštevala niti meril in kriterijev iz leta 2005. Na kraju samem je namreč občinski inšpektor ugotovil, da je lesena ograja postavljena v dolžino 6 m in višino 2 m ter ima premajhen odmik od sosednjega zemljišča. Po stališču toženke, bi bila predmetna ograja postavljena v nasprotju s takrat veljavnimi predpisi in bi šlo za neskladno gradnjo, tudi če je tožnica sporno ograjo postavila v letu 2005. Šele trenutno veljavni Odlok o OPN namreč dopušča manjši odmik od meje in višine do 1,5 m, kar je toženka upoštevala v korist tožnice pri izdaji izpodbijane odločbe.

12.Tako je torej postavljena ograja tožnice šele s sedaj veljavnim Odlokom OPN delno skladna z obstoječimi predpisi glede odmika od meje, še vedno pa ni skladna glede višine postavljene ograje, zaradi česar tožena stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, saj je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, glede na to, da je bil za tožnico uporabljen milejši predpis, ki ji odreja zgolj skrajšanje ograje iz višine 2 m na višino 1,5 m, ne zahteva pa prestavitve ograje 0,5 m od sosedovega zemljišča.

Iz pripravljalne vloge tožnice

13.Tožnica v odgovoru na navedbe toženke v svoji prvi (1.) pripravljalni vlogi izpostavlja, da se toženka ni opredelila do tožničinih očitkov o novih dejstvih in tudi ne o očitkih, da se v postopku ni mogla izjasniti o navedbah in ugotovitvah toženke pred samo izdajo odločbe. Pri navedenem ponovno izpostavlja, da toženka in prvostopni organ nista pravilno ugotovila datuma postavitve ograje, in da svojo odločitev temeljita zgolj na domnevah, saj je dokazni postopek prvostopenjskega organa obsegal zgolj ogled sporne nepremičnine ter jemanje tožničine izjave, zaradi česar je tožnica mnenja, da je opisani dokazni postopek neustrezen za ugotavljanje dejanskega datuma postavitve ograje, saj tožena stranka sploh ni ugotovila, kdaj je bila sporna ograja postavljena in je v tem "špekulativnem" dokaznem postopku, ki nikakor ne odraža dejanskega stanja, ugotavljala kdaj bi naj bila predmetna ograja postavljena.

14.Glede toženkinih navedb, da tožnica leta 2005 še ni bila lastnica predmetne nepremičnine, tožnica odgovarja, da je toženka spregledala, da je tožnica v spornih nepremičninah živela že od leta 2003, ko je dne 14. 10. 2003 prevzela posest spornih nepremičnin, v skladu s predpogodbo s takratnima lastnicama A. A. in B. B., čemur je tožnica priložila sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju in sodbo Višjega sodišča v Mariboru, iz katerih je podrobneje razvidno dejansko stanje v zvezi s predpogodbo in prevzemom posesti tožnice, ker gre za specifično situacijo povezano z zapuščinskim postopkom pravnih prednikov prodajalk iz predpogodbe. Tožnica pa je prevzela posest spornih nepremičnin in se vanje vselila še preden je postala zemljiškoknjižna lastnica, saj je za to imela ustrezno pravno podlago, torej predpogodbo. V zvezi z navedenim tožnica predlaga opravo uradnih poizvedb pri Upravni enoti Ptuj glede datuma prijave stalnega prebivališča na naslovu spornih nepremičnin.

15.Po mnenju tožnice so tako neutemeljeni zaključki toženke, saj le-ti temeljijo na nepotrjenih predpostavkah in nedoločnosti izpovedbe tožnice pri izdaji napadene odločbe, namesto da bi toženka pravilno in temeljito izpeljala dokazni postopek in popolnoma ugotovila dejansko stanje, zaradi česar je v posledici kršila načelo materialne resnice, saj je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, prav tako pa je toženka svojo odločbo utemeljila na t.i. "listinski dokumentaciji" v spisu, iz katere naj bi izhajajo, da je bila sporna ograja postavljena leta 2017, pri čemer toženka ne imenuje iz katere listinske dokumentacije navedeno izhaja, kakor tudi ne, kakšna je vsebina te listinske dokumentacije. Domnevna dokumentacija, ki jo je toženka uporabila pri svoji odločitvi, pa tudi ni bila predložena tekom celotnega postopka, in sicer tudi ne pri predmetnem odgovoru na tožbo.

