Jedro

Tožena stranka je v razlogih svoje odločitve podrobno navedla okoliščine, zaradi katerih ocenjuje, da prosilka s prošnjo za nadomestitev zapora z delom v splošno korist nima verjetnih izgledov za uspeh. Pri tem je upoštevala, da je treba pri določbi 4. odstavka 86. člena KZ-1 glede presoje o nadomestitvi izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist izhajati iz objektivnih in subjektivnih okoliščin zadeve in tudi prosilke (tožnice). Zgolj družinske razmere, ki jih je tožena stranka sicer ustrezno pojasnila, nanje pa se sklicuje tudi tožnica, tudi glede na sodno prakso same po sebi ne morejo biti razlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. Bpp 422/2010 z dne 14. 2. 2011 je Okrožno sodišče v Novem mestu odločilo, da se prošnja tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrne. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnica dne 13. 12. 2010 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v kateri je navedla, da potrebuje BPP za vložitev prošnje za nadomestitev zaporne kazni, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju opr. št. I K 71338/2010 z dne 18. 10. 2010, za delo v splošno korist. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka najprej ugotovila, da je tožnica prejemnica denarne socialne pomoči in zato v zadevi ni bilo potrebno ugotavljati prosilkinega finančnega položaja, glede na 2. odstavek 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04-UPB in 23/08, v nadaljevanju ZBPP). Nato je pojasnila, da je potrebno poleg finančno-premoženjskih razmer prosilca presojati tudi vsebinsko utemeljenost prošnje z vidika pogojev, ki so določeni v 24. členu ZBPP in še, da se, skladno s 24. členom ZBPP, pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za odobritev BPP. Pri tem se predvsem upošteva, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca oziroma njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Nadalje pojasni, da je sodišče opravilo poizvedbo o stanju zadeve v kazenskem postopku in pridobilo pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju, opr. št. I K 71338/2010 z dne 8. 12. 2010, in nato kratko povzame vsebino sodbe. Pojasni še, da je prosilka v dopolnitvi vloge po pozivu sodišča navedla, da pričakuje ugoditev prošnji za nadomestitev zaporne kazni, saj ima 5 otrok, ki bodo v primeru, če gre v zapor, prepuščeni sami sebi en mesec, oče otrok pa se z njimi ne ukvarja. Če bi delala v splošno korist in ne bi bila v zaporu, bi lahko doma skrbela za otroke. Organ za BPP je nato opravil presojo verjetnih izgledov za uspeh v postopku, v katerem tožnica prosi za BPP, in v zvezi s tem upošteval zakonske določbe, ki v kazenskem zakoniku (KZ-1) urejajo materijo nadomestitve zaporne kazni z delom v splošno korist. Sklicuje se na 86. člen KZ-1, ki sodišču daje možnost, da se kazen zapora do dveh let izvrši tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravlja v obdobju največ dveh let delo v splošno korist. Podrobno opisuje vsebino navedenega ukrepa in se nato sklicuje tudi na navedeno kazensko sodbo ter navaja njeno vsebino in ob vsem zaključi, da tožnica kot prosilka v zadevi, za katero prosi za BPP, nima verjetnih izgledov za uspeh. Zato njeno prošnjo zavrne ob ugotovitvi, da ne izpolnjuje vsebinskega pogoja po 24. členu ZBPP. Dodaja pa tudi, da pri vložitvi navedene prošnje ne gre za posebno obliko zahtevnosti.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi najprej navaja, da gre pri odločitvi za bistveno kršitev določb postopka, saj se je organ za BPP s tem, ko je navedel, da pogojne obsodbe niso imele pozitivnega vpliva na tožnico, postavil v vlogo kazenskega sodnika. Ta ocena je s strani službe za BPP nepotrebna. Prav z delom v splošno korist bi lahko tožnica kazen odslužila in bi poleg koristi dela dobila tudi delovne navade. