Jedro

Tožena stranka ima pravico do revizije v primeru, če sodišče izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja spremeni v javni opomin. Za toženo stranko še vedno gre za spor, ki se nanaša na izrečen ukrep prenehanje delovnega razmerja, ker je ta ukrep z izrečenim opominom bil spremenjen, in to po mnenju tožene stranke nezakonito.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v B. je z odločbo ... z dne 25.5.1992 ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 17.1.1991, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 6.2.1991, s katerim je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper sklep disciplinske komisije, ter posledično odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo.

Na pritožbo tožene stranke je Sodišče združenega dela Republike Slovenije s sklepom ... z dne 17.9.1992 razveljavilo prvostopno sodno odločbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Po dopolnitvi dokaznega postopka je prvostopno sodišče z odločbo ... z dne 7.12.1993 odločilo enako kot s prvo odločbo.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo ... z dne 17.3.1995 delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno odločbo spremenilo tako, da je tožniku za storjeno hujšo kršitev delovne obveznosti iz 33. točke šestega člena pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti delavcev tožene stranke izreklo disciplinski ukrep javni opomin. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopno odločbo, to je glede ugotovitve, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter plačila odškodnine za zapadle mesečne zneske osebnega dohodka v času brezposelnosti. Pritožbeno sodišče v izpodbijani odločbi navaja, da se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da predlagateljeva ravnanja, ki so mu bila formalno očitana v disciplinskem postopku, ne predstavljajo dejanskega stanu hujše kršitve delovne obveznosti iz 60. točke šestega člena pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti delavcev, pač pa pomenijo hujšo kršitev po 33. točki šestega člena pravilnika, za katero pa ni možno izreči ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Zoper drugostopno odločbo ... z dne 17.3.1995 je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, in smiselno predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe odločbi tako, da zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da obe odločbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Pri utemeljitvi revizije se tožena stranka sklicuje na vse dosedanje navedbe, predvsem pritožbene, ki jih ne ponavlja. Dalje navaja, da je škoda zaradi tožnikove kršitve delovne obveznosti izkazana v obliki izpadlega dohodka, zato so podani vsi elementi kršitve iz 60. in 66. točke šestega člena pravilnika. To naj bi izhajalo iz posebnega pismenega mnenja izvedenca P.K. z dne 24.5.1995, ki ga prilaga k reviziji. Po tem mnenju naj bi izpad dohodka znašal 118.057,00 DEM, dobička pa 86.016,00 DEM.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je revizija bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki je vložil odgovor na revizijo.

Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga, da jo sodišče zavrže kot nedovoljeno oziroma zavrne kot neutemeljeno. Tožnik meni, da revizija po določbi 25. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih ni dovoljena, ker se spor nanaša na izrečen javni opomin.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik meni, da v danem primeru revizija po določbi 25. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) ni dovoljena. Takšno stališče tožnika ni pravilno. Po določbi 1. odstavka 14. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Po določbah zakona o pravdnem postopku je revizija vselej dovoljena, če ni izrecno izključena. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih je v 25. členu določil izjeme, ko v delovnih sporih revizija ni dovoljena. Ker gre za izjeme, je treba določbe 25. člena ozko tolmačiti. Po 25. členu med ostalimi primeri revizija ni dovoljena tudi v primeru spora, ki se nanaša na izrečen disciplinski ukrep javnega opomina. V danem primeru gre za revizijo tožene stranke, katere organi so tožniku izrekli disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Za toženo stranko je torej ves čas postopka predmet spora ukrep prenehanja delovnega razmera, ne glede na to, da je drugostopno sodišče ta ukrep spremenilo v javni opomin. Tožena stranka se je prav zato spustila v spor, ker želi, da ostane v veljavi izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. Po sodišču izrečen javni opomin za toženo stranko ni spremenil značaja spora, tožena stranka še vedno uveljavlja zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Zato je po mnenju revizijskega sodišča obravnavana revizija dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj se jo lahko vloži, zaradi katerih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo (386. člen zakona o pravdnem postopku) - samo v izpodbijanem delu in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku). Sodišče to poudarja zato, ker se navedbe tožene stranke v reviziji nanašajo tudi na dejansko stanje in ker se revizija sklicuje na razloge, ki v njej niso navedeni.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, se revizijsko sodišče strinja z zaključki nižjih sodišč, da v ravnanju tožnika, za katero je bil zoper njega uveden disciplinski postopek, niso podani elementi hujših kršitev delovnih obveznosti po 60. in 66. točki šestega člena pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti. Hujšo kršitev po 60. točki stori tisti, ki delovne naloge odkloni ali pa jih ne izvrši in če zaradi tega nastanejo predpisane posledice. Za tožnika pa je ugotovljeno, da je delovno nalogo izvršil, vendar ne v danem roku ampak z zamudo. Po 66. točki pa se hujša kršitev stori z neizvrševanjem ali malomarnim, nerednim, ali nepravočasnim izvrševanjem nalog, če zaradi tega nastanejo predpisane posledice. V obravnavanem primeru pa ni ugotovljeno, da bi predpisane posledice nastale. Po 33. točki šestega člena že navedenega pravilnika pa se hujša kršitev delovnih obveznosti stori z nekvalitetnim in nepravočasnim opravljanjem del, kake posledice niso predpisane. Opredelitev tožnikovega ravnanja - nepravočasna izvršitev naloga - kot hujša kršitev delovne obveznosti po tej točki je pravilna. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in tako ni podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka ne navaja, katero bistveno kršitev zakona o pravdnem postopku bi naj sodišče zagrešilo. Predmet presoje so lahko samo bistvene kršitve določene v 1. in 2. točki 1. odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku. V reviziji je treba določno navesti, katera od teh kršitev bi naj bila podana. V danem primeru to ni bilo storjeno, zato je revizijsko sodišče presojalo le, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, na kar mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen zakona o pravdnem postopku), vendar ni ugotovilo, da bi taka kršitev bila podana.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen zakona o pravdnem postopku).

Sodišče je o stroških odločilo na podlagi prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena zakona o pravdnem postopku.

Določbe zakona o pravdnem postopku je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).