16.Tožnica je tako mnenja, da se v predmetnem postopku sploh ni mogla seznaniti z dokazi, s katerimi je toženka utemeljevala svojo odločitev in ji je tako povsem onemogočila seznanitev o tem dokazu, ki je očitno bistveno pripomogel k odločitvi inšpektorja, v sled česar so ji z navedenim ravnanjem toženke kršene ustavno varovane pravice in temeljna načela Ustave RS, saj je toženka posegla v tožničino pravico do enakosti pred zakonom, pravico do obrambe, načelom enakosti orožij, in načela kontradiktornosti iz 22. člena Ustave RS, ter z navedenim posegla tudi v načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS za arbitrarno uporabo državne oblasti. V posledici je tako podana bistvena kršitev določb ZUP in je po stališču tožnice treba že iz tega razloga predmetni tožbi ugoditi v skladu z 2.1 odstavka 64. člena ZUS-1.

17.Tožnica vztraja, da je bila sporna ograja postavljena v letu 2005, pri čemer je bila v takratnem letu postavljena z ustreznim odmikom od sosednje meje 0,5 m, vendar so sosedje v 15 letih svojo ograjo večkrat prestavili, s čimer so zmanjšali odmik, ki je bil prvotno pravilno urejen. V nadaljevanju navedb izpostavlja, da je slednje lepo razvidno iz fotografije sporne parcele z dne 10. 12. 2020, kjer je na desni strani v snegu lepo razvidna betonska peta, po kateri je včasih potekala meja, ki so jo sosedje tekom let premaknili za okoli 40 cm proti meji tožnice.

18.Tožnica tako vztraja, da je bila ograja postavljena skladno z veljavnimi predpisi iz leta 2005, prav tako pa, da gre v konkretnem primeru za varovalno ograjo, saj izpolnjuje enega izmed dveh alternativno določenih pogojev, in sicer namen varovanja, kot ga je že navedla v tožbi in tako predlaga, da sodišče sprejme in izvede predlagane dokaze ter odloči, kot izhaja iz tožbenega zahtevka.

Sodna presoja

19.Tožba je utemeljena.

20.V predmetni zadevi je med strankama nesporno, da za postavitev predmetne ograje ni potrebno gradbeno dovoljenje, pri čemer pa med strankama ostaja sporno vprašanje, kdaj naj bi bila predmetna ograja postavljena, kakor tudi katere predpise je treba uporabiti pri izdaji izpodbijane odločbe.

21.Tožnica v tožbi izpostavlja tudi kršitev pravice do izjave ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, čemur pa tožena stranka ne pritrjuje, saj meni, da je imela tožnica izjavo možnost podati na samem kraju ob priliki izvedbe inšpekcijskega postopka.

22.Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je pri presoji izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih in materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, kakor tudi ali se izdano odločbo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

Glede pravice do izjave

23.Sodišče najprej pojasnjuje, da iz 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic posameznika tudi pred državnimi organi, med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku, kar je bistveno za izvedbo poštenega postopka in velja za vsak postopek voden pred državnim organom. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno pa lahko poda samo, kolikor ima pravico do izjave neposredno pred organom odločanja, kakor tudi glede vseh dokazov, ki so organ vodili k sprejeti odločitvi, in da je v posledici akt v nekem upravnem postopku (torej tudi inšpekcijskem) ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem v nadaljevanju posamezniku kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in izhaja tudi iz določil ZUP. 9. člen ZUP-a jasno določa, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo in torej ne zadošča (kot to navaja toženka) zgolj prisotnost stranke pri inšpekcijskem nadzoru, saj v takem primeru strankina pravica do izjave ni omogočena v popolnosti, glede na namen pravice same. Tretji odstavek istega člena namreč nadalje določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Načelo zaslišanja stranke tako temelji na 22. členu Ustave RS o enakem varstvu pravic, saj mora stranka imeti možnost izjaviti se o vseh pravno relevantnih dejstvih in dokazih, ki jih v postopku dodatno pridobiva organ, in to še pred odločitvijo organa in tako nadzirati delovanje organa v postopku, ki je odraz teh ustavnih načel. Enak standard izhaja tudi iz dokumentov Sveta Evrope in EU. Načelo zaslišanja stranke tako daje stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa in nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka. Tako organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se v zaključku opirati izdano odločbo (146. člen ZUP). Ta možnost se lahko da stranki na obravnavi ali izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Bistvo tega načela torej ni zgolj v navzočnosti stranke v postopku izdajanja odločbe ali prisotnost na kraju samem na dan inšpekcijskega ogleda, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, in ki so organ vodili k sprejeti odločitvi, torej da lahko uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi glede vseh dejstev, ki jih je upošteval organ pri sprejeti odločitvi, ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka.