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno v delu, kjer organ za BPP ugotavlja, da pomoč odvetnika v konkretni zadevi niti ni potrebna, saj ne gre za zahtevno prošnjo. Pri tem pa ni upoštevano, da gre, kot izhaja tudi iz sodbe IK 71338/2010, za Romkinjo s tremi razredi osnovne šole. Meni, da tožena stranka, glede na njegovo dikcijo, 24. člena ZBPP ni pravilno uporabila, saj ni konkretizirala, iz katerega razloga naj bi bila zadeva očitno nerazumna. Meni, da je tožena stranka prekoračila pristojnost z oceno, da bo moral partner tožnice poskrbeti za otroke, če gre ona v zapor. Navedeno se gotovo ne bo zgodilo, saj partnerju otroci predstavljajo zadnjo skrb. Tožena stranka pa tudi ni upoštevala dejstva, da gre pri konkretni sodbi za bagatelno tatvino, kar skupaj s skrbjo za mladoletne otroke gotovo predstavlja tehtno okoliščino, zaradi katere prosilka ima izglede, da bi sodišče njeni prošnji ugodilo in ni mogoče vnaprej izključiti možnosti, da bo prošnji tožnice ugodeno. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in spremeni izpodbijano odločbo tako, da tožnici samo odobri BPP, podrejeno pa, da odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala spise in v odgovoru na tožbo še pojasnila odločitev. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Tožnica v nadaljnji vlogi vztraja pri razlogih iz tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in ima oporo v predpisih, ki jih tožena stranka navaja. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne razloge za svojo odločitev in se sodišče zato nanje tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa dodaja sledeče: V obravnavanem primeru ni sporna izpolnitev finančnega pogoja, določenega v 12., 13. in 22. členu ZBPP, temveč izpolnitev 24. člena ZBPP, ki določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Z navedeno zakonsko določbo je organ za BPP (tožena stranka) zavezan, da v vsakem primeru ugotovi okoliščine primera, po katerih bi bilo mogoče zaključiti, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, ter da je zadeva pomembna za njegov osebni in socialno ekonomski položaj. Sporna v tem primeru je torej uporaba materialnega predpisa, na podlagi katerega tožena stranka presoja, ali ima prosilka pravico do dodelitve BPP pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju v kazenski zadevi, kjer je bila pravnomočno obsojena. Tožena stranka je po presoji sodišča v razlogih svoje odločitve podrobno navedla okoliščine, zaradi katerih ocenjuje, da prosilka v zadevi prošnje za nadomestitev zapora z delom v splošno korist nima verjetnih izgledov za uspeh. Pri tem je upoštevala, da je potrebno pri določbi 4. odstavka 86. člena KZ-1 glede presoje o nadomestitvi izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist izhajati tako iz objektivnih in subjektivnih okoliščin zadeve in tudi prosilke (tožnice). Zgolj družinske razmere, ki jih je tožena stranka sicer ustrezno pojasnila, nanje pa se sklicuje tudi tožnica, pa tudi glede na sodno prakso (npr. sklep Višjega sodišča v Mariboru. opr. št. II Kp 271/2009 z dne 14. 5. 2009) same po sebi tudi ne morejo biti razlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Po navedenem tudi po presoji sodišča dejanske okoliščine, ki jih je ugotovila in upoštevala tožena stranka, ne kažejo na verjetnost uspeha tožnice v zahtevi za nadomestitev izrečene kazni zapora z delom v splošno korist. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi po presoji sodišča ni izkazano, da bi tožničina zahteva imela verjeten izgled za uspeh. Ob tem sodišče še pripominja, da je namen zagotovitve brezplačne pravne pomoči po ZBPP v tem, da se omogoči posameznikom, ki nimajo materialnih sredstev, da lahko varujejo in uveljavljajo svoje pravice v sodnih postopkih. To pa predpostavlja, da gre za zadeve, pri katerih je na podlagi ugotovljenih dejanskih in pravnih okoliščin vsaj z določeno stopnjo verjetnosti mogoče pričakovati pozitivni izid za prosilca.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločb pravilno ugotovljeno, izpodbijane odločbe so pravilne in na zakonu utemeljene, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.