Jedro

Z začetkom stečajnega postopka upravitelj pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP, poslovna sposobnost stečajnega dolžnika pa se omeji tako, da ne more razpolagati s premoženjem, ki je predmet stečajne mase.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice z dne 5. 3. 2019 (p.d. 101).

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica pritožila, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve Ustave RS. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je upravitelj s predlogom z dne 22. 2. 2019 predlagal izdajo soglasja k plačilu odvetniških storitev v zadevi III P 786/2018 za vloženo izpodbojno tožbo. Sodišče prve stopnje je iz priloženega računa odvetnice št. 26/19 ugotovilo, da je vrednost spora v navedenem pravdnem postopku znašala 127.000,00 EUR in da je odvetnica pravilno priglasila nagrado in stroške v skladu z Odvetniški tarifo. V izpodbijanem sklepu je natančno navedeno, kateri stroški in v kakšni višini so bili priglašeni, zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče stroškov ni preverilo, pač pa jih je zgolj pavšalno priznalo. Nasprotno: na izčrpno pojasnilo o načini izračuna priznanih stroškov je pritožnica zgolj pavšalno navedla, da so stroški odvetnice, ki naj bi se plačali iz stečajne mase, „previsoki“. V katerem delu naj bi bili previsoki / nepravilni, pritožnica ni pojasnila ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi. Glede na to, da so iz izpodbijanega sklepa razvidne vse posamične stroškovne postavke, kar na pregleden način omogoča preizkus, višje sodišče pritožnici ne bo ponovno pojasnjevalo, kateri stroški in v kakšni višini so bili priznani ter se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na navedbe v izpodbijanem sklepu. Pritožnica je imela možnost, da posameznim postavkam konkretizirano nasprotuje, česar pa ni storila.

5. Pomota, ki se je pripetila pri pošiljanju računa (račun je bil poslan dolžnici, namesto upravitelju), za odločitev ni relevantna, posledično pa to velja tudi za pritožbene navedbe v zvezi s tem. Glede navedb, da je (iste) stroške odvetnice že plačala dolžničina mati, višje sodišče ugotavlja, da v spisu ni nobenega dokaza o plačilu. Pritožnica kot dokaz sicer navaja „sklep sodišča, ki je bil izdan v začetku leta 2019“, kar pa ni dokaz o plačilu računa št. 26/19, ki je predmet izpodbijanega sklepa. Tudi sicer ni jasno, za kateri sklep, „izdan v začetku leta 2019“, naj bi šlo, zaradi česar višje sodišče na pritožbene navedbe v tem delu ne more odgovoriti.

6. Kršitev Ustave RS pritožnica vidi v omejitvi njene poslovne sposobnosti oziroma dejstvu, da je upravitelj izpodbojno tožbo vložil brez njene vednosti. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Po določbi 245. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka upravitelj pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz 2. odstavka 97. člena ZFPPIPP, poslovna sposobnost stečajnega dolžnika pa se omeji tako, da ne more razpolagati s premoženjem, ki je predmet stečajne mase (386. člen ZFPPIPP). Vložitev izpodbojne tožbe spada med posle iz 2. odstavka 97. člena ZFPPIPP, zato upravitelj za vložitev tožbe ni potreboval niti soglasja niti dovoljenja stečajne dolžnice. Skrb stečajnega upravitelja je v prvi vrsti namenjena varstvu koristi upnikov, zato je upravitelj v skladu z namenom stečajne zakonodaje pooblaščen za zastopanje stečajnega dolžnika pri vseh poslih in postopkih, ki kakorkoli vplivajo na obseg stečajne mase. Dejstvo, da je bila izpodbojna tožba vložena zoper dolžničino mater brez vednosti stečajne dolžnice zato ne pomeni posega v njene z ustavo varovane pravice, kot to pritožnica zmotno meni. Zakaj dolžnici ni bil omogočen vpogled v spis (iz pritožbenih navedb gre sklepati, da se očitek nanaša na vpogled v spis III P 786/2018), višje sodišče ne more presojati, saj to ni stvar tega postopka.

7. Dolžnica s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.