24.Iz izpodbijane odločbe organa prve stopnje izhaja, da je bila inšpekcijska zavezanka (tožnica) prisotna ob opravljanju inšpekcijskega nadzora v zadevi postavljene medsosedske ograje, medtem ko ob priliki ponovnega inšpekcijskega ogleda ni bila prisotna. Izpodbijana odločba pa tudi vsebuje zgolj navedbo materialnih predpisov na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev uradne osebe, brez dokazne ocene, navedbe dokazov in konkretizacije abstraktne norme na konkretni dejanski stan, ki so organ vodili k sprejeti odločitvi.

25.Iz odločbe organa druge stopnje je razvidno, da je organ druge stopnje dopolnjeval dokazni postopek, o rezultatu katerega tožnice kot inšpekcijske zavezanke ni seznanil. V predmetnem postopku je toženka na prvi stopnji in tudi na drugi stopnji, potem ko je bil opravljen inšpekcijski ogled, dopolnjevala dokazni postopek in pridobivala dodatne dokaze, s katerimi pa ni seznanila tožnice niti tožnici ni bila dana možnost izjave o ugotovitvah organa. Napačno je stališče toženke, da je bilo zadoščeno tožničini pravici do izjave že na dan, ko je bila prisotna ob ogledu inšpektorja, saj je toženka še po ogledu dopolnjevala dokazni postopek, očitno tudi pri organu druge stopnje (kar je razvidno tudi iz spisovnega gradiva in odločbe organa druge stopnje), pa s svojimi ugotovitvami ni seznanila tožnice oziroma tožnice sploh ni povabila pred organ odločanja, pred katerim bi se lahko o novo pridobljenih dokazih izjavila.

26.Sodišče tudi pritrjuje tožnici, da organ odločanja ni natančno ugotovil časa postavitve predmetne ograje in navedenega v izpodbijani odločbi tudi ni konkretiziral z listinami ali drugimi dokaznimi sredstvi (npr. navedbo imena listine skupaj z oznako listine v upravnem spisu), kar bi bilo treba opraviti v okviru izvedenega dokaznega postopka, ne glede na dejstvo, da gre za inšpekcijski postopek, saj morebitna pritožba ne zadrži učinkov izdane odločbe (5. točka izreka izpodbijane odločbe).

27.Dokazni postopek mora namreč potekati na način, da v kolikor ni mogoče natančno ugotoviti dejanskega stanja zgolj z zaslišanjem stranke, je treba izvesti še druge dokaze za ugotovitev dejanskega stanja, kar bo omogočilo organu sprejeti konkretizirano odločitev ter pred sprejeto odločitvijo vse navedeno predočiti tožnici kot stranki postopka, da se o ugotovitvah organa lahko izjavi še pred izdajo odločbe.

28.Po ustrezno izvedenem postopku pa mora organ v nadaljevanju odločanja konkretizirano obrazložiti svojo odločitev, z namenom, da se lahko inšpekcijski zavezanec seznani z razlogi organa in da lahko v posledici, v kolikor se z odločitvijo ne strinja, vloži ustrezno pravno sredstvo.

