Jedro

Toženec ni (so)odgovoren za nastalo prometno nesrečo. Vozil je pravilno, zato mu ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja in z njim povezane krivde. Njegova hipna, instiktivna reakcija v kritični prometni situaciji, ki jo je z nepravilno vožnjo povzročil drugi tožnik, tega zaključka ne more omajati. Iz celovite presoje vzročne zveze izhaja, da je bil pravno relevanten vzrok škode prav ravnanje drugega tožnika, ki je z nepravilno vožnjo povzročil nevarno situacijo, na katero se je toženec hipno, instiktivno odzval. V takšnih okoliščinah od nikogar ni mogoče pričakovati, da bo (vedno) ravnal (najbolj) racionalno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika v tej pravdi vtožujeta vračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki sta jo utrpela v prometni nesreči, za katero zatrjujeta, da jo je povzročil toženec. Prvostopenjsko sodišče je prvemu tožniku prisodilo 410,00 EUR odškodnine za premoženjsko in 396,44 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, drugemu tožniku pa 959,81 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, vse z obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Ocenilo je, da je toženec za nastalo škodo odgovoren v višini 10%, medtem ko je drugi tožnik zanjo odgovoren v višini 90%.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo, pritožbi toženca pa je ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je drugi tožnik v celoti odgovoren za nastalo škodo. Tožencu ni mogoče očitati nepravilne vožnje, njegova neustrezna reakcija pa ne daje podlage za odgovornost. Od povprečnega voznika v kritični prometni situaciji, ki jo je z nepravilno vožnjo povzročil drugi toženec, ni mogoče zahtevati, da se bo v kratkih trenutkih odločitve odzval na način, ki so ga izvedenci ocenili za najustreznejšega.

Navedbe revidentov

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo sta tožnika vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, naj sodbo pritožbenega sodišča oziroma sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu oziroma prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navajata, da pritožbeno sodišče ni ustrezno upoštevalo ravnanja toženca, ki je v celoti oziroma pretežno odgovoren za nastalo škodo. V nadaljevanju revizije povzemata nekatere dejanske ugotovitve nižjih sodišč, podajata mnenje o ravnanju obeh voznikov in poudarjata, da drugi tožnik ni imel namena prečkanja prednostne ceste. Menita, da vožnja drugega tožnika ni vplivala na toženčevo zavijanje v levo. Dejansko je toženec tisti, ki je z nerazumnim ravnanjem povzročil kritično prometno situacijo. Pritožbeno sodišče ni enakopravno upoštevalo ravnanj obeh pravdnih strank. Storilo pa je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je navedlo, da je trditev tožnikov, da do nezgode ne bi prišlo, če bi toženec vozil normalno po svojem voznem pasu, protispisna. Trditev tožnikov ne more biti protispisna, saj je eden izmed izvedencev pri svojem zaslišanju izpovedal, da do nesreče ne bi prišlo, če bi toženec reagiral z zaviranjem in zavijanjem ob desni rob ceste.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po presoji revizijskega sodišča očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Očitek namreč temelji na zmotnem prepričanju tožnikov, da pojem normalne vožnje po desnem voznem pasu vključuje reakcijo z zaviranjem in izogibanjem v desno.

7. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so tako v revizijskem postopku vezani na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizijsko sodišče vseh revizijskih trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo (npr. da vožnja drugega tožnika ni imela vpliva na toženčevo zavijanje v levo), zato ni upoštevalo.

8. Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: - do trčenja vozil, ki sta jih upravljala drugi tožnik in toženec, je prišlo na začetku ustja odcepa proti glavni cesti, in sicer na desni strani v smeri vožnje toženca oziroma na sredini ceste; - drugi tožnik se je z vozilom vključeval v promet s stranske na glavno cesto, po kateri je pravilno, po svojem voznem pasu in z dovoljeno hitrostjo peljal toženec; - drugi tožnik vozila ni ustavil pred znakom stop, temveč je z nezmanjšano in neprilagojeno hitrostjo zapeljal na glavno cesto, tako da je s svojim vozilom za najmanj 0,6 metra prešel sredinsko črto in zapeljal na levi (toženčev) vozni pas; - drugi tožnik bi lahko preprečil trčenje, če bi upošteval prometno signalizacijo in bi se pravilno vključil s stranske na prednostno cesto s speljevanjem v desno oziroma če bi ob enaki vožnji toženca reagiral z zaviranjem; - toženec ne bi mogel preprečiti trčenja, če bi vozil po sredini svojega voznega pasu; če pa bi se umaknil skrajno desno bi trčenje lahko preprečil ali pa bi prišlo le do oplazenja obeh vozil; - toženec je najprej zaviral, nato pa je zavil v levo in se na ta način želel izogniti trčenju; - vzrok toženčevi reakciji (ne najbolj primerni, saj ni pravilno ocenil, ali ima drugi tožnik namen prečkanja glavne ceste ali ga je zaradi nepravilne vožnje le zaneslo na njegov vozni pas) je bila kritična prometna situacija, ki jo je z nepravilno vožnjo povzročil drugi tožnik.

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava. Razlogi pritožbenega sodišča o zahtevani skrbnosti povprečnega udeleženca v prometu so zadostni in pravilni. Toženec skladno z omenjenim pravnim standardom ni (so)odgovoren za nastalo prometno nesrečo. Vozil je pravilno, zato mu ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja in z njim povezane krivde. Njegova hipna, instiktivna reakcija v kritični prometni situaciji, ki jo je z nepravilno vožnjo povzročil drugi tožnik, tega zaključka ne more omajati.(1) Iz celovite presoje vzročne zveze izhaja, da je bil pravno relevanten vzrok škode prav ravnanje drugega tožnika, ki je z nepravilno vožnjo povzročil nevarno situacijo, na katero se je toženec hipno, instiktivno odzval. V takšnih okoliščinah od nikogar ni mogoče pričakovati, da bo (vedno) ravnal (najbolj) racionalno.

10. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi, ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Podobna stališča izhajajo tudi iz odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 101/2006 z dne 10.04.2008, II Ips 316/2003 z dne 20.11.2003 in številnih drugih.