29.Sodišče na tem mestu še pripominja, da ne glede na dejstvo, da gre v predmetni zadevi za inšpekcijski postopek, ki je nekoliko specifičen, je tudi v tovrstnih postopkih treba spoštovati pravila postopka, saj je v 3. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) jasno določeno, da se glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom ali s posebnim zakonom, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP. Ker ZIN in materialni zakoni, ki jih je inšpektor v predmetnem postopku uporabil, ne urejajo načela zaslišanja stranke in njegovih izvedbenih določb, je treba uporabiti določila ZUP, ki v prvem odstavku 9. člena opredeljuje omenjeno načelo, ki pomeni, da je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, in tako navedenega jamstva ne zagotavlja zgolj prisotnost stranke ob inšpekcijskem ogledu samega kraja, kot je bilo v danem primeru. V postopkih ugotavljanja dejanskega stanja (posebni ugotovitveni postopek, ki ga je očitno izvajal tudi organ druge stopnje) mora namreč uradna oseba, ki vodi postopek, na podlagi tretjega odstavka 146. člena ZUP, stranki na ustni obravnavi ali izven nje pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti in jo seznaniti s svojimi naknadnimi ugotovitvami, kakor tudi omogočiti, da stranka predlaga morebitne dokaze, postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem, in da se v posledici opredeli do izvedenih dokazov ali ugotovljenih dejstev in razlogov organa za odločitev (4. točka), še posebej, če stranka ugovarja ugotovitvi organa, kot je bilo v danem primeru. Ustna obravnava mora biti razpisana vselej, če je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence (prvi odstavek 154. člena ZUP).

30.Iz navedenih določb izhaja, da mora uradna oseba na razpisano ustno obravnavo istočasno povabiti vse stranke postopka in jim na ta način omogočiti, da osebam, ki so zaslišane v dokazne namene postavlja vprašanja. Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej (torej tudi preko možnosti predlaganja dokazov, postavljanja vprašanj drugim strankam postopka ali zaslišanim pričam), pomeni način uresničevanja načela zaslišanja stranke in zagotavljanja stranki postopka pravico do izjave tudi do obremenilnih dokazov in prič, kar je pomembno tudi z vidika uresničevanja načela materialne resnice, ki nalaga, da se v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP). Če stranka navedenega ne more uresničiti, skladno s svojimi pravicami, ali če organ ne ravna po načelu iskanja materialne resnice in popolne ugotovitve dejanskega stanja, je ocenjevanje izvedenih dokazov in sklepanje organa o pravno pomembnih dejstvih v upravnem postopku preuranjeno.

31.Zato tudi v inšpekcijskem postopku, ki teče po pravilih upravnega postopka ne zadostuje le prisotnost stranke ob izvajanju inšpekcijskega nadzora na kraju samem (kot je bilo v konkretnem primeru), temveč mora biti stranka kot zavezanec, kateremu je kasneje izrečen inšpekcijski ukrep, seznanjena z vsemi dejstvi in dokazi, ki jih je v okviru postopka izdaje odločbe upošteval organ odločanja. Pri obravnavi tovrstnih zadev tudi ni dovolj (kjer ni jasno kdaj je bila dejansko zgrajena ograja, ki je predmet ukrepanja), da očitek kaj in kdaj bi naj inšpekcijska zavezanka (tožnica) storila, torej dejansko stanje, izhaja zgolj iz inšpekcijskega zapisnika, saj je izpodbijani akt, katerega zakonitost (v skladu z določili Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)) preverja sodišče, le izpodbijana odločba. V predmetni zadevi je pristojni inšpektor tožnico štel kot inšpekcijsko zavezanko in jo le seznanil z inšpekcijskim zapisnikom, ni pa popolno ugotovil dejanskega stanja ob morebitnem izvajanju drugih dokazov, ki jih ZUP dopušča. V kolikor namreč izjava zavezanca ne daje zadostne podlage za odločitev, je uradna oseba dolžna v skladu z načelom materialne resnice uporabiti še druga dokazna sredstva v postopku (npr. zaslišanje prič, vpogled v ORTO foto posnetke navedenega območja, in podobno).

32.Izpodbijana inšpekcijska odločba tako, na podlagi 2. člena ZUS-1, sodi med upravne odločbe, saj gre za dokončen akt, s katerim je bila tožnici kot inšpekcijski zavezanki naložena obveznost znižanja lesene ograje na višino 1,5 metra. Upravna odločba mora biti v posledici, v skladu z 214. členom ZUP, obrazložena. Če je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, ki je pomembna za pravilno in zakonito odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva, v posledici pa so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba in tudi ne odločba organa druge stopnje takih sestavin, iz zgoraj navedenih razlogov te obrazložitve, nimata.

33.Sodišče tako pritrjuje navedbam tožnice, da iz izpodbijanega akta (v posledici neustrezno ugotovljenih ali neugotovljenih dejstev), ne izhajajo ključne okoliščine kdaj je bila predmetna ograja postavljena, od česar je odvisna uporaba materialnih predpisov, ki zavezujejo zavezanko znižati ograjo. Pri navedenem se bo morala toženka tudi opredeliti do navedb tožnice o domnevni naravi ograje, taki imenovani "varovalni ograji".

34.Ker se tožnica ni mogla izjasniti o upoštevanih dokazih, ki jih je toženka upoštevala pri odločitvi, in ker ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje (kot je že zgoraj pojasnjeno), so bile tožnici v posledici kršene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, iz katerega med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku, kamor sodi tudi pravica do vložitve ustreznega pravnega sredstva. Ustrezno pravno sredstvo pa je mogoče vložiti samo, v kolikor so v izdani odločbi natančno pojasnjeni razlogi organa, ki temeljijo na izvedenih dokazih. Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve, (torej ne zadošča samo prisotnosti stranke pri opravljanju prvega inšpekcijskega pregleda). Navedeno pa lahko stranka poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. Odločba upravnega organa, četudi gre za inšpekcijski postopek, mora biti namreč obrazložena zaradi zaščite enakega varstva in pravic strank postopka, ki je tudi na upravnem področju del pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic - EKČP). Vodenje poštenega postopka s strani organa v upravnem postopku namreč ne pomeni zgolj zavzetja stališč glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov zadeve, torej natančna navedba dejanskega stanja in razlogov odločitve organa za naložene ukrepe, ki imajo podlago v materialnih določbah.

35.Sodišče na tem mestu posebej izpostavlja, da varstvo pravic strank v inšpekcijskih upravnih postopkih ni nič drugačno kot v ostalih upravnih postopkih, saj ima tudi v tovrstnih postopkih ravno zaradi vnaprejšnje nadrejenosti javnega interesa in tako tudi upravnega organa - inšpektorja, v razmerju do posamične stranke, še večji pomen in je še bolj pomembno. Upravni postopek, četudi gre za inšpekcijski postopek, predstavlja namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki mora ostati uravnotežen. Pri navedenem je treba posebej izpostaviti, da mora stranka tudi v inšpekcijskem postopku imeti možnost braniti se ter zavarovati in uveljaviti svoje pravice določene z zakonom in mora tudi tovrstni postopek potekati po pravilih poštenega postopka, ne glede na njegovo nekoliko specifično naravo.

36.Sodišče tako presoja, da četudi gre v predmetni zadevi za inšpekcijski postopek, ki ima sicer svoje specifičnosti in tudi pravila delovanja ter način izvedbe postopka, ki je določen tudi v ZIN, veljajo pravila postopka glede dokazovanja in ustrezne obrazloženosti izdanega akta, skladno z določili ZUP, tudi za ta postopek. Kolikor gre namreč za pomanjkljivo odločbo in v njej niso navedeni razlogi, ki so organ vodili pri odločanju, torej brez navedbe razlogov za svojo odločitev (četudi bi naj bili navedeni v inšpekcijskem zapisniku), ki temelji na ustrezni pravni podlagi, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna, v posledici pa je podana bistvena kršitev vodenega postopka.

37.Po presoji sodišča je bila tako odločitev inšpektorja vsaj v tej zvezi in v tem delu preuranjena, s čimer pa se sodišče v naprej ne opredeljuje do dejstva, kdaj je bila predmetna ograja postavljena in kateri predpis je treba v posledici uporabiti.

38.Glede navedb tožene stranke oziroma pristojnega inšpektorja v opisu dejanskega stanja številka 061-143/2020-9 z dne 18. 12. 2020 in dodatnih pojasnilih številka 061-143/2020-12- z dne 31. 12. 2020 sodišče najprej izpostavlja, da mora ustrezna obrazloženost izhajati iz odločbe organa in ne zgolj iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu ali iz dodatnih pojasnil po izdaji odločbe, saj je le na tak način stranki omogočeno vložiti ustrezno pravno sredstvo in omogočen odgovor na očitke, sodišču pa v posledici preizkus izdanega akta. Sodišče mora namreč pri presoji izpodbijane odločbe paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih in materialnih določb po zakonu, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitve odločbe ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Na neustrezno voden postopek in neobrazloženost izdane odločbe pa je opozorila tudi tožnica v tožbenih navedbah.

39.Ker torej dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, prav tako pa stranki ni bila dana možnost, da bi se v postopku izjavila glede vseh dejstev, ki sta jih ugotavljala organa prve in v dopolnitvi postopka še organ druge stopnje, je bila storjena bistvena kršitev postopka. Kadar stranki ali stranskemu udeležencu ni dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

40.Glede na obrazloženo sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, zaradi česar jo je na podlagi določb 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo, ker ne omogoča preizkusa pravilnosti odločitve, saj je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in kršila pravico do izjave ter posledično nepravilno uporabila materialno pravo. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zato sodišče vrnilo zadevo organu, ki je upravni akt izdal in bo v ponovljenem postopku moral v postopku še z drugimi dokaznimi sredstvi najprej ugotoviti čas postavitve ograje, nato uporabiti ustrezno materialno določbo pod katero bo subsumiral dejanski stan in svojo odločitev konkretizirano obrazložiti v novo izdani odločbi.

41.Sodišče je v predmetni zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe mogoče ugotoviti, da je šlo v postopku za takšne kršitve, zaradi katerih je sodišče moralo izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

42.V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v višini 285,00 EUR skupaj z DDV, če ga je v postopku zastopal odvetnik. V predmetnem postopku je tožnika zastopal odvetnik, zato mu pripadajo stroški v skupni višini 347,70 EUR.

43.Sodna taksa bo vrnjena po uradni dolžnosti.

44.Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožnici prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

1Enako komentar ZUS-1, str. 266, točka 5. in 7.

2Komentar ZUP-a, 2004, stran 86.

3Kot izhaja iz spisovnega gradiva opisa dejanskega stanja po vloženi pritožbi, je uradna oseba opis dejanskega stanja dopolnila šele ob predložitvi spisovnega gradiva organu druge stopnje (dokument: Opis dejanskega stanja številka 061-14372020-9 z dne 18. 12. 2020).

4Na tem mestu sodišče pripominja, da upravni spis sploh ni popisan (brez popisa zadeve) in je tudi brez označenih listovnih številk in datumov prejema ali ustvarjanja listine s strani organa (torej brez upoštevanja določil Uredbe o upravnem poslovanju - Uredba), zaradi česar tudi ni mogoče ugotoviti ali se v spisovnem gradivu nahajajo vse listine, ki jih je organ pridobival v postopku in kdaj. Prav tako tudi ni razvidno, katere so listine tožnice kot zavezanke v postopku, katere pa so listine, ki jih je v postopku pridobival organ sam. Tako postopanje organov prve in druge stopnje ni skladno z določili 1. in 56. člena Uredbe, ki določata:

1. člen Uredbe

1)Ta uredba ureja upravno poslovanje organov državne uprave, organov samoupravnih lokalnih skupnosti ter drugih pravnih in fizičnih oseb, če na podlagi javnih pooblastil opravljajo upravne naloge (v nadaljnjem besedilu: organ) in ni s to uredbo določeno drugače.

2)Ta uredba ureja poslovanje in zagotavljanje javnosti dela, upravljanje dokumentarnega gradiva, posebne primere krajevne pristojnosti, uradna dejanja, uradne zgradbe, prostore in opremo ter zagotavljanje varnosti in nadzor nad izvajanjem uredbe.

56. člen Uredbe

(1)Popis zadeve vsebuje zaporedno številko vsakega dokumenta v zadevi, kratko vsebino dokumenta, datum dokumenta, navedbo, ali je dokument v fizični obliki, in morebitno stopnjo tajnosti.

(2)Popis zadeve se natisne, če v zadevi obstajajo dokumenti v fizični obliki, in vloži v ovoj zadeve najpozneje pred odstopom zadeve drugemu organu ali pred vložitvijo v tekočo zbirko.

5V 214. členu ZUP je določeno, da obrazložitev odločbe obsega:1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

6Sodba Vrhovnega sodišča I Up 248/2002, z dne 10. 11. 2004.

7Tako tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, točka 8.

8Komentar ZUS-1 str. 266, točka 5 in 7.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 8, 8/1, 9, 146, 146/3, 154, 154/1, 214, 214/1

Pridruženi dokumenti

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.